Škorci so družina majhnih do srednje velikih ptic Sturnidae. Gre za ptice pevke, katerih najbolj znana vrsta je navadni škorec (Sturnus vulgaris).
Razširjenost
Škorci se naravno pojavljajo v starem svetu, od Evrope, Azije in Afrike do severne Avstralije in otokov tropskega Pacifika. Družina obsega več kot sto vrst, nekatere evropske in azijske vrste pa so bile vnesene tudi v druge dele sveta, predvsem v Severno Ameriko, na Havaje in Novo Zelandijo. Na teh novih območjih pogosto tekmujejo s pristnimi vrstami za prostor in vire ter so v nekaterih primerih označene kot invazivne vrste.
Izgled in vedenje
Škorci imajo močnejše noge, njihov let je močan in direkten, pogosto poletijo v hitrih, usklajenih jatah. So zelo družabne ptice; nekatere vrste tvorijo velike skupne počivališča, ki jih lahko sestavljajo na tisoče ali celo milijone osebkov. Njihov naravni življenjski prostor je običajno precej odprta pokrajina, obdelana zemljišča, travniki in mestna območja.
V prehrani prevladujejo žuželkami in sadjem, vendar so mnoge vrste bližje naseljem dejansko vsejedi, ki izkoriščajo prehranske vire, kot so semena, odpadki ali celo hrana iz ptičjih krmilnic. Pogosto iščejo hrano z vedenjem, ki mu pravimo "sondiranje z odprtim kljunom" — s kljunom sondirajo v gosto rastlinje ali zemljo in ga nato odprejo, da zajamejo skrite plenilce.
Perje je pri številnih vrstah svetleče, pri nekaterih vrstah prsni del pogosto kaže temnejši odtenek s kovinskim leskom in belimi pegami. Večina vrst gnezdi v luknjah v drevesih, skalnih špranjah ali v zgradbah, kjer pogosto odlagajo modra ali bela jajca.
Vrste, pesem in inteligenca
Več azijskih vrst, zlasti večje, se imenuje myne, medtem ko so mnoge afriške vrste poznane kot bleščeči škorci zaradi svojega bleščečega perja. Škorci imajo raznolike in pogosto zelo zapletene pesmi; mnoge vrste posnemajo zvoke iz okolja — druge ptice, alarmne sirene, avtomobilske alarme in celo človeški govor. So tudi sposobni zelo natančne prepoznave posameznikov po klicih, kar kaže na visoko raven komunikacije in socialne organizacije.
Razmnoževanje, selitev in življenjski cikel
Škorci so večinoma gnezdilni v zimzelenih ali listnatih drevesih, zidnih špranjah in umetnih gnezdilnicah. Velikost legla je odvisna od vrste, pogosto 3–6 jajc na leglo, pri čemer se starši izmenjujeta pri inkubaciji in hranjenju mladičev. Nekatere vrste so selivke (zlasti v hladnejših delih območja razširjenosti), druge pa ostajajo na istem območju skozi vse leto.
Vpliv na ljudi in varstveno stanje
Škorci imajo pomemben vpliv na kmetijstvo in gospodarstvo. Po eni strani pomagajo nadzirati populacije žuželk, po drugi pa lahko povzročajo škodo na sadjarstvu ali zavzemajo gnezditvene luknje, ki bi jih uporabljale avtohtone vrste. Nekatere vnesene vrste (npr. določene myne in navadni škorec) so lokalno problematične in zahtevajo upravljanje, ker so invazivne vrste.
Stanje populacij je pri različnih vrstah različno: nekaj vrst je zelo splošnih in številčnih, medtem ko so druge ogrožene zaradi izgube habitata, sprememb v kmetovanju ter intenzivnega konkurenčnega pritiska. Ohranjanje vključuje varovanje gnezdišč, postavitev gnezdilnic za avtohtone vrste in upravljanje invazivnih populacij tam, kjer povzročajo znatno škodo.
Taksonomija in zanimivosti
Družina Sturnidae vključuje storklje in myne ter sorodne skupine, z več kot sto pripadajočimi vrstami, razporejenimi v več rodov. Škorci so znani po svoji prilagodljivosti, družabnem načinu življenja in izjemnih pevskih sposobnostih, zaradi česar so pogosto predmet študij vedenja, komunikacije in urbanega ekologije.
