Koncert Evrope (Evropski koncert): zavezništva in ravnovesje moči 1814–1914

Koncert Evrope (1814–1914): zgodba o zavezništvih, diplomaciji in boju za ravnovesje moči — vzponi, preobrate in propad, ki so oblikovali sodobno Evropo.

Evropski koncert je bila skupina evropskih držav, ki so sodelovale in se dogovarjale o politikah za ohranjanje stabilnega ravnovesja moči, kar je vključevalo zavezništva med velikimi silami v letih 1814 in 1914. Države članice so bile Združeno kraljestvo, Avstrija, Rusija, Francija (od leta 1815), Prusija (Nemčija od leta 1871) in Italija (od leta 1871).

Začelo se je kot četverno zavezništvo. Ko Napoleon, vladar Francije, ni bil več na oblasti, se je Francija pridružila evropskemu koncertu. Njen pomen se je zmanjšal z revolucijami leta 1848 in poznejšimi vojnami med velikimi silami. Otto von Bismarck je po združitvi Nemčije in Italije ponovno vzpostavil Koncert Evrope. Koncert je dokončno propadel s prvo svetovno vojno.

Izvor in osnovni cilji

Evropski koncert izhaja iz Pariške in Dunajske konference (Kongres Dunaja, 1814–1815), kjer so se velike sile dogovorile o novem političnem redu po porazu Napoleona. Glavni cilji so bili:

• ohranjanje ravnovesja moči – preprečiti, da bi katera država postala prevladujoča;
• prinicip legimitete – obnoviti in podpreti tradicionalne dinastije ter zavreti revolucionarne in napredne ideje;
• kolektivno reševanje kriz – posvetovanja, kongresi in zavezništva naj bi preprečevali širjenje vojne.

Mehanizmi delovanja

Sistem je temeljil na rednih konferencah in diplomatskih sestankih (t. i. kongresni sistem), na sporazumih med velikimi silami in po potrebi tudi na skupnih intervencijah v državah, kjer so ogrožali obnovljeni red (na primer posredovanja proti revolucionarnim gibanjem v začetku 19. stoletja). Koncert ni imel stalnih institucij; deloval je prek neformalnih dogovorov in vrhovnih sestankov voditeljev in diplomatov.

Ključni trenutki in dogodki

• 1815: Kongres Dunaja in vstop Francije v evropski sistem po Napoleonu.
• 1815–1822: Oblikovanje četverne in kasneje peterne koalicije (vključujoč tudi Veliko Britanijo in kasneje Francijo) ter delovanje Svetega zavezništva (Avstrija, Rusija, Prusija).
• 1820–1822: Troppau, Laibach in Verona – poskusi nadzora nad revolucijami na Iberskem polotoku in v Italiji ter dovoljenje Franciji za posredovanje v Španiji (1823).
• 1848: Val evropskih revolucij, ki je močno oslabil avtoritativni in konservativni red, na katerem je temeljil Koncert.
• 1853–1856: Krimska vojna je razkrila razhajanja med zavezništvi in šibkost vzpostavljenega sistema (Rusija proti zaveznikom, vključno z Otomanskim cesarstvom, Francijo in Združenim kraljestvom).
• 1860.–1871.: Procesi združevanja Italije in Nemčije ter vojne (npr. avstro-pruska vojna 1866, francijsko-pruska vojna 1870–71), ki so preoblikovale evropske sile in ravnovesje moči.
• 1871–1890: Bismarckova zunanjaspolitična taktika je skušala stabilizirati Evropo z mrežo zavezništev (npr. Trojnicesarski pakt, Dvojna zaveza), da bi izoliral Francijo in preprečil generalni spopad.
• 1904–1907: Skladanje novih blokov — Entente Cordiale med Veliko Britanijo in Francijo, pozneje razširjena v Triple Entente z Rusijo — ter nasprotno tvorjenje Trojne zaveze (Nemčija, Avstro-Ogrska, Italija).
• 1912–1913: Balkanske vojne in hitra eskalacija spopadov na Balkanu povečajo napetosti med velikimi silami.
• 1914: Sarajevski atentat in serija zavezniških obveznosti povzročijo izbruh prve svetovne vojne, kar pomeni konec delovanja Koncerta kot učinkovitega mehanizma za mir.

Omejitve in vzroki za propad

Koncert Evrope je imel več omejitev, zaradi katerih ni mogel trajno zagotoviti miru:

• odvisnost od soglasja velikih sil – kadar so se interesi teh držav razhajali, je bilo soglasje težko doseči;
• vzorci nacionalizma in liberalizma – narodnostna gibanja in želje po samoodločbi so spodkopavale stabilnost, ki jo je uveljavljal konservativni red;
• kolonialna tekmovanja in gospodarski interesi – od sredine 19. stoletja je rivalstvo za kolonije in trgove dodajalo nove vire konfliktov;
• sprememba v porazu/zmagi in rast novih držav – združitve Italije in Nemčije so spremenile razmerja moči, kar je zahtevalo nove zaveze in pogosto ustvarilo antagonizme;
• neuspeh institucionalizacije – napake sistema, ki ni imel stalnih, pravno zavezujočih institucij za mediacijo sporov.

Vloga Bismarcka

Otto von Bismarck je po združitvi Nemčije leta 1871 vodil premično diplomatsko politiko, ki je hotela stabilizirati Evropo z obsežnim sistemom zavezništev in sporazumov, da bi izoliral Francijo in ohranil mir na kontinentalni ravni. Njegov sistem je bil v veliki meri pragmatičen in je kratkoročno zmanjšal nevarnost splošne vojne, a ni odpravil strukturnih napetosti, ki so naraščale v naslednjih desetletjih.

Posledice in dedičstvo

Čeprav je Koncert Evrope v veliki meri preprečil večje splošne vojne v prvi polovici 19. stoletja in zagotovil relativno stabilnost več desetletij, je njegov razpad do prve svetovne vojne pokazal omejitve neformalnih diplomatskih sistemov v dobi naraščajočega nacionalizma, industrializacije in imperialistične tekme. Koncept kolektivnega urejanja mednarodnih odnosov in iskanje ravnovesja moči pa sta vplivala na poznejše zamisli o kolektivni varnosti, ki so se pojavile v mednarodnih organizacijah 20. stoletja (npr. Društvo narodov, pozneje Organizacija združenih narodov).

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil evropski koncert?

V: Katere države so bile članice Koncerta Evrope?

V: Kdaj se je Francija pridružila evropskemu koncertu?

V: Kdaj se je pomen Koncerta Evrope zmanjšal?

V: Kdo je ponovno vzpostavil Evropski sporazum?

V: Kdaj je Evropski sporazum dokončno propadel?

V: Kakšen je bil namen Koncerta Evrope?

Išči po črki