Henrik Benedikt Stuart — kardinal, vojvoda Yorka in zadnji jakobinski dedič

Henrik se je rodil v izgnanstvu v Rimu 6. marca 1725, istega dne pa ga je papež Benedikt XIII. tudi krstil. 37 let po tem, ko je njegov ded Jakob II. in VII. izgubil prestol, in deset let po očetovem neuspelem poskusu, da bi ga ponovno zasedel. Njegov oče je bil James Francis Edward Stuart, ki so ga njegovi nasprotniki poznali kot "starega pretendenta". Njegova mati je bila princesa Maria Klementyna Sobieska, vnukinja poljskega kralja Janeza III Sobieskega.

Henry je leta 1745 odšel v Francijo, da bi pomagal svojemu bratu, princu Charlesu Edwardu Stuartu ("Bonnie Prince Charlie" ali "Mladi pretendent"), pri pripravi jakobitske kampanje tistega leta. Po njenem porazu se je Henrik Stuart vrnil v Italijo. Papež Benedikt XIV. mu je 30. junija 1747 podelil tonzuro in ga na posebnem konzistoriju 3. julija 1747 imenoval za kardinala-diakona v S. Maria in Portico. Papež ga je 27. avgusta 1747 povišal v štiri manjše redove. Subdiakonat je prejel 18. avgusta 1748, diakonat pa 25. avgusta 1748. V duhovnika je bil posvečen 1. septembra 1748, v korintskega nadškofa pa 2. oktobra 1758.

Leta 1748 je postal kardinal duhovnik, 13. julija 1761 pa kardinal škof v Frascatiju. Ko je 26. septembra 1803 postal višji kardinal, dekan Svetega kolegija kardinalov, je bil premeščen v stolnico Ostia in Velletri.

Henry je bil nekoč zelo bogat,

Njegovi prihodki iz številnih cerkvenih privilegijev, ki jih je užival, so bili ogromni. Njegovi prihodki iz opatij in drugih ustanov v Flandriji, Španiji, Neaplju in Franciji so takrat znašali 40.000 funtov v angleškem denarju. Prav tako je imel sinekurne beneficije, ki so prinašale prihodke v Španski Ameriki. V lasti je imel ozemlje v Mehiki, ki je v veliki meri prispevalo k njegovim prihodkom.

V času francoske revolucije je izgubil zemljo in dohodke, ki mu jih je dal francoski kralj, zato je veliko denarja porabil za pomoč papežu Piju VI. Zaradi tega je poleg tega, da so mu Francozi zasegli posest Frascati, zapadel v revščino. Britanski minister v Benetkah je poskrbel, da je Henrik od britanskega kralja Jurija III. prejemal rento v višini 4.000 funtov. Čeprav je britanska vlada to označila za dejanje dobrodelnosti, so Henry in jakobiti to označili za prvi obrok denarja, ki mu je bil zakonito dolgovan. (Britanska vlada je dolga leta obljubljala, da bo vrnila angleško doto njegove babice Marije Modenske, vendar tega nikoli ni storila.)

Henry se je leta 1803 vrnil v Frascati. Septembra istega leta je postal dekan kardinalskega kolegija in s tem kardinal škof v Ostiji in Velletriju, čeprav je še vedno živel v škofijski palači v Frascatiju. Tam je umrl 13. julija 1807, star 82 let.

Henrik je bil zadnji pretendent za angleški prestol, ki se je dotaknil kraljevega zla.

Po njegovi oporoki, ki jo je podpisal kot "Henry R", je vse njegove britanske pravice nasledil njegov prijatelj in najbližji krvni sorodnik Karel Emanuel IV. s Sardinije. Toda Karel svojih jakobinskih zahtevkov ni nikoli uveljavljal ali zanikal, prav tako pa jih do danes ni uveljavljal nihče od njegovih naslednikov.

V nasprotju s splošnim prepričanjem kronskih draguljev ni zapustil valižanskemu princu, poznejšemu britanskemu prestolonasledniku Juriju IV. Vse svoje premoženje je zaupal monsinjorju Angelu Cesariniju, ki ga je razdelil. Cesarini je valižanskemu princu poslal več draguljev iz Henrikove zasebne zbirke. Med njimi sta bila insignija "Lesser George" (ki naj bi jo nosil Karel I. ob usmrtitvi in je zdaj v Windsorskem gradu) in križsvetegaAndreja (zdaj v Edinburškem gradu), ki je insignija reda Osata, ter rubinski prstan.

Henrik Benedikt, njegov brat, oče in mati so pokopani v kripti bazilike svetega Petra v Vatikanu. V baziliki je na enem od stebrov v lastni baziliki v njihov spomin spomenik, ki ga je zasnoval Antonio Canova. Pred kratkim je bil obnovljen, plačala ga je kraljica Elizabeta, kraljicamati.

V papeških konklavah v letih 1758, 1769, 1774-75 in 1799-1800 je bil kardinal elektor.