Botanično ime je uradno znanstveno ime, ki je v skladu z Mednarodnim kodeksom nomenklature za alge, glive in rastline (ICN). Če gre za rastlinski kultivar, mora dodatni izraz kultivar slediti Mednarodnemu kodeksu nomenklature za gojene rastline (International Code of Nomenclature for Cultivated Plants).

Kodeks nomenklature zajema "vse organizme, ki se tradicionalno obravnavajo kot rastline, fosilne ali nefosilne, npr. modrozelene alge (cianobakterije); glive, vključno s kitridami, oomicetami in sluzavkami; fotosintetske protiste in taksonomsko povezane nefotosintetske skupine".

Namen uradnega imena je imeti enotno ime, ki je sprejeto in se uporablja po vsem svetu za določeno rastlino ali skupino rastlin. Na primer, botanično ime Bellis perennis je dobila rastlinska vrsta, ki je doma v večini držav Evrope in Bližnjega vzhoda, kjer ima različna imena v številnih jezikih. Pozneje je bila razširjena po vsem svetu, zaradi česar je prišla v stik z več jeziki.

Nekatera angleška imena za to rastlinsko vrsto so: daisy, English daisy, lawndaisy. V drugih jezikih so nekateri primeri: V francoščini: pâquerette, v španščini: vellorita, v švedščini: tusensköna, v nemščini: Gänseblümchen, Maßliebchen.

Kultivar Bellis perennis 'Aucubifolia' je zlatorumena vrtnarska sorta te vrste.

Kako je zgrajeno botanično ime

Osnovna enota v dvoimenskem (binomnem) sistemu je sestavljena iz rodbinskega imena (rod, genus) in vrstnega epitetа (species epithet), na primer Bellis perennis. V strokovni uporabi se pogosto pripiše tudi avtor imena (npr. Bellis perennis L., kjer L. pomeni Linnaeus). Za nižje taksone se uporabljajo dodatne oznake, kot so podvrsta (subsp.), varianta (var.) ali forma (f.), npr. Quercus robur subsp. robur.

Temeljna pravila ICN

  • Validna objava: Ime postane veljavno šele ob pravilni, javni objavi, ob upoštevanju pravil o opisu in navedbi tipnega materiala (type specimen).
  • Princip prioritete: Če ima isti takson več imen, ima prednost najstarejše veljavno objavljeno ime (razen če je razglašeno drugače).
  • Tipizacija: Vsako ime taksona mora imeti določen tip (holotip, izotype ipd.), ki je referenčni material za določitev imena.
  • Latinizacija in oblikovanje: Večina znanstvenih imen je latinizirana in zapis mednarodno veljavnih črkopisnih pravil; črke, poudarki in zapis avtorjev sledijo konvencijam ICN.
  • Homonomi in sinonimi: Imena, ki se ujemajo (homonimi), niso dovoljena za različne taksone; obstoječi homonimi se morajo preimenovati. Sinonimi so druga imena istega taksona — samo eno je sprejeto kot veljavno.

Kultivarji in Mednarodni kodeks za gojene rastline (ICNCP)

Kultivarji so človeško izbrane ali vzrejene oblike, zato se zanje uporablja posebej določen kodeks (ICNCP). Nekaj osnovnih pravil za kultivarje:

  • Ime kultivarja je ne-latinizirano in mora biti postavljeno v enojne narekovaje, npr. Bellis perennis 'Aucubifolia'.
  • Ime kultivarja se piše z veliko začetnico prve besede imena (čeprav ni latinsko) in se ne poševno (ne v italic).
  • Kultivarja ni treba tipizirati z herbarnim tipom kot pri naravnih taksonih, a pogosto se vodi registracija pri priznanih registratorjih za posamezne skupine rastlin.
  • Obstajajo tudi skupine kultivarjev, imenovane Cultivar Groups, ki poenostavljajo klasifikacijo sorodnih sort (npr. "Double Flowered Group").

Dodatne značilnosti imen in primeri

Hibridi: Hibridna imena so pogosto označena z znakom × (krat), na primer Passiflora × alata ali med dvema rodom ×Sorbaronia. Pri kultivarjih hibridi sledijo pravilom ICNCP.

Avtorstvo imena: Navedba avtorja (npr. L., Mill., DC.) pomaga slediti zgodovini imena in razločevati med možnimi homonimi. Včasih se ob spremembi taksonomske pripadnosti imenu doda kombinacija avtorjev (basionim + avtor nove kombinacije).

Zakaj so znanstvena imena pomembna: Ker lokalna, pogovorna imena močno variirajo (kot npr. za Bellis perennis: angleško daisy, francosko pâquerette, špansko vellorita, švedsko tusensköna, nemško Gänseblümchen itd.), znanstveno ime omogoča enoznačno komunikacijo med botaniki, vrtnarji in drugimi strokovnjaki po vsem svetu.

V praksi to pomeni, da kadar pišemo ali iščemo informacije o rastlini, najprej preverimo veljavno botanično ime po kriterijih ICN, pri gojenih sortah pa upoštevamo pravila ICNCP in uporabo imena kultivarja v narekovajih (npr. Bellis perennis 'Aucubifolia' kot primer vrtnarske sorte).