Protijedrsko gibanje: razlogi, zgodovina in skrbi glede jedrske energije

Pomisleki proti jedrski energiji

Protijedrske skupine menijo, da jedrska energija predstavlja tveganje za ljudi in okolje. Med njimi so zdravstvena tveganja in okoljska škoda zaradi rudarjenja, predelave in prevoza urana, nevarnost širjenja jedrskega orožja, nerešen problem jedrskih odpadkov in možnost nadaljnjih resnih nesreč. Kritiki proti jedrski energiji menijo, da je jedrska energija nevaren in drag način kuhanja vode za proizvodnjo električne energije.

Nasprotniki jedrske energije povezujejo mednarodni izvoz in razvoj tehnologij jedrske energije s širjenjem jedrskega orožja. Naprave in strokovno znanje za proizvodnjo jedrske energije je mogoče zlahka prilagoditi za proizvodnjo jedrskega orožja. Greenpeace meni, da sta jedrska energija in jedrsko orožje zrasla kot siamska dvojčka.

Jedrske elektrarne so zelo drage. Zanesljive ocene stroškov so težavne, ocene za nove reaktorje v ZDA pa se gibljejo med 5 in 10 milijardami dolarjev na enoto. Po mnenju več uglednih bonitetnih agencij in investicijskih analitikov je gradnja jedrskih elektrarn "tvegan posel".

Protijedrske skupine pogosto navajajo jedrske nesreče kot dokaz, da je jedrska energija nevarna. V najbolj znani jedrski nesreči, napačnem varnostnem preskusu v jedrski elektrarni Černobil leta 1986 v Kijevu v Ukrajini, je "umrlo najmanj 4056 ljudi, premoženje pa je bilo poškodovano za skoraj 7 milijard dolarjev". Radioaktivne padavine so se zaradi nesreče koncentrirale v bližini Belorusije, Ukrajine in Rusije, vsaj 350 000 ljudi pa je bilo prisilno preseljenih s teh območij. Po nesreči so "sledi radioaktivnih usedlin, značilnih samo za Černobil, našli v skoraj vseh državah na severni polobli". Druge resne jedrske nesreče vključujejo nesrečo v Majaku, nesrečo sovjetske podmornice K-431, nesrečo sovjetske podmornice K-19, nesreče v reki Chalk River, požar v Windscalu, razlitje uranovega mlina Church Rock in nesrečo SL-1.

Zlasti po napadih 11. septembra ljudi skrbi, da bi lahko teroristi ali kriminalci bombardirali jedrsko elektrarno in izpustili radioaktivne snovi. Gradnja več jedrskih elektrarn bi pomenila več ciljev, ki bi jih bilo treba zaščititi.

Mednarodno soglasje je, da je treba izrabljeno jedrsko gorivo skladiščiti v globokih geoloških odlagališčih. Vendar nobena država še ni odprla takšnega odlagališča. Ker je predlagano odlagališče jedrskih odpadkov Yucca Mountain v Nevadi propadlo, ZDA nimajo načrta za dolgoročno skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva.

Alternativne rešitve brez jedrskega orožja

Skupine, ki nasprotujejo jedrski energiji, na splošno trdijo, da je odvisnost od jedrske energije mogoče zmanjšati s sprejetjem ukrepov za varčevanje z energijo in energetsko učinkovitost. Energetska učinkovitost lahko zmanjša porabo energije ob zagotavljanju enake ravni energetskih "storitev".

Skupine, ki nasprotujejo jedrski energiji, se zavzemajo tudi za uporabo obnovljivih virov energije, kot so vetrna in sončna energija, geotermalna energija in biogoriva. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo so tehnologije za obnovljive vire energije pomemben del portfelja oskrbe z energijo, saj prispevajo k svetovni energetski varnosti in zagotavljajo možnosti za zmanjševanje toplogrednih plinov.

Avstralija

Avstralija nima jedrskih elektrarn, sedanja Gillardova laburistična vlada nasprotuje jedrski energiji v Avstraliji, prav tako Zeleni, stranka, ki ima trenutno razmerje moči v zgornjem domu parlamenta. Vendar pa ima Avstralija majhen raziskovalni reaktor (OPAL) v Sydneyju in izvaža uran. Avstralija ima 40 % znanih svetovnih nahajališč urana in podobna nahajališča drugega potencialnega goriva za fisijske reaktorje - torija - ter prodaja uran članicam Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja.

