Horst Köhler: nemški predsednik (2004–2010), nekdanji direktor MDS in EBRD

Köhler se je rodil v Skierbieszowu (pozneje imenovanem Heidenstein) na območju Generalne uprave na Nemčijo okupirani Poljski. Bil je sedmi otrok Elisabeth in Eduarda Köhlerja. Njegova družina je bila besarabskih Nemcev iz Rîşcani v romunski Besarabiji (blizu Bălţi, današnja Moldavija). Starši Horsta Köhlerja so morali leta 1940 zapustiti svoj dom v Besarabiji. V okviru Generalnega načrta Ost so bili leta 1942 preseljeni v Skierbieszów. To je bila vas v bližini Zamošča na Poljskem (takrat del Generalne uprave). Ko se je med drugo svetovno vojno Wehrmacht umaknil, je družina Köhler pobegnila v Leipzig. Leta 1953 so zapustili sovjetsko območje, da bi se izognili komunističnemu režimu. Družina je do leta 1957 živela v begunskih taboriščih. Nato so se naselili v Ludwigsburgu. Horst Köhler je večino svojih prvih 14 let preživel kot begunec.

Učitelj je begunskemu dečku predlagal, naj se prijavi na gimnazijo. Köhler je leta 1963 opravil maturo. Po dveletnem služenju vojaškega roka v panzergrenadirskem bataljonu v Ellwangenu je kot rezervni častnik zapustil Bundeswehr. Študiral je in nazadnje doktoriral iz ekonomije in političnihved na Univerzi v Tübingenu. Tam je bil med letoma 1969 in 1976 znanstvenoraziskovalni asistent na Inštitutu za uporabne ekonomske raziskave.

Köhler se je leta 1976 zaposlil na Zveznem ministrstvu za gospodarstvo. Leta 1981 se je zaposlil v kanclerstvu deželne vlade v Schleswig-Holsteinu. Tam je služboval pod predsednikom vlade Gerhardom Stoltenbergom. Leta 1982 je Köhler postal vodja ministrskega urada na zveznem ministrstvu za finance. Leta 1987 je postal vodja oddelka, odgovoren za finančno politiko in zvezne industrijske interese. Leta 1989 je postal vodja oddelka za valuto in kredite.

Od leta 1981 je član CDU. Med letoma 1990 in 1993 je bil državni sekretar na zveznem ministrstvu za finance. Na tem položaju je bil "šerpa" (osebni predstavnik) kanclerja Helmuta Kohla, ki je pripravljal G7. Bil je tudi glavni nemški pogajalec v pogajanjih o Maastrichtski pogodbi.

Med letoma 1993 in 1998 je bil predsednik združenja hranilnic v Nemčiji. Leta 1998 je bil imenovan za predsednika Evropske banke za obnovo in razvoj. Naselil se je v Londonu, kjer je sedež banke.

Köhler je bil leta 2000 imenovan za generalnega direktorja in predsednika izvršnega odbora Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Imenovala ga je vlada Gerharda Schröderja. Razlog za to je bil, da so Združene države Amerike zavrnile njihovega prvega kandidata, Caio Koch-Weserja.

Od leta 2000 do 2004 je živel v Washingtonu.

4. marca 2004 je Köhler odstopil s položaja, ker je bil imenovan za predsedniškega kandidata. Köhler je na prvem glasovanju premagal Gesine Schwan s 604 glasovi proti 580. Za manjše kandidate je bilo oddanih 20 glasov, en volivec pa je bil odsoten zaradi srčnega napada. Köhler je 1. julija 2004 nasledil Johannesa Raua na položaju predsednika za petletni mandat. Nemško predsedstvo je večinoma slovesna funkcija. Vendar ima tudi veliko moralno avtoriteto. Od leta 2004 do začetka leta 2006 je bil sedež nemškega predsednika palača Charlottenburg. Razlog za to je bila prenova gradu Bellevue.

