Anoreksija nervoza (običajno imenovana samo anoreksija) je motnja hranjenja.

Ljudje z anoreksijo mislijo, da so debeli, ali pa se obupno bojijo, da bi postali debeli, čeprav so zelo vitki. Da bi shujšali, anoreksiki ne jedo dovolj. Ko jedo, ne pojedo toliko hrane, kot jo potrebuje njihovo telo, da bi se izognili pridobivanju telesne teže. Zaradi tega prehitro izgubijo preveč teže. To je zelo škodljivo za telo. Za anoreksijo obstajajo različni načini zdravljenja. Primer je Maudsleyjeva metoda. Ta vrsta zdravljenja je namenjena bolnikom, ki so stari 18 let ali manj. Dve tretjini mladostniških bolnikov z anoreksijo si po koncu zdravljenja "opomore". Verjetnost, da ljudje z anoreksijo umrejo, je večja kot pri ljudeh s katero koli drugo duševno boleznijo.

Kaj je anoreksija in komu se pojavlja

Anoreksija nervoza je resna psihološka in fizična bolezen, pri kateri je osrednja skrb o telesni teži in obliki ter namerno omejevanje vnosa hrane. Pogosto se začne v adolescenci ali v zgodnji odraslosti, lahko pa se pojavi tudi pri otrocih in starejših mladih. Motnja prizadene tako ženske kot moške, čeprav je pogostejša pri ženskah.

Vzroki in dejavniki tveganja

Anoreksija nima enega samega vzroka. Pogosto gre za kombinacijo več dejavnikov:

  • Biološki dejavniki: genetika, spremembe v možganski kemiji in hormonska neravnovesja lahko povečajo dovzetnost.
  • Psihološki dejavniki: perfekcionizem, nizka samopodoba, tesnoba, velika potreba po nadzoru ali obsesivno-kompulzivne lastnosti.
  • Družbeni in kulturni dejavniki: pritisk za vitkost, idealizacija zelo suhe postave v medijih, športi ali poklici, kjer je poudarek na telesni teži.
  • Okoljski dejavniki: travma, zloraba, družinske dinamike in dogodki, ki sprožijo potrebo po nadzoru.

Simptomi – kako prepoznamo anoreksijo

Simptomi se razlikujejo glede na resnost in potek, vključujejo pa vedenjske, psihološke in telesne znake.

  • Vedenjski znaki: močno omejevanje vnosa hrane, izogibanje obrokom, obredno hranjenje, pretirano telovadba, prikrivanje prehranjevanja, laži o količini ali vrsti hrane.
  • Psihološki znaki: intenziven strah pred pridobivanjem teže, popačena percepcija telesne podobe, obsesije o hrani, telovadbi ali kalorijah, socialna izolacija, razdražljivost ali depresivnost.
  • Fizični znaki: izrazita izguba telesne teže, utrujenost, omotica, občutek mraza, bledica, redčenje las, lomljivi nohti, zaprtje, motnje v menstrualnem ciklu pri ženskah, nizka telesna temperatura in upočasnjen srčni utrip.

Zapleti in zdravstvene posledice

Dolgotrajna podhranjenost prizadene skoraj vse organske sisteme:

  • Kardiovaskularno: nizka srčna frekvenca (bradikardija), krvni tlak, tveganje za aritmije in srčno popuščanje.
  • Endokrini sistem: motnje menstrualnega cikla, zmanjšana kostna gostota (osteoporoza), hormonska neravnovesja.
  • Gastrointestinalno: zaprtje, počasno praznjenje želodca, bolečine v trebuhu.
  • Hematološko: slabša imunska funkcija, anemija.
  • Medicinski izidi: elektrolitska neravnovesja (ki lahko povzročijo smrt), odpoved organov, povečano tveganje za samomor.

Diagnoza

Diagnozo običajno postavlja psihiatrična ali klinična ekipa na podlagi pogovora, telesnega pregleda in laboratorijskih testov. Merila (npr. iz DSM-5) vključujejo:

  • omejevanje vnosa energije, ki vodi v zelo nizko telesno težo glede na starost, spol in razvojni nivo;
  • intenziven strah pred pridobivanjem teže ali vedenje, ki preprečuje pridobivanje teže;
  • motnja v dojemanju lastne telesne oblike ali nezavedanje resnosti nizke telesne teže.

Diagnoza vključuje tudi oceno resnosti (lahka, zmerna, huda, ekstremna), krvne preiskave, EKG in merjenje kostne gostote, če je potrebno.

Zdravljenje

Zdravljenje je multidisciplinarno in pogosto vključuje zdravnika, psihiatria, dietetika, psihoterapevta in pri mladostnikih tudi družino.

  • Medicinska stabilizacija: pri hudi podhranjenosti je lahko potrebna hospitalizacija zaradi nadzora elektrolitov, srčne funkcije in nevarnosti za življenje.
  • Prehranska rehabilitacija: postopno in nadzorovano povečanje vnosa hrane ter obnova zdrave telesne teže. Dietetik pomaga pri načrtovanju obrokov.
  • Psihoterapija:
    • Maudsleyjeva metoda (FBT): družinska terapija, namenjena predvsem mladostnikom (ob zaključku zdravljenja veliko mladostnikov okreva).
    • Kognitivno-vedenjska terapija (CBT-E): pogosto uporabljena pri odraslih, osredotoča se na spremembo vedenja in prepričanj o teži ter hrani.
    • MANTRA, SSCM in druge terapije: usmerjene k posamezniku in njegovim potrebam.
  • Medikamentozna terapija: zdravila niso primarno zdravilo za anoreksijo, lahko pa zdravijo spremljajoče težave (depresija, anksioznost). Antidepresivi pogosto niso učinkoviti, dokler bolnik ni zadostno nahranjen.
  • Dolgoročna podpora: po odhodu iz bolnišnice so pomembne ambulantne oblike zdravljenja, skupine za samopomoč in spremljanje telesnega zdravja.

Prognoza

Napredek je zelo različen. Pri mnogih mladostnikih, ki so deležni ustrezne zgodnje obravnave (npr. Maudsleyjeve metode), je možna popolna ali delna remisija. Vendar pa obstaja tveganje za kronični potek, ponovitve in resne zdravstvene posledice. Kot je omenjeno zgoraj, ima anoreksija eno najvišjih stopenj umrljivosti med duševnimi motnjami, kar poudarja pomen zgodnje in celovite obravnave.

Preprečevanje in zgodnje odkrivanje

  • spodbujanje zdrave podobe telesa in kritičen odnos do neuresničljivih idealov v medijih;
  • izobraževanje staršev, učiteljev in športnih trenerjev o znakah motenj hranjenja;
  • zgodnje posredovanje pri prvih znakah spremembe hranjenja ali obsedenosti s telesno težo.

Kdaj poiskati pomoč

Nemudoma poiščite strokovno pomoč, če opazite:

  • hitra ali zelo velika izguba teže;
  • izboljšana utrujenost, omedlevica, neskladnosti v srčnem ritmu;
  • izguba menstruacije pri ženski v rodni dobi;
  • opazno omejevanje hrane, pretirano telovadbo ali druge obsedene vedenjske vzorce;
  • znaki depresije, samomorilne misli ali huda socialna izolacija.

Če vi ali nekdo, ki ga poznate, kaže znake anoreksije, se obrnite na zdravnika, specialista za duševno zdravje ali izvajalca za motnje hranjenja. Zgodnja in ustrezna obravnava bistveno izboljša možnosti okrevanja.