Disociativna motnja identitete (DID): simptomi, vzroki in diagnoza

Opredelitve

DSM IV uporablja izraze "identiteta", "osebnostna stanja" in "alternativne identitete", ko govori o DID, drugi ljudje pa uporabljajo izraz "alterji" za isto stvar. Ti izrazi so lahko zmedeni, saj vsi ne uporabljajo iste opredelitve. Strokovnjaki se niso dogovorili o posebni opredelitvi osebnosti; tudi druge izraze, vključno z disociacijo in amnezijo, lahko različni strokovnjaki opredelijo različno. Ko govorimo o DID, izjava, da nekdo spremeni osebnost ali alterira, pomeni, da oseba govori in deluje drugače ter se običajno odziva na drugačno ime.

Disociacija je simptom. Večina ljudi doživlja normalno disociacijo, pri kateri niso več pozorni na dogajanje okoli sebe. Pri ljudeh z DID je disociacija patološka, kar je veliko resnejše. Vključuje težave s spominom in pozornostjo, zaradi katerih imajo težave pri delu, nakupovanju in odnosih z drugimi ljudmi. Disociacijo lahko doživi vsakdo, pri nekaterih ljudeh pa je to veliko lažje in gre do skrajnosti, ki je lahko nezdrava. Nekateri zdravniki menijo, da disociacijo, ki se pojavlja pri motnjah, kot je DID, povzroča travma.

Znaki in simptomi

V skladu z DSM-IV so simptomi DID "prisotnost dveh ali več različnih identitet ali osebnostnih stanj" (ki se pogosto imenujejo "alterji") ter pozabljanje stvari, ki jih ljudje običajno ne pozabljajo. Prav tako simptomov ne morejo povzročiti droge ali običajna otroška igra. Ljudje lahko poročajo, da imajo veliko alterjev ali le nekaj. Večina ljudi z diagnozo DID jih ima manj kot deset, čeprav so nekateri povedali, da jih imajo več tisoč. Osebi z diagnozo DID ni mogoče diagnosticirati druge disociativne motnje. Ker osebe z DID slišijo glasove različnih alterjev, se lahko zamenjuje s shizofrenijo. Vendar se ti dve težavi zelo razlikujeta in zdravniki lahko običajno s pravimi vprašanji ugotovijo, ali ima bolnik DID ali shizofrenijo. Diagnoza DID se vedno postavi na podlagi tega, kar bolniki povedo svojim zdravnikom, in tega, kaj zdravnik misli, da to pomeni. Ni objektivnih testov s krvjo ali napravami, s katerimi bi lahko ugotovili, ali ima nekdo DID. Čeprav so ljudje poskušali diagnosticirati in preučevati DID z uporabo medicinskih slik ali skeniranja možganov.

Diagnoza

DSM za diagnozo DID uporablja naslednja merila:

• Vsaj dve "različni identiteti", ki izmenično nadzorujeta vedenje
• Nezmožnost priklica "pomembnih osebnih podatkov, ki je prevelika, da bi jo lahko pripisali "običajni pozabljivosti".
• Nobena od zgoraj navedenih bolezni ni posledica neposrednih fizioloških učinkov snovi ali splošnega zdravstvenega stanja.

Mednarodna klasifikacija bolezni-10 (MKB-10) namesto izraza disociativna motnja identitete uporablja izraz multipla osebnostna motnja. DID uvršča v oddelek F44.8, "Druge disociativne [konverzijske] motnje".

Vzroki

Obstajata dve glavni ideji o vzrokih za nastanek DID, vendar se še vedno ne strinjajo o tem, katera je pravilna. Model travme pravi, da DID povzročajo starši ali družina, ki zlorabljajo ali zanemarjajo svoje otroke. Nekateri od teh otrok zlorabo zanikajo ali se pretvarjajo, da se dogaja nekomu drugemu, kar sčasoma preraste v drugačno identiteto ali alter. Večina oseb z diagnozo DID pravi, da se spominjajo, da so jih starši ali drugi skrbniki zlorabljali, ko so bili otroci. Ko bolnike z DID vprašamo o njihovem otroštvu, pogosteje povedo, da so bili zlorabljeni ali zanemarjeni, kot osebe s katero koli drugo diagnozo. Vendar pa je mnenje, da se DID razvije v otroštvu, sporno, saj spomini na otroštvo niso zelo zanesljivi in ni jasno, ali se je zloraba dejansko zgodila. Čeprav je bila DID diagnosticirana pri otrocih, obstajajo razlogi za domnevo, da je diagnoza posledica vpliva staršev in zdravnikov in ne zlorabe. O DID v otroštvu ni dovolj dobrih znanstvenih dokazov, da bi lahko z gotovostjo trdili, da je DID dejansko posledica zlorabe ali česa drugega.

Iatrogeni ali sociokognitivni model (SCM) DID pravi, da nastane med psihoterapijo, ko terapevt ustvari lažne spomine in pacienti postanejo prepričani, da imajo več osebnosti. Pri nekaterih bolnikih je v teh okoliščinah verjetnost za razvoj DID večja, saj so po naravi bolj nagnjeni k temu, da sprejmejo, da imajo njihovi terapevti glede DID prav. Zagovorniki SCM tudi menijo, da so pacienti DID videli v filmih in knjigah, kar jim kaže, kako naj bi se ljudje z DID obnašali, zato lažje spremenijo svoje vedenje, ko naj bi postali nova sprememba. Prav tako pravijo, da so merila, ki jih uporablja DSM, nejasna, zaradi česar se je težko dogovoriti, ali ima bolnik DID ali drugo diagnozo.

