Treponema pallidum: spiroheta, povzročitelj sifilisa in drugih tropskih okužb

Treponema pallidum: spiroheta, povzročitelj sifilisa in tropskih okužb — simptomi, zdravljenje z antibiotiki, odpornost ter pomen zgodnjega odkrivanja in preprečevanja.

Treponema pallidum je parazitska bakterija spiroheta, izjemno tanka in spiralno zvita bakterija, ki je povzročitelj več bolezni pri ljudeh. Obstajajo različne podvrste tega mikroorganizma, ki povzročajo bolezni, kot so sifilis (podvrsta T. pallidum subsp. pallidum), endemične tropske bolezni bejel (endemična sifilis), pinta in yaws (podvrsta pertenue). Treponema pallidum je strogo človeški patogen; raste zelo počasi, ga je težko obdržati in razmnoževati v laboratorijskih kulturah in je pogosto potreben poseben diagnostični pristop.

Opis in biologija

• Gre za spiralno oblikovano spiroheto z zelo tankim premerom, ki jo običajni barvilni postopki slabše zaznajo; pogosto se uporablja temno-poljsko (dark-field) mikroskopijo ali srebrne barve za vizualizacijo.
• Genom T. pallidum je relativno majhen (~1,14 Mb) in organizem nima številnih metabolnih poti, zato je odvisen od gostitelja za številne hranilne snovi.
• Podvrste: T. pallidum subsp. pallidum (sifilis), subsp. pertenue (yaws), subsp. endemicum (bejel) in T. carateum (pinta).

Prenos

• Sifilis: najpogosteje preko neposrednega stika z okuženimi lezijami med spolnimi odnosi; možen je tudi prenos z matere na plod (transplacentarno), kar povzroči kongenitalni sifilis.
• Endemične tropske oblike (yaws, bejel, pinta): tipično širjenje s tesnim kožnim stikom v skupnostih, ni nujno spolno prenosljivo.
• Inkubacija: pri sifilisu običajno 3–4 tedne (razpon 10–90 dni), lahko pa je daljša pri endemičnih oblikah.

Klinična slika

• Primarna faza: lokaliziran boleč, vendar pogosto neboleč ulkus (šanker) na mestu inokulacije; regionalno bezgavčno otekanje.
• Sekundarna faza: sistemske manifestacije (povišana temperatura, utrujenost), značilen izpuščaj, ki lahko prizadene dlani in podplate, kondilomata lata (vlaga v genitalni regiji), lahko so prisotne tudi bolečine v mišicah in sluznični madeži.
• Latentna faza: brez kliničnih znakov, vendar je okužba prisotna; latentni sifilis deli na zgodnji (do 1–2 let) in pozni (po tem obdobju) — pomembno za zdravljenje in javnozdravstveno obravnavo.
• Tretjerazredna (pozna) faza: če ni zdravljeno, lahko pride do progresije v terciarni sifilis z vključenostjo živčevja (neurosifilis), srčno-žilnega sistema (anevrizme aorte, valvularne lezije) in granulomatoznih lezij (gumi).
• Kongenitalni sifilis: lahko povzroči splav, smrt novorojenčka, ali pri preživetih resne okvare (kostne, nevrološke, senzorične).

Diagnostika

• Direktna mikrobiološka diagnostika: temno-poljsko mikroskopiranje iz tekočin ali izločkov iz šankra; PCR za odkrivanje DNA T. pallidum na primer iz vzorcev lezij.
• Serologija je temelj diagnoze:
  • Netreponemalni testi (screening): VDRL, RPR — uporabni za spremljanje odziva na zdravljenje, lahko pa dajo lažno pozitivne ali negativne rezultate (prozone effect).
  • Trepoenemalni testi (potrditev): TPPA, FTA-ABS, specifični protitelesni testi, ki ostanejo pozitivni dlje časa po okužbi.
• Za sum na neurosifilis se uporablja analiza cerebrospinalne tekočine (CSF) — VDRL v CSF je specifičen, citologija in povečana vsebnost beljakovin ter limfocitna pleocitoza so podpornji znaki.

