Bombajsko predsedstvo

Zgodnja zgodovina

Prva britanska naselbina v predsedstvu Bombaja je bila leta 1618, ko je Vzhodnoindijska družba ustanovila tovarno v Suratu. Britanci so bili zaščiteni z listino mogulskega cesarja Džahangirja. Bombaj je bil takrat pod nadzorom Portugalske. Leta 1661 je bil Bombaj predan britanski vladi kot del dote Katarine Braganzanske, ko se je poročila z angleškim kraljem Karlom II. Leta 1668 je bil Bombaj predan Vzhodnoindijski družbi za letno plačilo 10 funtov. Leta 1687 je Bombaj postal glavno mesto ozemelj družbe v Indiji. Leta 1753 pa je bila za Bombaj pristojna vlada v Kalkuti.

Razširitev

V 18. stoletju se je cesarstvo Maratha hitro razširilo in od mogulskega cesarstva osvojilo Konkan in večji del vzhodnega Gudžarata. V zahodnem Gudžaratu, vključno s Kathiawarjem in Kutchem, je slabši mogulski nadzor omogočil številnim lokalnim vladarjem, da so postali neodvisni. Prva bitka med Britanci in Marati je bila prva anglo-maratska vojna, ki se je začela leta 1774 in se je končala s pogodbo iz Salbaja leta 1782. Pogodba je pomenila, da je otok Salsette, ki leži poleg otoka Bombaj, prešel v britansko last. Britanci so leta 1800 prevzeli Surat. Britansko ozemlje se je povečalo v drugi anglo-maratski vojni, ki se je končala leta 1803.

Leta 1803 je bombajsko predsedstvo obsegalo le Salsette, pristaniške otoke (od leta 1774), Surat in Bankot (od leta 1756), vendar se je v letih 1803 in 1827 predsedstvo še povečalo. Leta 1805 je bombajska vlada prevzela okrožja Gudžarat, leta 1818 pa jih je povečala. Majhni državi Kathiawar in Mahikantha sta bili med letoma 1807 in 1820 organizirani v knežji državi pod britanskim nadzorom.

Po uporu leta 1857 je britanska Vzhodnoindijska družba prenehala vladati in Indija je prešla pod neposredni nadzor britanske vlade. Leta 1932 je bil Aden ločen od Bombaja in postal samostojna provinca, Sind pa je postal samostojna provinca 1. aprila 1936.

Ljudje

Bombajsko predsedstvo je imelo veliko in raznoliko prebivalstvo. Po popisu iz leta 1901 je bilo skupno 25 468 209 ljudi. Po veroizpovedi je bilo 19 916 438 hindujcev, 4 567 295 muslimanov, 535 950 džainistov, 78 552 zoroastrijancev in približno 200 000 kristjanov.

V Sindhu je bil islam glavna religija od arabske osvojitve v 8. stoletju. V Gudžaratu je glavna vera hinduizem, čeprav so muslimanska kraljestva pustila svoj vpliv v številnih delih pokrajine. V Dekanu živijo Marati, ki so predstavljali 30 % prebivalstva. V Konkanu so zaradi portugalske vladavine živele različne krščanske kaste.

Glavni jeziki predsedstva so bili sindhi v Sindhu, kutči v Kutchu, gudžaratščina in hindustanščina v Gudžaratu, maratščina v Thani in osrednjem delu, gudžaratščina in maratščina v Khandesu ter maratščina in kannada v južnem delu. Obstajala so tudi bhilska (120 000) in ciganska (30 000) narečja.

Po osamosvojitvi

Leta 1947 je provinca Bombaj postala del nove neodvisne Indije, provinca Sindh pa del Pakistana. Leta 1950 je bila pokrajina Bombaj preoblikovana v državo Bombaj, ki je vključevala knežje države.