Predgovor
Novak je zapisal, da je več kot 40 let zbiral dokumente in knjige, da bi napisal knjigo. To gradivo je začel zbirati v gimnazijskih letih, nadaljeval kot univerzitetni študent in član Avstrijskega inštituta za zgodovino na Dunaju, nato pa kot univerzitetni profesor v Zagrebu in Beogradu. Delal je na treh knjigah, od katerih je Magnum crimen zadnja, prva dva dela pa sta Magnum tempus in Magnum sacerdos. Leta 1941, po uničenju in okupaciji Kraljevine Jugoslavije, je bil Novak prisiljen uničiti vse zbrano gradivo. Grozila mu je nevarnost, da ga nemški okupatorji in njihovi kolaboranti v Beogradu aretirajo in ubijejo. Bil je med prvimi desetimi ljudmi, ki so jih Nemci aretirali v Beogradu, vendar mu je uspelo preživeti in po osvoboditvi Beograda oktobra 1944 nadaljevati delo na tej knjigi.
Novak to knjigo posveča žrtvam (znanim in neznanim) klerofašizma.
Ob več kot petdesetletnem opazovanju delovanja Rimskokatoliške cerkve v Jugoslaviji avtor ugotavlja, da je ta cerkev zamenjala idejo služenja Bogu s služenjem rimski kuriji, tj. služenjem vladi rimskega pontifikata v vlogi svetovnega voditelja. Zaradi te ideje je Rimskokatoliška cerkev v Kraljevini Jugoslaviji poistovetila rimskokatoliško vero s hrvaško narodnostjo, kar je večino njenega duhovništva spremenilo v goreče privržence ustašev.
Poglavja I - XVIII
Knjiga opisuje delovanje rimskokatoliške duhovščine v Kraljevini Jugoslaviji, vključno z njenimi nameni in poskusi, da bi postala naddržavna, da bi nadzorovala državo in končno tudi vsakdanje življenje preprostih ljudi. Ima dva ločena dela. Prvi del je sestavljen iz petnajstih poglavij, ki zajemajo rimskokatoliški klerikalizem od konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja v Avstro-Ogrski in nato v Kraljevini Jugoslaviji. Drugi del, zadnja štiri poglavja, zajema vzpon in padec Neodvisne države Hrvaške ter aktivno podporo duhovščine Rimskokatoliške cerkve.
Glavna doktrina Rimskokatoliške cerkve v Kraljevini Jugoslaviji je bila, da
(a) duhovnike plačuje država kot državne uradnike;
(b) država ne sme imeti nobenega nadzora nad Cerkvijo;
(c) Cerkev ima pravico biti v celoti vključena v politično življenje Kraljevine Jugoslavije;
(d) cerkveni nauk/versko izobraževanje je del osnovnošolskih in srednješolskih učnih načrtov; in da
(e) je rimskokatoliški cerkveni program v šolah obvezen za vse učence, katerih vsaj eden od staršev je rimskokatoličan.
Za dosego teh ciljev je Cerkev podpirala klerikalne politične stranke in jih soočala z drugimi veroizpovedmi, predvsem s Srbsko pravoslavno cerkvijo, z javnim oznanjevanjem sovraštva do pravoslavnega prebivalstva ter zagovarjanjem hrvaškega in slovenskega separatizma in nestrpnosti do drugih.
Ideje Josipa Juraja Strossmayerja, med katerimi je bila najpomembnejša - služenje Bogu je enako služenju ljudem, ustvarjanje tesnih odnosov med Hrvati in Srbi z uvedbo staroslovanščine kot liturgičnega jezika Rimskokatoliške cerkve na Balkanu -, je katoliška duhovščina na Hrvaškem in v Sloveniji agresivno zatirala. Duhovščina je med Boga in ljudi postavila rimsko kurijo ter od katoličanov zahtevala popolno poslušnost rimski kuriji in brezpogojno ljubezen do rimskega papeža. Duhovščina, ki je ostala zvesta Strossmayerju, je bila odrinjena na obrobje, najbolj goreče zagovornike pa je zagrebški nadškof izobčil.
