DSM‑IV in DSM‑IV‑TR: Klasifikacija duševnih motenj, kode in diagnostika
DSM‑IV in DSM‑IV‑TR: podrobna razlaga klasifikacije duševnih motenj, diagnostičnih kriterijev, kod in sprememb v priročniku za natančno diagnostiko in kodefikacijo
DSM‑IV je četrta izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM), priročnika Ameriškega psihiatričnega združenja (APA). DSM‑IV je izšel leta 1994; zaradi manjših, večinoma besedilnih popravkov in dopolnitev je bila objavljena posodobljena različica DSM‑IV‑TR (TR = "Text Revision") leta 2000. V kasnejših izdajah, začeto z DSM‑5 (2013), je APA prešla na uporabo arabskih številk za nadaljnje manjše revizije (npr. 5.1, 5.2), medtem ko je DSM‑IV oštevilčen z rimskimi številkami.
Kaj DSM‑IV vsebuje
V DSM so opisana vsa stanja, ki jih APA uradno obravnava kot duševne bolezni. Pri tem priročniku gre za klasifikacijo in diagnostična merila, ne za navodila za terapijo. DSM razvršča stanja v diagnostične kategorije (npr. anksiozne motnje, afektivne motnje, psihoze, motnje osebnosti) in za vsako stanje navaja ime, diagnostično kodo ter dodatne informacije:
- Simptomi bolezni — tipični znaki in potek.
- Diagnostična merila: pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se stanje diagnosticira.
- Diferencialna diagnoza: druga obolenja z delno prekrivajočimi simptomi, ki jih je treba izključiti.
- Diagnostični vidiki: dodatne podrobnosti o razširjenosti, zgodnjem začetku, morebitnih vzrokih in dejavnikih tveganja.
Kode in večosni sistem
Vsako stanje ima kodo, običajno sestavljeno iz številk ali kombinacije številk in črk; te kode so pomembne tudi za administrativne namene (zavarovanje, statistika). DSM‑IV je uporabljal tudi posebne "V‑kode" za življenjske težave in druge pogoje, ki niso primarna duševna motnja, a so klinično pomembni. V času DSM‑IV so bile diagnostične kode usklajene z ustreznimi ICD‑kodeksi (mednarodni sistem), kar omogoča izmenjavo podatkov med kliniki in zavarovalnicami.
Pomembna značilnost DSM‑IV je bil petosni (multiaxial) pristop k diagnostičnemu poročilu:
- Os I: klinične motnje (npr. depresija, anksioznost, psihoze).
- Os II: motnje osebnosti in mentalna retardacija (danes: intelektualna prizadetost).
- Os III: pomembne somatske (medicinske) bolezni, ki vplivajo na duševno stanje.
- Os IV: psihosocialni in okoljski dejavniki, ki vplivajo na diagnozo ali zdravljenje.
- Os V: splošna ocena delovanja — Global Assessment of Functioning (GAF).
Ta multiaxialni sistem je bil v DSM‑5 ukinjen, vendar je v DSM‑IV pomagal pri celostni oceni bolnika in pri načrtovanju zdravljenja.
Spremembe v DSM‑IV‑TR
DSM‑IV‑TR ni radikalno spremenil diagnostičnih meril — glavna naloga revizije je bila posodobitev besedilnih opisov, dopolnitev epidemioloških podatkov, jasnejša obrazložitev meril tam, kjer je bilo potrebno, in popravki tipkarskih/terminoloških napak. V praksi to pomeni, da so kriteriji za večino motenj ostali enaki kot v DSM‑IV, a so bili opisi, primeri in opombe razširjeni ali pojasnjeni.
Kako se DSM uporablja in kdo ga uporablja
DSM‑IV/DSM‑IV‑TR se uporablja predvsem v klinični diagnostiki, raziskavah in izobraževanju. Zdravniki, psihiatri, psihologi, socialni delavci in drugi strokovnjaki ga uporabljajo za postavitev standardiziranih diagnoz, za raziskovalne raziskave ter kot osnovo za poročanje in zavarovalniško administracijo. Pomembno je razumeti, da DSM opisuje kriterije za diagnozo — odločitev o zdravljenju temelji na kliničnem presojanju, individualnih potrebah pacienta in aktualnih smernicah za terapijo.
Razvoj, spremembe in kritike
Seznam stanj v DSM se spreminja z novimi izdajami. APA lahko v novo izdajo vključi nove motnje, odstrani stanje ali spremeni opisovanje že obstoječih motenj glede na nove raziskave in konsenz v strokovni skupnosti. V zgodovini prilagoditev je primer tudi homoseksualnost, ki je bila v prejšnjih izdajah navedena kot motnja, kasneje pa umaknjena iz klasifikacije.
