Zgodovina ustave Združenih držav Amerike

Prva ustava

Zgodovina (druge) ustave Združenih držav Amerike se začne z zgodovino nastanka prve ustave, in sicer s členi konfederacije. Členi konfederacije so bili dejansko ohlapna konfederacija, ki je združevala trinajst neodvisnih držav in se je ukvarjala predvsem z zunanjo politiko. Za vse druge namene so ostale suverene države. Največja slabost členov konfederacije je, da niso bili neposredno povezani z ljudmi. Priznavala je suverenost držav. Vsaka država je pobirala svoje davke, zagotavljala svojo milico in tiskala svojo valuto. Šibek kongres je bil glavni instrument nove vlade. Izvršilne veje oblasti ni bilo. Zaradi nedavne tiranije, ki so jo doživeli pod britanskim kraljem Jurijem III., so bili voditelji nove države previdni pred močno centralno vlado. V kongresu je imela vsaka država le en glas. Države z majhnim številom prebivalcev so imele enako glasovalno pravico kot desetkrat večje države. Sprememba členov je zahtevala soglasje, kar je bilo pri trinajstih državah, ki so imele vsaka svoje interese, praktično nemogoče.

Vendar so se hitro pokazale slabosti. Kongres ni mogel pobirati davkov, zato ni mogel učinkovito podpirati vojnih prizadevanj. Osrednja vlada se ni mogla pogajati o trgovinskih sporazumih s tujimi vladami. Ni mogla reševati sporov med državami. Država ni mogla zaščititi svojih ladij, ki so jih ropali pirati. Države same so bile v skoraj katastrofalnem gospodarskem stanju. Razširjena uporaba papirnatega denarja je povzročala inflacijo. Tako zelo, da je ponekod funt čaja stal 100 dolarjev. Kmetje so bili zaprti, ker niso mogli plačati svojih dolgov. Številne kmetije so bile prodane zaradi neplačanih davkov.

Poskusili so reformirati člene. Kongres o členih je 7. avgusta 1786 prejel poročilo dvanajstčlanskega "velikega odbora". Ti so bili imenovani, da pripravijo potrebne spremembe. Predlaganih je bilo sedem sprememb členov Konfederacije. Na podlagi teh reform bi kongres pridobil "edino in izključno" pristojnost za urejanje trgovine. Države ne bi smele dajati prednosti tujcem pred državljani. Davčni zakoni bi zahtevali 70-odstotno glasovanje, javni dolg pa 85-odstotno in ne 100-odstotno, kot je bilo zahtevano zdaj. Kongres bi lahko državam zaračunal kazen za zamudo pri plačilu. Zanje bi se zaračunavale državne odtegnjene vojske in kazen. Če država ne bi plačala, bi lahko kongres pobiral neposredno od njenih mest in okrožij. Ustanovljeno bi bilo nacionalno sodišče s sedmimi sodniki. Če se kongresa ne bi udeležili, ne bi smeli opravljati nobene ameriške ali državne funkcije. Vendar so bili ti predlogi brez glasovanja vrnjeni v odbor in niso bili več obravnavani.

Ustavna konvencija

"Ničesar, kar je bilo izrečeno ali napisano, ne smete razkriti nikomur - niti svoji družini -, dokler ne bomo za vedno prekinili postopka. Govorice ali nesporazumi lahko zlahka uničijo vse težko delo, ki ga bomo morali opraviti to poletje." -George Washington, predsedujoči.

Kongres je delegatom zaupal nalogo, da spremenijo člene Konfederacije. Vendar so skoraj takoj začeli razpravljati o povsem novi obliki vlade. Razprave so trajale vse poletje leta 1787 in so bile včasih tako vroče, da je grozilo, da se bo konvencija predčasno končala.

Delegati

Na konvencijo je bilo imenovanih 74 delegatov, od katerih se jih je zasedanj dejansko udeležilo le 55. Zvezna država Rhode Island ni želela poslati nobenega delegata. Menila je, da je konvencija pravzaprav zarota za strmoglavljenje konfederacijske vlade. Tudi Patrick Henry iz Virginije se je zavrnil udeležbo in izjavil, da je "začutil vonj po podganah". Zlasti je sumil Jamesa Madisona, prav tako iz Virginije, da želi ustvariti novo obliko vlade. Henry je bil trdno prepričan, da države najbolje ščitijo osebne pravice, in ni želel imeti ničesar z rušenjem te ureditve. Thomas Jefferson in John Adams sta bila na diplomatskih misijah. John Jay je bil v New Yorku na diplomatskem uradu. Zaradi različnih razlogov se konvencije niso udeležili številni pomembni politični voditelji države. Vendar pa je bil seznam tistih, ki so se udeležili konvencije, impresiven. Na njem so bili Benjamin Franklin, James Wilson, Alexander Hamilton, George Mason, John Dickinson, Gouverneur Morris in George Washington. Mnogi drugi so postali znani tudi kot oblikovalci ustave.

Seje so bile tajne. Novinarjem in gledalcem niso bile dovoljene. Za tiste, ki so že sumili, je tajnost postopka samo potrdila, česar so se bali. Na vratih so bili celo oboroženi stražarji. Mnogi od navzočih so že med revolucijo tvegali, da jih bodo Britanci obesili kot izdajalce. Zdaj jih je skrbelo, kaj si bodo njihove države mislile o opustitvi členov Konfederacije.

Načrt Virginija

James Madison je pozimi leta 1787 preučeval različne konfederacije v zgodovini. V Filadelfijo je prišel oborožen z bogatim znanjem in idejo, kakšna naj bi bila vlada Združenih držav Amerike. Njegov načrt je konvenciji predstavil Edmund Randolph, guverner Virginije. Ta načrt je postal splošni obris nove vlade v skladu z ustavo ZDA. Njegov načrt je predvideval tri veje oblasti s sistemom zavor in ravnovesij, ki bi preprečil, da bi katera koli veja oblasti zlorabila svojo moč. Madisonova zamisel o zakonodajnem telesu je predvidevala dva domova. V enem bi bili člani, ki bi jih izvolili ljudje za triletni mandat. V drugem pa bi člane izvolili državni zakonodajni organi in bi imeli sedemletni mandat. Število sedežev v obeh domovih bi bilo odvisno od števila prebivalcev države.

Še dva načrta

Po dvotedenskih razpravah o virginijskem načrtu je William Patterson predstavil svoj načrt, imenovan različno: načrt New Jerseyja, Pattersonov načrt in načrt majhnih držav. Bil je zelo podoben členom Konfederacije in je vključeval enodomni (enotirni) zakonodajni organ. Vse države bi imele en glas. Imel je eno zamisel, ki se je je držal; državni zakoni, ki bi bili v nasprotju z zveznimi zakoni, bi bili razveljavljeni.

Tretji načrt je ponudil Alexander Hamilton. Bil je kopija britanske ustave. Prav tako je bila dvodomna z zgornjim domom in zakonodajnim domom, v katerem so člani delovali na podlagi svojega dobrega vedenja.

Nova ustava

Na koncu so dosegli kompromis med vsemi tremi načrti. Nova vlada bi imela zgornji dom z enakim številom delegatov iz vsake zvezne države in spodnji dom z zastopanostjo glede na število prebivalcev. Izvršilna veja oblasti bi imela večino pristojnosti na področju zunanjih zadev, medtem ko bi bile druge pomembne pristojnosti, kot je ratifikacija pogodb, v pristojnosti zakonodajne veje oblasti. Ko so novo ustavo ratificirale države, je začela veljati leta 1789.

Podpis ustave, slika Thomasa Pricharda Rossiterja (1818-1871)