Sinestetičnost (sinestezija): definicija, vrste, vzroki in primeri

Sinestezija (tudi sinestetičnost) je nevrološko stanje, pri katerem so zaznave iz različnih čutov medsebojno povezane — na primer posameznik ob določenem zvoku vidi barvo ali ob besedi začuti okus. Pri tem gre za samodejne, ponavljajoče se in dosledne izkušnje; ljudje, ki doživljajo sinestezijo, se imenujejo sinestetiki. Možgani v teh primerih obdelujejo informacije na način, ki povezuje različne modalitete zaznavanja (možgani, čute).

Vrste sinestezije

Sinestezija se pojavlja v številnih oblikah. Najpogostejše so:

• Grafem-barva (grapheme–color): črke ali številke sprožijo zaznavo barv.
• Kromestezija (chromesthesia): zvoki ali glasba sprožijo barve ali vizualne oblike; pri glasbenikih je pogosta in je omenjena spodaj.
• Besedno-okusen tip (lexical–gustatory): določene besede sprožijo okuse v ustih.
• Mirror-touch: ob opazovanju dotika nekoga drugega posameznik začuti dotik na istem mestu na svojem telesu.
• Prostorsko-sekvenčna sinestezija: številke, dnevi v tednu ali leta so predstavljeni na notranji mentalni karti v prostorskem razporedu.
• Ordinalno-jezikovna personifikacija: številke ali črke so doživete kot osebnosti z lastnostmi.

Vzroki in mehanizmi

Sinestezija je pogosto podedovana (t. i. prirojena sinestezija), čeprav natančni genetski vzorci še niso povsem razjasnjeni. Raziskave kažejo na več možnih nevrofizioloških mehanizmov:

• Povečane povezave med različnimi senzornimi območji (hiperkonnektivnost), kar lahko omogoča prenos informacij med področji, ki so pri večini ljudi ločena.
• Križna aktivacija, pri kateri stimulacija enega senzoričnega območja neposredno aktivira drugo (npr. slušne in vizualne regije).
• Disinhibicija povratnih poti, kjer spremembe v zaviranju med možganskimi regijami povzročijo, da informacije "uhajajo" v druge senzorne centre.

Poleg prirojene oblike se sinestezija lahko pojavi tudi kot pridobljena posledica jemanja psihedeličnih drog, po možganski kapi, med epileptičnim napadom ali ob drugih možganskih poškodbah. Poročajo jo tudi osebe po izgubi enega čuta, denimo zaradi slepote ali gluhote. Takšne oblike pogosto imenujemo naključna sinestezija, saj niso izhodišče genetske predispozicije, ampak so posledica zunanjih dejavnikov ali sprememb v delovanju možganov.

Kako se sinestezija odkrije in diagnosticira

Sinestezija se običajno ugotovi po opisu subjektivnih doživetij. Nekateri pomembni znaki so:

• izkušnje, ki so samodejne in neodvisne od volje;
• doslednost skozi čas — ista črka, beseda ali zvok vedno sproži enako percepcijo (ta lastnost se pogosto preverja s konsistentnostnim testom);
• prisotnost sensoričnih združitev, ki jih običajno nima večina populacije.

Raziskovalci uporabljajo eksperimentalne teste (npr. preizkuse spomina in nasprotujoče se naloge, »Stroop«-vrste teste), vključno z nevroimagingom (fMRI, DTI), da pokažejo nenavadne aktivacijske vzorce in razlike v povezanosti belih snovi pri sinestetikih.

Primeri in znane osebnosti

Nekateri glasbeniki in skladatelji so znani po sinesteziji, še posebej po oblikah, kjer glasbo »vidijo« kot barve ali oblike — to je ravno krometezija. Omenja se, da je to obliko sinestezije imel tudi Mozart. Po njegovih zapisih je bil npr. ključ D-dur topel in »oranžen«, B-mol (verjetno B-flat) pa temnejšega značaja; A-dur je bil zanj povezan z barvami mavrice. To bi lahko deloma pojasnilo, zakaj je nekatera njegova glasba polna specifičnih barvnih asociacij in zakaj je veliko njegovih skladb v durih.

Drug primer je Aleksander Skrjabin, ruski skladatelj, ki je leta 1907 razpravljal o barvnih asociacijah z Nikolajem Rimskim-Korsakovom, ki je imel prav tako sinestezijo. Skrjabin je sodeloval z Aleksandrom Mozerjem pri razvoju naprav, kot so barvne orgle, ki so poskušale sinestetske videnja povezati z glasbo.

Posledice, prednosti in izzivi

Sinestezija običajno ni patološko stanje in mnogi sinestetiki jo doživljajo kot uporabno ali navdihujočo. Pogoste koristi vključujejo:

• izboljšano pomnjenje (npr. barvne asociacije za črke ali številke pomagajo pri zapomnitvi);
• povečano ustvarjalnost — sinestezija je pogostejša med umetniki in glasbeniki;
• edinstvene umetniške ali kognitivne perspektive.

Včasih pa je lahko tudi moteča — npr. prekomerna senzorična stimulacija ali neskladje med zaznavami lahko povzroči nelagodje. Če sinestezija nastane kot posledica možganske poškodbe ali bolezni, je lahko del širšega simptomatskega spektra, ki zahteva obravnavo.

Raziskave in zdravljenje

Sinestezija je bila predmet znanstvenih študij že v 19. in zgodnjem 20. stoletju; raziskave so nato upadle sredi 20. stoletja, a so se ponovno povečale v zadnjih desetletjih z razvojem nevroimaginga in kognitivne znanosti. Današnje raziskave preučujejo genetske vzorce, razvojne poti, nevrofiziologijo in povezave s kreativnostjo ter nekaterimi nevrološkimi stanji (npr. avtičnim spektrom, migreno).

Ker sinestezija običajno ne zahteva zdravljenja, je osrednji pristop podporno svetovanje in, če je potrebno, obravnava sočasnih težav (anksioznosti, preobčutljivosti). Pri pridobljenih oblikah, ki so posledica bolezni ali poškodb, se obravnava usmerja na osnovno stanje.

Nasveti za življenje s sinestezijo

• Če sinestezija ne povzroča težav, ni potrebno zdravljenje; mnogi jo sprejmejo kot del svoje identitete.
• V primeru preobremenitve z intenzivnimi zaznavami pomagajo strategije za obvladovanje stresa, urejena senzorična okolja in svetovanje.
• Če je sinestezija pridobljena in se pojavi nenadno, poiščite zdravniško oceno, saj je lahko znak možganske poškodbe ali drugega zdravstvenega problema.

Sinestezija ostaja fascinantno področje, ki povezuje nevroznanost, psihologijo in umetnost. Razumevanje njenih mehanizmov nam pomaga bolje spoznati, kako možgani ustvarjajo našo subjektivno stvarnost zaznavanja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je sinestezija?

V: Kako se podeduje?

V: Ali jo lahko poleg genetike povzročijo tudi druge stvari?

V: Kdo je bil Mozart?

V: Ali je imel Mozart krometezijo?

V: Kdo je še imel barvni sluh?

V: Pri čem je Skrjabin sodeloval z Aleksandrom Mozerjem?

Išči po črki