Zdravljenje

Sifilis se zdravi in običajno tudi ozdravi z jemanjem antibiotikov. Prvo in še vedno zlat standardno zdravilo je penicilin, zlasti benzatin-penicilin G (intramuskularno) za zgodnje oblike. Specifični režimi so odvisni od stadija:

• Rana (primarna, sekundarna, zgodnja latentna): enkratna intramuskularna injekcija benzatin-penicilina G (dosega se ustrezna enkratna doza).
• Latentni sifilis dolgega trajanja ali neznanega trajanja: tri intramuskularne injekcije benzatin-penicilina G v razmiku enega tedna.
• Neurosifilis: intravenozni vodotopni penicilin (aqueous crystalline penicillin) več dni po protokolu; za neurosifilis je iv. penicilin zdravljenje izbora.
• Če je bolnik alergičen na penicilin in ni noseča, alternativna zdravila so npr. doksiciklin; pri nosečnicah z alergijo na penicilin je priporočena desenzitizacija in zdravljenje s penicilinom, ker druge možnosti niso varne za plod.
• Proti številnim zdravilom se je razvila odpornost na antibiotike pri nekaterih večjih patogenih; pri T. pallidum so znane mutacije, ki povzročajo odpornost na makrolide (npr. azitromicin), zato makrolidi niso priporočljivi kot prva izbira. Ceftriakson, cefalosporinski antibiotik tretje generacije, je v nekaterih primerih lahko učinkovit in se uporablja kot alternativa, vendar penicilin ostaja standard.

Opazke o odpornosti

Čeprav je penicilin še vedno izjemno učinkovit proti sifilisu, obstaja pomislek, da bi "možnost, da ta spiroheta razvije dodatno odpornost proti antibiotikom, lahko resno ogrozila zdravljenje in nadzor nad sifilisom". Pomembno je zdravljenje po smernicah, nadzor uspeha (sledenje s serološkimi testi) ter previdno uporabo drugih antibiotikov. Dokumentirane so bile predvsem mutacije, ki povzročajo odpornost proti makrolidom, zato se te skupine v splošnem ne priporočajo za standardno zdravljenje sifilisa.

Preprečevanje in javnozdravstveni pomen

• Redno testiranje in zgodnje odkrivanje pri posameznikih z opredeljenim tveganjem (osebno vedenje, nosečnice, partnerji oseb z okužbo) sta ključna za preprečevanje širjenja.
• Kondomi zmanjšujejo tveganje prenosa, vendar ne zaščitijo popolnoma, saj lezije lahko ležijo na območjih, ki jih kondom ne pokriva.
• Kongenitalni sifilis je preprečljiv pri zgodnjem testiranju in zdravljenju nosečnic — zato so presejalni programi v nosečnosti življenjsko pomembni.
• Javnozdravstvene ukrepe vključujejo sledenje in obveščanje partnerjev, poročanje primerov pristojnim službam (v mnogih državah obvezno) in izobraževanje prebivalstva, zlasti v prizadetih skupnostih.

Zaključek

Treponema pallidum je pomemben patogen z raznolikimi kliničnimi manifestacijami — od lokaliziranih kožnih ali spolnih lezij do sistemskih in dokončnih poškodb, če ni zdravljen. Zgodnja diagnostika, pravilno zdravljeni režimi z penicilinom ter javnozdravstvena skrb so ključni za obvladovanje bolezni in preprečevanje zapletov, vključno s kongenitalnim prenosom. Skladno z razvojem odpornosti in novimi podatki je treba spremljati priporočila strokovnih združenj in smernice za zdravljenje.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Treponema pallidum?

V: Katera je najpogostejša bolezen, ki jo povzroča Treponema pallidum?

V: Kako se sifilis zdravi in ozdravi?

V: Kakšna je morebitna težava, povezana z uporabo penicilina kot zdravila za zdravljenje sifilisa?

V: Ali se je pri zdravljenju sifilisa s penicilinom razvila odpornost proti antibiotikom?

V: Kaj je ceftriakson?

V: Kakšne so možnosti uporabe ceftriaksona pri zdravljenju sifilisa?

Išči po črki