DSM pritegne tudi kritike: nekateri strokovnjaki opozarjajo na tveganje "medikalizacije" normalnih čustvenih stanj, političen in kulturni vpliv na opredelitve, premalo pozornosti kulturnim raznolikostim ter morebitni vpliv farmacevtske industrije. Po drugi strani branilci DSM poudarjajo pomen standardizacije za zanesljivejšo diagnostiko, raziskave in zdravstveno oskrbo.
Dodatne informacije in nadaljnji razvoj
DSM‑IV je imel pomemben vpliv na prakso in raziskave desetletij; z izdajo DSM‑5 so bile nekatere temeljne spremembe (npr. ukinitev multiaxialnega sistema, preureditev nekaterih kategorij, spremembe meril za določene motnje). Kljub temu ostaja razumevanje DSM‑IV pomembno za branje starejše literature in za primerjave zgodovinskega razvoja diagnostike.
Za klinično rabo je vedno priporočljivo uporabljati najnovejše različice diagnostičnih priročnikov in spremljati smernice strokovnih družb ter lokalne zahteve glede kodiranja in zavarovalnega poročanja.
Večosni sistem
Ko oseba dobi diagnozo DSM, je treba vključiti pet različnih "osi" ali kategorij informacij.Os I: Tu je navedena večina duševnih motenj. Navesti je treba ime bolezni in dodeljeno kodo. Tu so na primer navedene vrste ADHD, depresije, anksioznosti in motenj avtističnega spektra. Oseba ima lahko samo eno diagnozo osi I ali več kot eno.
Os II: Če ima oseba duševno zaostalost (motnjo v duševnem razvoju) ali osebnostno motnjo, je ta navedena tukaj.
Os III: Če ima oseba zdravstvene težave, so te navedene tukaj.
Os IV: Na tej osi je zapisano, ali ima oseba določene vrste "psihosocialnih stresorjev". Obstaja nekaj določenih kategorij psihosocialnih stresorjev: težave s primarno podporo (na primer konflikt v družini); težave v socialnem okolju (na primer oseba ima slabe socialne veščine in malo prijateljev); ekonomske težave (na primer revščina ali izguba službe); stanovanjske težave (na primer slabo stanovanje ali brezdomstvo); izobraževalne težave (na primer neuspeh v šoli); težave z dostopom do zdravstvenih storitev; in "drugi" stresorji.
Os V: Za to os bo strokovnjak za duševno zdravje izbral številko, ki bo povzela, kako močno na osebo vplivajo njene težave z duševnim zdravjem in kako dobro deluje v svojem življenju. Strokovnjak uporabi lestvico, imenovano Globalna ocena funkcioniranja (GAF), ki pojasnjuje, kaj pomenijo različne številke. Rezultat osebe se imenuje "rezultat GAF".
Večosni sistem DSM ima nekaj prednosti. V petih oseh so zbrane vse informacije, ki so za strokovnjake za duševno zdravje najpomembnejše pri obravnavi osebe. Podajo pregled najpomembnejših stvari, ki vplivajo na duševno zdravje osebe. Popolna diagnoza DSM je tudi kot skupni jezik za strokovnjake za duševno zdravje. Tudi če gre za različne strokovnjake, ki prihajajo iz različnih strok ali celo govorijo različne jezike, bodo vsi razumeli diagnozo DSM.
Organizacija
Stanja v DSM so razvrščena v kategorije. Te kategorije so:(1) Motnje, ki se običajno diagnosticirajo v dojenčkovem, otroškem in mladostniškem obdobju. Na primer: vrste ADHD, duševna zaostalost, motnje avtističnega spektra in opozicijsko izzivalna motnja (ODD).
(2) Delirij, demenca, amnestija in druge kognitivne motnje. Te motnje povzročajo težave z mišljenjem in spominom.
(3) Duševne motnje zaradi splošnega zdravstvenega stanja, ki niso uvrščene drugje. To so motnje, ki so posledica zdravstvenih težav.
(4) Motnje, povezane s snovmi. To so stanja, povezana z uporabo, zlorabo ali odvisnostjo od prepovedanih drog, alkohola ali drugih snovi (kot sta kofein in nikotin). V to kategorijo spadajo tudi stanja, ki so posledica odtegnitve od teh snovi.
(5) Shizofrenija in druge psihotične motnje. Sem spadajo vse različne vrste shizofrenije in druge motnje, ki povzročajo psihozo (izgubo stika z resničnostjo).
(6) Motnje razpoloženja. Te vključujejo različne vrste bipolarne motnje in depresije.