Köhler je ob izvolitvi dejal, da "patriotizem in svetovljanstvo nista nasprotja". Ko je predstavil svoje vizije za Nemčijo, je dejal tudi, da bi morala "Nemčija postati dežela idej".

Julija 2005 je na zahtevo kanclerja Gerharda Schröderja prekinil zasedanje Bundestaga. Schröder je izgubil glasovanje o zaupnici v Bundestagu. Zaradi tega so bile septembra 2005 razpisane predčasne volitve v Bundestag.

Oktobra 2006 je z vetom na zakon sprejel daljnosežno odločitev. Ta bi nemško upravo za varnost v zračnem prometu Deutsche Flugsicherung prenesel v zasebno last. Bundestag je sprejel ta zakon, vendar je bil Köhler kot predsednik pooblaščen, da ga ne podpiše, če bi bil po njegovem mnenju v nasprotju z ustavo. Decembra 2006 ni podpisal zakona o obveščanju potrošnikov, ker ustava zvezni vladi ne dovoljuje, da bi dajala navodila občinskim organom. To lahko storijo le nemške zvezne dežele. Pred tem se je nemški predsednik le šestkrat odločil, da zavrne zakone. V večini primerov je šlo za manj pomembno zakonodajo. Njegovi veto so bili prvi pomembnejši primeri v novejši nemški zgodovini.

Köhler je v božičnem nagovoru narodu leta 2007 pozval vlado k hitrejšemu izvajanju reform. Kritičen je bil tudi do uvedbe minimalne plače v poštnem sektorju, češ da "minimalna plača, ki je konkurenčni delodajalci ne morejo izplačati, uničuje delovna mesta".

22. maja 2008 je Köhler dejal, da želi kandidirati za drugi predsedniški mandat. Zvezna skupščina ga je 23. maja 2009 ponovno izvolila in 1. julija 2009 je prisegel za drugi mandat.

Novembra 2009 je Köhler brez dodatnih informacij zavrnil podpis zakona o oviranju dostopa (Zugangserschwerungsgesetz). Zakon, katerega cilj je otežiti dostop do spletnih strani na svetovnem spletu z otroško pornografijo, je po mnenju številnih pravnih strokovnjakov protiustaven.

Odstop

Köhler je 31. maja 2010 napovedal svoj odstop s položaja predsednika Nemčije. To se je zgodilo po tem, ko so nemški politiki kritizirali Köhlerjeve pripombe v zvezi z napotitvijo vojske v tujino:

Bil je deležen kritik zaradi izjave, da so nemške vojaške misije v tujini namenjene tudi zagotavljanju trgovine. Kasneje je izjavil, da je imel v mislih piratstvo pred somalsko obalo. Köhler je izjavil, da očitki, da je v intervjuju prekoračil svojo formalno vlogo in favoriziral protiustavno stališče, niso utemeljeni. Ker v sporu ni dobil podpore, je Köhler 31. maja 2010 odstopil. Podal je izjavo: "Izjavljam, da s takojšnjim učinkom odstopam z mesta predsednika." Odstop je veljal za "presenečenje". V naslednjih dneh so ga kritizirali, da ne zna prenašati kritik, čeprav je bil sam strog kritik. Njegovo brezprimerno dejanje takojšnjega odstopa je veljalo tudi za izkazovanje pomanjkanja spoštovanja do njegovega položaja.

Kot je zapisano v nemški ustavi, je do izvolitve Christiana Wulffa za predsednika 30. junija 2010 pristojnosti izpraznjene funkcije opravljal dotedanji predsednik Bundesrata Jens Böhrnsen.

Horst Köhler je poročen z Evo Köhler, učiteljico. Imata dva otroka, hčerko Ulrike (rojena leta 1972) in sina Jochena (rojen leta 1977). Njegova hči, ki trpi za pigmentnim vnetjem mrežnice, je oslepela kot najstnica. Horst Köhler je član Evangeličanske cerkve v Nemčiji. ^[]