Klub hašiša (Club des Hashischins) — pariški literarni krog 1844–1849
Klub hašiša: skrivnostni pariški literarni krog (1844–1849) — Moreau, Gautier, Baudelaire in drugi raziskovali hašiš za ustvarjalnost v Hôtel de Lauzun.
Club des Hashischins, znan tudi kot Klub hašiša (včasih zapisovan kot Club des Hashishins ali Club des Hachichins), je bila pariška skupina intelektualcev in umetnikov iz 1840-ih, ki je eksperimentalno preučevala uporabo drog, predvsem hašiša, kot sredstva za spodbujanje ustvarjalnosti in za psihološke opazitve. Skupina je delovala v okvirih pariške kulturne scene in je navdihnila tako literarne kot znanstvene razprave o učinku psihoaktivnih snovi na um in ustvarjalnost. Pariž je v tem obdobju predstavljal stičišče romantičnih in znanstvenih idej, kar je omogočilo nastanek takšnih eksperimentalnih srečanj.
Klub je deloval približno od leta 1844 do 1849. Njegovi udeleženci so bili nekateri najbolj vplivni pariški pisatelji, pesniki, slikarji in zdravniki tistega časa. Med rednimi in občasnimi udeleženci so bili Dr. Jacques-Joseph Moreau, Théophile Gautier, Charles Baudelaire, Victor Hugo, Honoré de Balzac, Gérard de Nerval, Eugène Delacroix in Alexandre Dumas, père. Mesečne seanse so potekale v hotelu Hôtel de Lauzun (takrat Hôtel Pimodan) na otoku Saint‑Louis, kjer so se udeleženci sestajali v intimnem krogu, ob obrednem vzdušju in eksotičnih kostumih.
Gautier je o klubu napisal članek z naslovom Le Club des Hachichin, objavljen v Revue des Deux Mondes februarja 1846; v njem opisuje prizorišče, obrednost in občutke, ki jih je sprožil hašiš. Čeprav se pogosto navaja, da je Gautier klub ustanovil, v svojem prispevku sam navaja, da se je tistega večera šele prvič udeležil njihove seanse in opisuje dogodek z literarno dovršenostjo in ironijo.
Udeleženci so se radi oblačili v navdihnjena orientalska oblačila, da bi ustvarili eksotično, skoraj teatralno atmosfero (arabska obleka je postala skoraj del rituala). Pili so kavo, v katero so mešali hašiš ter različne začimbe in dodatke: cimet, klinčke, muškatni orešček, pistacijo, sladkor, pomarančni sok, maslo in kantaride; iz omenjenih sestavin je nastala gosta, zelena zmes, podobna marmeladi ali pasteti — mešanica, ki ji je v francoskem izročilu včasih pripisati ime dawamesk oziroma podobne priprave. Takšna ritualizirana priprava in predstava sta bila del eksperimentalnega in estetskega iskanja novih stanj zavesti.
Dr. Jacques‑Joseph Moreau je pristop k hašišu artikuliral bolj sistematično in znanstveno: leta 1846 je izdal obsežno delo o vplivu konoplje in sorodnih snovi, naslovljeno Du hachisch et de l'aliénation mentale; études psychologiques (v slovenščini pogosto povzeto kot Hašiš in duševne bolezni – psihološke študije). Moreau, ki je delal kot psihiater, je v knjigi opisal učinke hašiša na zaznavanje, spomin in razpoloženje ter trdil, da so inducirana stanja podobna nekaterim oblikam duševnih motenj, zato jih je mogoče uporabiti za preučevanje psihičnih fenomenov. Knjiga je povzročila veliko pozornosti tako v medicinskih kot literarnih krogih.
Baudelaire in drugi literati so v zapisih razmišljali o dvojni naravi droge: po eni strani daje nenavadne ideje, vizije in navdihe, po drugi pa hitro spreminja osebnost, ne da bi nujno izboljšala trajno ustvarjalno moč. Baudelaire je pozneje to tematiko razširil v eseju Les Paradis Artificiels, kjer analizira hašiš in opij ter opozarja na nevarnosti in iluzije, ki jih prinašajo umetni raji.
Treba je poudariti, da je bila skupina bolj neformalna kot formalna institucija: šlo je za literarno‑znanstveni krožek z občasnimi seansami, katere pomen so kasneje literati in zgodovinarji deloma mitologizirali. Nekateri sodobni in poznejši viri opozarjajo, da so zgodbe o velikih ustvarjalnih prerodah pod vplivom hašiša pogosto pretirane; kljub temu je Club des Hashischins pomemben kot zgodovinski primer, kako so romantični umetniki in zgodnji psihiatri skupaj eksperimentirali na meji med umetnostjo, medicino in etnografijo drog.
Klub je vplival na razprave o zdravju, etiki in umetnosti v 19. stoletju ter prispeval k zanimanju za psihotropne snovi v literaturi. Njegova zapuščina je kompleksna: je del zgodovine francoske romantike in zgodnje psihiatrije, obenem pa tudi primer, kako so se kulturni miti okoli ustvarjalne genialnosti in sredstev za njen spodbujanje oblikovali skozi anekdote in literarne zapise. Hôtel de Lauzun (takrat Hôtel Pimodan) ostaja v literarnih spominih kot prizorišče teh eksperimentov in diskusij.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bil Club des Hashischins?
O: Club des Hashischins, znan tudi kot Klub hašiša, je bila pariška skupina, ki je raziskovala uporabo drog, predvsem hašiša, za pridobivanje ustvarjalnih idej. Deloval je med letoma 1844 in 1849.
V: Kdo so bili nekateri člani kluba?
O: Člani Kluba hašišistov so bili nekateri najpomembnejši pariški književniki in intelektualci, med njimi doktor Jacques-Joseph Moreau, Théophile Gautier, Charles Baudelaire, Victor Hugo, Honoré de Balzac, Gérard de Nerval, Eugène Delacroix in Alexandre Dumas père.
V: Kje so potekale mesečne seanse?
O: Mesečne seanse so potekale v hotelu Hôtel de Lauzun (takrat imenovanem Hôtel Pimodan) na Île Saint-Louis.
V: Katere sestavine so bile v njihovi mešanici drog?
O: Mešanica droge je bila sestavljena iz kave, pomešane s hašišem, in začimb, kot so cimet, klinčki, muškatni orešček, pistacija, sladkor, pomarančni sok, maslo in kantaride. Mešanica je bila goste zelene konsistence, podobne marmeladi.
V: Ali je kateri od članov pisal o svojih izkušnjah v klubu?
O: Da - Théophile Gautier je napisal članek z naslovom "Le Club des Hachichin", ki je bil februarja 1846 objavljen v reviji Revue des Deux Mondes. Poleg tega je doktor Moreau leta 1846 napisal knjigo o poskusih s konopljo in drogami, ki so jih izvajali člani kluba, z naslovom "Hašiš in duševne bolezni - psihološke študije".
V: Kaj je Baudelaire menil o jemanju drog za ustvarjalnost?
O: Baudelaire je menil, da je jemanje drog sicer lahko dalo ljudem ideje, vendar je hitro tako vplivalo na njihovo osebnost, da so menili, da lahko ustvarjajo le pod njihovim vplivom.
Iskati