Poznamo 79 Jupitrovih lun. Jupiter ima drugo največje število lun z dokaj stabilnimi orbitami med vsemi planeti v Osončju. Te lune so izjemno raznolike: od velikih, geološko aktivnih teles do drobnih, nekajkilometrskih kamenčkov.

Galilejeve lune

Najmasivnejše med njimi so štiri Galilejeve lune, ki sta jih leta 1610 neodvisno odkrila Galileo Galilei in Simon Marius. Ker krožijo okoli Jupitra, so bile prve odkrite lune okoli planeta, ki ni Zemlja ali Sonce, in so močno spremenile naše razumevanje vesolja. Galilejeve lune — Io, Evropa, Ganimed in Kalisto — so daleč največja in najmasivnejša telesa v Jupitrovem lunskem sistemu. Ganimed je največji satelit v Osončju (večji od Merkurja), Io je znan po izjemni vulkanski dejavnosti, Evropa verjetno skriva ledeni plašč nad potencialnim tekočim oceanom, Kalisto pa ima zelo staro, močno kraterirano površje.

Galilejeve lune predstavljajo večino mase vseh Jupitrovih lun; preostalih 75 znanih lun in obročev skupaj predstavljajo le zanemarljiv delež skupne mase satelitov. Poleg velikosti se Galilejevi sateliti razlikujejo tudi po notranji zgradbi, geološki dejavnosti in magnetnih lastnostih (Ganimed ima lastno magnetno polje).

Manjše in nepravilne lune

Od konca 19. stoletja je bilo odkritih več deset veliko manjših jovijskih lun. Vse imajo premer manj kot 250 kilometrov, večina pa komaj presega 5 kilometrov. Njihove orbite se gibljejo od skoraj popolnoma krožnih do zelo ekscentričnih in nagnjenih. Mnoge se vrtijo v smeri, nasprotni Jupitrovemu vrtenju (retrogradno gibanje), kar kaže na to, da gre za ujeti material, pogosto z združitvami in razpadi prejšnjih teles.

Te manjše lune so pogosto razporejene v skupine po podobnih orbitah — na primer Himalia, Ananke, Carme in Pasiphae — ki verjetno izvirajo iz sestrskih teles, razbitih med trki. Zaradi majhnosti in oddaljenosti so njihova opažanja zahtevna, zato se število znanih lun občasno poveča z novimi odkritji.

Orbite, obdobja in resonance

Orbite jupitrovih lun segajo od tesnih, skoraj ekvatorialnih krožnic do oddaljenih, močno nagnjenih poti. Obhodna obdobja se gibljejo od približno sedmih ur (nekateri notranji, zelo blizu Jupitra krožeči sateliti potrebujejo manj časa, kot ga Jupiter porabi za vrtenje okoli svoje osi) do nekaj let pri najbolj oddaljenih nepravilnih lunah — najdaljša obhodna obdobja znašajo več let (orde nekaj tisočkrat več kot nekajurni notranji sateliti).

Med Galilejevimi lunami velja posebna dinamika: Io, Evropa in Ganimed so ujeti v Laplaceovo resonanco (razmerje 1:2:4), kar močno vpliva na njihovo notranjo toploto in geologijo. Zaradi plimskih sil Io izkazuje intenzivno vulkansko aktivnost, medtem ko Evropa zaradi plimskih sil lahko ohranja tekoč ocean pod ledeno skorjo.

Pomen za znanost in raziskovanje

Jupitrove lune so ključne tarče za raziskovanje nastanka planetarnih sistemov, delovanja plimskih sil in možnosti habitabilnosti zunaj Zemlje. Posebno zanimanje zbujata Evropa in Ganimed, kjer prihaja v poštev iskanje podlednih oceanov in pogojev, primernih za življenje. Pristanki, orbiterji in sondi (pretekle misije, kot je bila Galileo, in prihodnje, kot je misija Europa Clipper) dajejo podatke o sestavi, strukturi in zgodovini teh lun.

Zaključek

Jupitrov lunstni sistem je eden najbolj raznolikih v Osončju: od gigantskih, notranje aktivnih teles do drobnih, ujete narave satelitov. Skupno 79 znanih lun omogoča vpogled v procese nastanka in evolucije lun, medtem ko nadaljnje opazovanja in misije obetajo nova odkritja o notranjosti, površju in potencialni nastanitvi teh zanimivih nebesnih sosedov.