Rudarjenje in izvoz urana ter jedrska vprašanja so pogosto predmet javnih razprav, protijedrsko gibanje v Avstraliji pa ima dolgo zgodovino. Začelo se je z razpravo o francoskih jedrskih poskusih na Pacifiku v letih 1972-73, v kateri je sodelovalo več skupin, in z razpravo o rudarjenju urana v Avstraliji v letih 1976-77.

Francija

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v Franciji nastalo protijedrsko gibanje, ki so ga sestavljale skupine državljanov in politični akcijski odbori. Prišlo je do številnih velikih protijedrskih protestov in demonstracij. V zadnjem času so potekale ciljno usmerjene kampanje, predvsem s strani Greenpeacea, organizacija Sortir du nucléaire (Francija) pa je pozvala k uradnemu varnostnemu pregledu objektov družbe Areva.

Nemčija

Protijedrsko gibanje v Nemčiji ima dolgo zgodovino, ki sega v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so velike demonstracije preprečile gradnjo jedrske elektrarne v Wyhlu. Protijedrski uspeh v Wyhlu je spodbudil nasprotovanje jedrski energiji po vsej Nemčiji, v drugih delih Evrope in Severni Ameriki.

Združeno kraljestvo

Januarja 2008 je vlada Združenega kraljestva objavila načrte za gradnjo novih jedrskih elektrarn, protijedrsko gibanje v Združenem kraljestvu pa je izrazilo zaskrbljenost. Javnost je zaskrbljena tudi zaradi širjenja jedrskega orožja. Številne različne skupine in posamezniki so v preteklih letih sodelovali v demonstracijah in protestih.

Združene države Amerike

Protijedrsko gibanje v Združenih državah Amerike je dolga leta uspešno zavlačevalo ali ustavljalo zaveze za gradnjo nekaterih novih jedrskih elektrarn. Protijedrske kampanje, ki so pritegnile pozornost nacionalne javnosti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so vključevale jedrske elektrarne Calvert Cliffs, Seabrook Station, Diablo Canyon, Shoreham Nuclear Power Plant in nesrečo na otoku Three Mile Island. Novejše ciljno usmerjene kampanje so se nanašale na energetski center Indian Point, jedrsko elektrarno Oyster Creek, jedrsko elektrarno Pilgrim, jedrsko elektrarno Salem, jedrsko elektrarno Vermont Yankee, nacionalni laboratorij Idaho, predlagano odlagališče odpadkov Yucca Mountain, območje Hanford, testno območje Nevada, nacionalni laboratorij Lawrence Livermore in prevoz jedrskih odpadkov iz nacionalnega laboratorija Los Alamos. V različnih protestih in demonstracijah je v preteklih letih sodelovalo veliko različnih skupin.

V ZDA deluje ali je delovalo več kot petdeset protijedrskih skupin. Med njimi so: Vključujejo: Abalone Alliance, Clamshell Alliance, Greenpeace USA, Institute for Energy and Environmental Research, Musicians United for Safe Energy, Nevada Desert Experience, Nuclear Control Institute, Nuclear Information and Resource Service, Public Citizen Energy Program, Shad Alliance in Sierra Club.

Številni znani znanstveniki in inženirji so izrazili pomisleke glede jedrske energije. Med njimi so: David Freeman, John Gofman, Amory Lovins, Arjun Makhijani, Gregory Minor in Joseph Romm.

Od 60. let prejšnjega stoletja so protijedrske ideje v popularnih medijih odmevale z romani, kot je Fail-Safe, in celovečernimi filmi, kot sta Dr. Strangelove ali: Strangelova: Kako sem se naučil prenehati skrbeti in vzljubiti bombo (1964), Kitajski sindrom (1979), Silkwood (1983) in Mavrični bojevnik (1992).

21. aprila 2010 je ducat okoljskih skupin pozvalo ameriško jedrsko regulativno komisijo, naj razišče morebitne težave pri zasnovi reaktorja AP1000.

24. aprila 2010 je približno 120.000 ljudi postavilo človeško verigo (KETTENreAKTION!) med jedrskima elektrarnama Krümmel in Brunsbüttel. Na ta način so protestirali proti načrtom nemške vlade za podaljšanje obdobja proizvodnje jedrske energije.

Maja 2010 je približno 25.000 ljudi, med njimi člani mirovnih organizacij in preživeli atomske bombe iz leta 1945, prehodilo približno dva kilometra od središča New Yorka do trga pred sedežem Združenih narodov in pozvalo k odpravi jedrskega orožja.

Septembra 2010 se je nemška vladna politika ponovno usmerila k jedrski energiji, kar je v Berlinu in drugod povzročilo nova protijedrska čustva. 18. septembra 2010 je več deset tisoč Nemcev obkrožilo urad kanclerke Angele Merkel na protijedrskih demonstracijah, ki so bile po besedah organizatorjev največje tovrstne demonstracije po černobilski nesreči leta 1986.

