Izvenzemeljska dejavnost (EVA) je, ko astronavt ali kozmonavt v vesolju izstopi iz vesoljskega plovila in se vanj varno vrne. Pojem "izvenzemeljska dejavnost" se običajno nanaša na sprehod po vesolju zunaj plovila, ki kroži okoli Zemlje, lahko pa pomeni tudi sprehod po površini Lune ali drugega nebesnega telesa. Med misijami programa Apollo so astronavti izvedli več sprehodov po površini Lune.

Kaj je cilj EVA?

Glavni nameni izvenzemeljskih dejavnosti so:

  • montaža, popravila in vzdrževanje vesoljskih plovil ter Velikega mednarodnega vesoljskega laboratorija (ISS),
  • izvedba znanstvenih poskusov ali zbiranje vzorcev na površinah drugih teles (npr. Lune),
  • testiranje novih kosov opreme, oblek za sprehode in postopkov za prihodnje misije,
  • reševanje nepričakovanih okvar ali nujnih razmer.

Kratek pregled zgodovine

Prvi zabeleženi vesoljski sprehod je izvedel sovjetski kozmonavt Aleksej Leonov 18. marca 1965; odprava je trajala nekaj minut in je pokazala, da je takšna dejavnost mogoča, a tudi nevarna. Kmalu zatem je ZDA sledil Ed White (junij 1965). V naslednjih desetletjih so se EVA razvile v rutinski del gradnje in vzdrževanja vesoljskih postaj ter pri raziskovanju Lune med misijami programa Apollo.

Oprema in varnost

Za varno delo izven plovila so bistvenega pomena posebne vesoljske obleke (EVA-suit), ki zagotavljajo tlačni okolje, temperaturno zaščito, komunikacijo in zalogo kisika. Obstajajo različni tipi oblek — med njimi so ruski Orlan, ameriški EMU (Extravehicular Mobility Unit) in obleke, ki jih je razvila Kitajska za svoje misije. Za varnost se uporabljajo tudi varnostne vrvi (tether), posebni pripomočki za pritrditev in, kadar je primerno, samostojni reševalni pogoni (npr. SAFER), ki omogočajo manevriranje v sili.

Glavni varnostni izzivi med EVA vključujejo vakuum vesolja, velike temperaturne spremembe, možnost trka mikrometeorita ali drobnih delcev, izpostavljenost sevanju in fizično izčrpanost. Iz tega razloga so postopki za EVA skrbno načrtovani, astronavti pa so opremljeni z več redundancami in stalno povezavo s "notranjo" posadko ter nadzornim centrom na Zemlji.

Usposabljanje

Astronavti se za EVA pripravljajo mesece ali celo leta. Večino praktičnega usposabljanja izvajajo v velikih bazenih z nevtralno plovnostjo (neutral buoyancy lab), kjer simulirajo breztežnost, uporabljajo virtualno resničnost in vadijo natančne postopke ter uporabo orodij. Pomemben del priprave so tudi simulacije morebitnih zapletov in učenje timskega dela ter komunikacije.

Trajanje in pogostost

EVA običajno trajajo več ur — največkrat med 4 in 8 urami — odvisno od nalog in zalog kisika. V zgodovini so bile tudi daljše posamezne sprehode; skupni čas in število EVA pa sta odvisna od trajanja programov, kot so bili gradnja ISS in lunarne misije.

Astronavti iz Rusije, Združenih držav Amerike in Kitajske so opravili EVA; prav tako so se sprehodov udeleževali predstavniki drugih držav (npr. Evrope, Kanade in Japonske) v okviru mednarodnih programov sodelovanja.

EVA ostaja ključna sposobnost za trenutno in prihodnje vesoljske programe: vzdrževanje obstoječe infrastrukture na nizki Zemljini krožnici, priprave za vrnitev človeka na Luno in načrtovanje misij na Mars.