(7) anksiozne motnje. Na primer: Obsesivno-kompulzivna motnja (OCD); posttravmatska stresna motnja (PTSM); generalizirana anksiozna motnja.
(8) Somatiformne motnje. Ljudje s temi motnjami imajo veliko telesnih simptomov, kot so bolečine ali želodčne težave. Vendar pa naj ti simptomi ne bi bili posledica dejanske zdravstvene motnje. Namesto tega naj bi jih povzročale težave z duševnim zdravjem. Primer je hipohondrija, pri kateri je oseba vedno zaskrbljena, da ima resne zdravstvene težave, čeprav jih nima. Druga bolezen v tej kategoriji je telesna dismorfična motnja, pri kateri oseba sovraži svoje telo ali del telesa.
(9) Faktične motnje. Ljudje s temi motnjami pretiravajo ali si izmišljujejo zdravstvene težave. To lahko počnejo zato, ker s tem pridobijo želene stvari (na primer pozornost in sočutje).
(10) Disociativne motnje. Te motnje povzročajo težave s spominom, zavedanjem in pravilnim zaznavanjem (videnjem in razumevanjem) stvari. Oseba se lahko počuti tudi ločeno od svoje identitete (svojega pogleda nase in na to, kdo je). Najbolj znana bolezen v tej kategoriji je disociativna motnja identitete (DID) (včasih se je imenovala "multipla osebnostna motnja").
(11) Motnje spolne in spolne identitete. Med spolne motnje spadajo parafilije, pri katerih osebo spolno privlačijo predmeti ali vrste spolnih aktivnosti, ki niso običajne. Na primer, pedofilija (spolna privlačnost do otrok) je vrsta parafilije. Druga vrsta spolne motnje je spolna disfunkcija (težave pri spolnem življenju). Ta kategorija vključuje tudi motnjo spolne identitete, pri kateri se oseba počuti kot pripadnik enega spola, vendar ima telo drugega spola.
(12) Motnje hranjenja. Dve glavni vrsti motenj hranjenja sta anoreksija nervoza in bulimija nervoza.
(13) Motnje spanja. Na primer: nespečnost.
(14) Motnje nadzora impulzov, ki niso navedene drugje. To so motnje, pri katerih imajo ljudje težave z obvladovanjem svojih nagonov, da bi počeli stvari. Na primer: trihotilomanija (oseba si iz telesa puli lase) in intermitentna eksplozivna motnja (oseba ima nenadne izbruhe jeze).
(15) Motnje prilagajanja. Pri teh motnjah ima oseba težave s prilagajanjem ali privajanjem na nekaj stresnega v svojem življenju.
(16) Osebnostne motnje. Te diagnoze se lahko postavijo le odraslim osebam. Na primer: Antisocialna osebnostna motnja; mejna osebnostna motnja.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je DSM-IV?
O: DSM-IV je četrta različica Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM), ki ga je izdalo Ameriško psihiatrično združenje (APA).
V: Kako so oštevilčene različne različice DSM?
O: Prejšnje različice DSM so bile oštevilčene z rimskimi številkami (npr. DSM-I, II, III), medtem ko so poznejše izdaje prevzele arabske številke, kar je omogočilo, da so bile naslednje izdaje oštevilčene s številkami 5.1, 5.2 in tako naprej.
V: Kaj pomeni TR v zvezi z DSM-IV?
O: TR pomeni "revizija besedila" in se nanaša na spremembe opisov v priročniku po njegovi prvi objavi, zato se priročnik uradno imenuje "DSM-IV-TR".
V: Katere informacije vključuje vsako stanje, navedeno v priročniku DSM?
O: Vsako stanje, navedeno v priročniku DSM, vključuje ime in kodo (sestavljeno iz številk ali kombinacije številk in črk), simptome, diagnostična merila, diferencialno diagnozo in diagnostične premisleke, na primer kdo ima večjo ali manjšo verjetnost, da bo zbolel za tem stanjem, ali kaj ga povzroča.
V: Kako so se stanja, navedena v prejšnjih DSM, spreminjala skozi čas?
O: V vsaki novi različici sistema DSM se dodajo stanja, ki so bila od objave zadnje različice sprejeta kot duševne bolezni, medtem ko se tista, ki se ne obravnavajo več kot duševne bolezni, črtajo. Poleg tega se lahko spremenijo tudi opisi nekaterih stanj.
V: Ali je bila homoseksualnost v kateri koli izdaji DSM kdaj uvrščena med duševne bolezni?
O: Da, homoseksualnost je bila prej uvrščena med duševne bolezni, vendar je bila od takrat odstranjena iz vseh izdaj DSM.
Iskati