Oktobra 2010 je v Münchnu več deset tisoč ljudi protestiralo proti politiki koalicijske vlade kanclerke Angele Merkel na področju jedrske energije. Akcija je bila največji protijedrski dogodek na Bavarskem v več kot dveh desetletjih.

Novembra 2010 so v Nemčiji potekali nasilni protesti proti vlaku, ki je prevažal predelane jedrske odpadke. V Dannenbergu se je zbralo več deset tisoč protestnikov, ki so izrazili svoje nasprotovanje tovoru. Za obvladovanje protestov je bilo mobiliziranih približno 16.000 policistov.

Decembra 2010 je približno 10.000 ljudi (predvsem ribičev, kmetov in njihovih družin) ob močni policijski prisotnosti protestiralo proti projektu jedrske elektrarne Jaitapur v zahodni zvezni državi Maharaštra v Indiji.

Decembra 2010 je bilo v Tacomi (ZDA) pet aktivistov proti jedrskemu orožju, med njimi osemdesetletniki in jezuitski duhovniki, obsojenih zaradi zarote in vdora v državo. Leta 2009 so v znak protesta proti podmorniškemu jedrskemu orožju prerezali ograjo v pomorski bazi Kitsap-Bangor in dosegli območje v bližini, kjer so v bunkerjih shranjene jedrske bojne glave Trident. Članom skupine grozi do 10 let zapora, ko bodo obsojeni.

Januarja 2011 je pet mladih Japoncev več kot teden dni gladovno stavkalo pred uradi prefekturne vlade v mestu Yamaguchi, da bi protestirali proti pripravam na gradnjo načrtovane jedrske elektrarne Kaminoseki v bližini okoljsko občutljivega celinskega morja Seto.

Po nesreči v jedrski elektrarni Fukušima Daiči se je v Nemčiji okrepilo protijedrsko nasprotovanje. 12. marca 2011 je 60.000 Nemcev oblikovalo 45-kilometrsko človeško verigo od Stuttgarta do elektrarne Neckarwestheim. 14. marca je v 450 drugih nemških mestih protestiralo 110.000 ljudi, javnomnenjske raziskave pa so pokazale, da 80 % Nemcev nasprotuje vladnemu podaljšanju jedrske energije. Angela Merkel je 15. marca 2011 dejala, da bo sedem jedrskih elektrarn, ki so začele obratovati pred letom 1980, začasno zaprtih, čas pa bo izkoriščen za preučevanje hitrejše komercializacije obnovljivih virov energije.

Marca 2011 je na Tajvanu okoli 2.000 protestnikov proti jedrski elektrarni zahtevalo takojšnjo ustavitev gradnje četrte jedrske elektrarne na otoku. Protestniki so nasprotovali tudi načrtom za podaljšanje življenjske dobe treh obstoječih jedrskih elektrarn.

Marca 2011 se je več kot 200.000 ljudi udeležilo protijedrskih protestov v štirih večjih nemških mestih na predvečer državnih volitev. Organizatorji so to označili za največje protijedrske demonstracije v državi. Na tisoče Nemcev, ki so zahtevali prenehanje uporabe jedrske energije, se je 2. aprila 2011 udeležilo demonstracij po vsej državi.

Po jedrski nesreči v Fukušimi I so okoljski aktivisti na srečanju Združenih narodov aprila 2011 "pozvali k pogumnejšim ukrepom za izkoriščanje obnovljivih virov energije, da svetu ne bi bilo treba izbirati med nevarnostmi jedrske energije in uničujočimi podnebnimi spremembami".

Sredi aprila je v Tokiu na dveh demonstracijah proti jedrski energiji protestiralo 17.000 ljudi.

V Indiji okoljevarstveniki, lokalni kmetje in ribiči že več mesecev protestirajo zaradi načrtovanega kompleksa šestih reaktorjev jedrske elektrarne Jaitapur, 420 km južno od Mumbaja. Če bo zgrajen, bo to eden največjih jedrskih energetskih kompleksov na svetu. Protesti so se po jedrski nesreči v japonski Fukušimi še okrepili, med dvodnevnimi nasilnimi shodi aprila 2011 pa je bil ubit lokalni prebivalec, več deset ljudi pa je bilo ranjenih.

• nesreča v Černobilu
• Nesreča na otoku Three Mile Island
• Jedrska razorožitev
• Jedrske nesreče
• Nesreča v Mayaku