Srednje stališče pravi, da lahko travma spremeni način, kako si možgani zapomnijo stvari, zaradi česar se lažje spomnimo stvari, ki se dejansko niso zgodile. Prav tako naj bi otroci zaradi zgodnje travme pogosteje uporabljali domišljijo, da se pretvarjajo, da se zlorabe ali druge boleče situacije ne dogajajo, in če vstopijo v terapijo, ko so starejši, jih terapevti lažje prepričajo, da imajo DID.

Zdravljenje

Znanstveno dokazano učinkovitega načina zdravljenja ni. Večina terapevtov, ki obravnava bolnike z DID, uporablja več različnih pristopov. Terapija običajno traja več let in ni vedno uspešna. Nekateri terapevti poskušajo zmanjšati ali odpraviti alterje, tako da ima pacient le eno osebnost, drugi pa ne. ISSTD priporoča, da se najprej izboljša bolnikova sposobnost spopadanja s simptomi in normalnejšega življenja, šele nato se poskuša spopasti s travmatičnimi spomini. Zadnji korak je združitev vseh osebnosti, tako da lahko bolnik dostopa do vseh svojih spominov.

Prognoza

Včasih se bolniki z DID izboljšajo brez pomoči, vendar to ni pogosto. Bolniki z več diagnozami, ne le z DID, pogosto potrebujejo več časa za izboljšanje.

Epidemiologija

Obsežnih študij, ki bi pokazale, kako pogosta je DID, še ni bilo. ISSTD navaja, da se DID pojavlja v 1 do 3 % v splošni populaciji in v 1 do 5 % v skupinah bolnikov v bolnišnicah. DID je pogostejša pri ženskah kot pri moških, vendar je to morda posledica tega, da moške z DID pošiljajo v zapor namesto v bolnišnice. Število oseb z diagnozo DID se je povečalo s približno 200 v letu 1970 na približno 20 000 v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po podatkih ISSTD se je to zgodilo zato, ker zdravniki niso bili dovolj usposobljeni ali izkušeni, da bi prepoznali DID. Namesto tega so ljudem diagnosticirali depresijo, posttravmatsko stresno motnjo ali mejno osebnostno motnjo. Ljudje, ki podpirajo SCM, pravijo, da se je število diagnoz povečalo, ker je majhno število zdravnikov postavilo diagnozo velikemu številu ljudi in ker je veliko število terapevtov začelo uporabljati vrste psihoterapije, zaradi katerih so ljudje mislili, da imajo DID.

Zgodovina in kultura

Pred letom 1900 je veljalo, da DID povzročajo duhovi ali duhovi, ki nadzorujejo vedenje ljudi. Prvi primer DID je leta 1646 opisal švicarski zdravnik Paracelsus. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil DID zelo redek pojav. Med letoma 1980 in 1990 se je število medicinsko opisanih primerov povečalo s približno 200 na več kot 20 000. Leta 1994 je bila objavljena 4. izdaja DSM, ki je spremenila ime iz "multiple osebnostne motnje" v "disociativno identitetno motnjo". DSM je spremenil tudi način diagnosticiranja DID. V istem obdobju je bilo o DID napisanih veliko znanstvenih člankov, čeprav se je po letu 1995 število vsako leto objavljenih člankov zmanjšalo. Danes je raziskav o DID malo.

Čeprav je DID zelo redek pojav, obstaja veliko knjig, iger in filmov o ljudeh z DID. Leta 1886 je Robert Louis Stevenson objavil kratko knjigo The Strange Case of Dr. Jekyll and Mr. Hyde, ki je bila zelo priljubljena. Pozneje so ljudje mislili, da sta Dr. Jekyll in gospod Hyde primera oseb z DID. Leta 1957 je bil posnet film Trije obrazi Eve o ženski z DID. Sybil, priljubljena knjiga o ženski z DID, je bila objavljena leta 1973. Leta 1976 je bila po njej posnet film, drugič pa leta 2007. Raziskava, opravljena leta 2001 med ameriškimi in kanadskimi psihiatri, je pokazala, da obstaja veliko nesoglasij in skepse glede diagnosticiranja DID in ali diagnoza temelji na dovolj kakovostni znanosti.

DID v pravnem sistemu

Tudi odvetniki in zdravniki, ki se ukvarjajo s pravom, menijo, da je DID zelo sporen. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja se DID vse pogosteje pojavlja na sodiščih. Ljudje so se poskušali izogniti zaporu za kazniva dejanja, kot sta umor in serijsko posilstvo, tako da so trdili, da imajo DID, odvetniki in sodniki pa so zaskrbljeni zaradi ljudi, ki se pretvarjajo, da imajo DID, da bi se izognili zaporu. Prvič se je to zgodilo leta 1976 in od takrat je večina ljudi, ki so zagrešili kazniva dejanja in trdili, da so jih zagrešili zaradi DID, pristala v zaporu.