Bombajsko predsedstvo je bila nekdanja provinca Britanske Indije. Začela se je v 17. stoletju kot trgovska postojanka britanske Vzhodnoindijske družbe, pozneje pa se je razširila na večino zahodne in osrednje Indije ter dele Pakistana in Arabskega polotoka.
Bombajsko predsedstvo je v največji meri obsegalo današnjo zvezno državo Gudžarat, zahodni dve tretjini zvezne države Maharaštra, vključno z regijami Konkan, Desh in Kandesh, ter severozahodno zvezno državo Karnatako v Indiji; obsegalo je tudi pakistansko provinco Sindh in britansko ozemlje Aden v Jemnu. Sestavljeno je bilo delno iz okrožij, ki so bila neposredno pod britansko oblastjo, in delno iz avtohtonih ali knežjih držav, ki so jim vladali lokalni vladarji pod upravo guvernerja.
Zgodovina
Bombajsko predsedstvo se je razvilo iz pristanišča in otočij, ki so bila v 1661 kot del dote kraljice Katarine Bragance predana britanskemu kronu in so bila leta 1668 oddana v najem britanski Vzhodnoindijski družbi. V 18. in 19. stoletju je predsedstvo raslo po vojaških osvojitvah, sporazumih z lokalnimi vladarji in kupovanju ozemelj. Po uporu leta 1857 je britanska oblast v Indiji prešla iz oblasti družbe na krono (1858) in guverner Bombaja je postal neposredno odgovoren britanski vladi.
V 19. stoletju so bila v sestavo predsedstva vključena območja, pridobljena po porazu Marathov in drugih lokalnih sil, leta 1843 pa je bilo priključeno tudi ozemlje Sindha. Ozemlje Adena je bilo pripojeno kot del administracije Bombaja po britanski okupaciji leta 1839, čeprav je pozneje – leta 1937 – postalo samostojno kronno ozemlje. Z ustavnimi reformami v 20. stoletju (zlasti po Zakonu o vladavini Indije 1935) je predsedstvo pridobilo določeno stopnjo lokalne zakonodajne avtonomije, leta 1936 pa je iz njega izstopil Sindh in postal ločena provinca.
Ozemlje in prebivalstvo
Bombajsko predsedstvo je bilo geografsko zelo raznoliko: od obalnih ravnic in pristanišč (Bombaj/Mumbai kot glavno mesto) do notranjih ravnin in gričevnatih območij zahodne Indije. Pokrivalo je obsežna kmetijska območja, trgovske poti in strateške pomorske točke. Velik del prebivalstva je govoril maroščino ali gudžarati, na severu pa so bili prisotni tudi sindhi in drugi jezikovni skupnosti; urbanizacija in priseljenstvo sta v mestih, predvsem v Bombaju, privedla do etnične in jezikovne mešanice.
Območje je bilo sestavljeno iz:
- direktno upravljanih okrožij in okrajnih uprav,
- številnih avtohtonih knežjih držav (princely states), ki so ohranile notranjo suverenost pod britanskim področnim varstvom (npr. Baroda, Junagadh, Porbandar, Bhavnagar, Kolhapur in druge),
- odaljenih ozemelj, kot je bil Aden, ki so služila kot strateška mornariška in trgovska postaja.
Uprava in politična organizacija
Na čelu predsedstva je stal guverner (Govornor of Bombay), najprej imenovan s strani Vzhodnoindijske družbe, nato pa po letu 1858 s strani britanske vlade. Administrativna mreža je vključevala okrožne uprave, davčni sistem, sodstvo in policijo. V 19. stoletju so bili vzpostavljeni sodni organi, vključno z Vrhovnim sodiščem/Bombayskim višjim sodiščem, železniška omrežja in poštno-telegrafska mreža.
Princely states so bili pod britanskim zaščitništvom; njihovim notranjim zadevam so pogosto še vedno vladali lokalni monarhi, medtem ko je britanska stran urejala zunanje zadeve, obrambo in komunikacijo. Britanski Residenti so predstavljali povezavo med guvernerjem in knezi.
V začetku 20. stoletja so uvedeni tudi svetovalni in zakonodajni organi na provincialni ravni; reforme so postopoma povečale vlogo izvoljenih predstavnikov, ki so sodelovali v provincialnih svetih in pozneje v zakonodajnih telesih, predvsem po spremembah iz leta 1935.
Gospodarstvo in promet
Gospodarstvo predsedstva je temeljilo na trgovini, predelavi surovin in kmetijstvu. Bombaj se je razvil v eno največjih tekstilnih in industrijskih središč v Aziji, z obsežnimi bombažnimi tovarnami v 19. in začetku 20. stoletja. Pomembna je bila tudi pomorska trgovina—pristanišče Bombaj je bilo vozlišče med Britanijo in vzhodnimi kolonijami. Vzpon železnic in odpiranje Sueskega prekopa sta dodatno spodbudila promet in izvoz blaga, zlasti bombaža in drugih surovin.
Britanska uprava je izkoriščala lokalne naravne vire in uvedla infrastrukturo (ceste, železnice, pošta), kar je pospešilo gospodarsko integracijo regije v svetovni trg. Hkrati so kolonialne politike vplivale na družbene spremembe in selitve, ki so preoblikovale mestno in podeželsko življenje.
Razpad, dediščina in vpliv
Po drugi svetovni vojni in med procesom indijske neodvisnosti je bila večina ozemelj Bombajskega predsedstva vključena v novo oblikovano Indijo. Leta 1947 so se zgodile meje glede na delitev, pri čemer je del nekdanjega predsedstva (Sindh) postal del Pakistana (čeprav je bil Sindh iz predsedstva odcepljen že 1936). Aden je medtem od leta 1937 dalje upravno ločen in je pozneje postal Aden Colony ter kasneje del Južnega Jemna.
Po neodvisnosti so bila ozemlja sjedinjena v državo Bombay (Bombajska država), ki je bila po jezikovni delitvi leta 1960 razdeljena na današnji Maharaštra in Gudžarat. Dediščina Bombajskega predsedstva je še danes vidna v infrastrukturnih povezavah, urbanem razvoju (predvsem v Mumbaiju), pravnemu sistemu in administrativnih strukturah, ki so se ohranile iz kolonialnega obdobja.
Bombajsko predsedstvo je tako igralo ključno vlogo v zgodovini britanskega imperija v Južni Aziji: kot trgovsko in upravno središče, kot stičišče različnih kultur in jezikov ter kot regija, katere preoblikovanje je imelo dolgoročne politične in gospodarske posledice za Indijo, Pakistan in bližnji arabski svet.