Kljub temu je Strossmayerja ista duhovščina sprejela kot velikega rimskokatoliškega škofa - vendar je njegov nauk izkrivljala ali pa ga sploh ni omenjala. Enaka usoda je doletela Franja Račkega, Anteja Trumbića in Stjepana Radića - tri hrvaške politike, ki so se aktivno zavzemali in borili za jugoslovanstvo - kot skupni imenovalec skupnosti in življenja slovanskih narodov v kraljevini Jugoslaviji. Trumbićev in Radićev boj proti centralizmu so razumeli kot podporo hrvaškemu in slovenskemu separatizmu.
Novak je dokazal, da se hrvaška in slovenska rimskokatoliška duhovščina v Jugoslaviji ni zoperstavila niti protihrvaškim dejavnostim v italijanskih hrvaških in slovenskih deželah (kot nadomestilo za pomoč v prvi svetovni vojni). Izgon hrvaške in slovenske duhovščine iz teh dežel in njena zamenjava z italijansko je bila med katoliškimi brati v Jugoslaviji sprejeta z molkom in brez odpora ali protestov.
Politične dejavnosti Anteja Pavelića v Kraljevini Jugoslaviji, ustaški terorizem in sprejetje fašizma je podpirala rimskokatoliška duhovščina. Pavelićev nacionalizem je rimski katolicizem poistovetil s hrvaškim, kar je duhovščina dejavno podpirala in razlagala.
Drugi del knjige govori o začetku neodvisne države Hrvaške, aktivni podpori rimskokatoliške duhovščine tej državi ter njeni vpletenosti in podpori pri iztrebljanju in/ali nasilni spreobrnitvi Srbov ter iztrebljanju Judov in Romov. Knjiga je polna pričevanj in dokumentov, ki prikazujejo aktivno sodelovanje katoliške duhovščine pri podpori, organizaciji in izvajanju iztrebljanja Srbov, Judov in Romov v Kraljevini Jugoslaviji. Eden najbolj bizarnih opisanih dogodkov je, da so rimskokatoliški duhovniki v koncentracijskem taborišču Jasenovac vsak dan pripravljali najhujše načine ubijanja taboriščnikov, medtem ko so redno vsak dan hodili v kapelo in molili k Bogu.
Ob koncu druge svetovne vojne se je katoliška duhovščina branila in v nekaterih pismih in navodilih, namenjenih duhovnikom, zatrjevala svoje nasprotovanje nasilni spreobrnitvi in iztrebljanju. Knjiga ugotavlja, da ta pisma in navodila niso bila javna in se niso spoštovala ali upoštevala. Dejansko je članek iz "Novega lista" trdil, da se Jud ne more rešiti s prestopom v katoliško vero.
Nadškof Alojzij Stepinac je v tej knjigi predstavljen kot goreč katoliški križar, ki je javno podprl ustanovitev Neodvisne države Hrvaške, priznal ustaše kot hrvaške patriote, jo zagovarjal pred rimskim papežem in bil odgovoren za rasistično držo in vedenje svojih duhovnikov.
Izdaja v angleškem jeziku [2011]
Ta izdaja poleg tega, da je angleški prevod izdaje iz leta 1948, vsebuje dve novi poglavji - XIV. Ecclesia militants at war with the ideology of Tyrš in XV. Libellusove obtožbe, ki sta bili v izvirni različici izpuščeni pod pritiskom načelnika OZNE Josipa Broza Tita Maksa Baće.
XIV. poglavje govori o društvu Sokol, ki sta ga leta 1862 v Pragi ustanovila Jindřich Fügner in Miroslav Tyrš. Cilj društva Sokol je bil s športom in moralno vzgojo oživiti in okrepiti narodno zavest ter spodbujati duševno in telesno zdravje Čehov. Ideja je kmalu dobila vseslovanski značaj in sokolske organizacije so bile pozneje ustanovljene na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji, Bolgariji, na Poljskem in v Rusiji. Sokolsko gibanje je v celoti podpiral Strossmayer, takratni škof v Đakovu. Po razpadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 so se pod vodstvom Lazarja Carja 15. junija 1919 hrvaška sokolska društva združila s srbskimi in slovenskimi sokolskimi klubi v veliko Sokolsko zvezo.
Na separatizem nagnjena hrvaška duhovščina je v letih 1919-20 prisilila hrvaške Sokole, da so izstopili iz Jugoslovanske sokolske zveze, s čimer so se znotraj zveze razplamteli notranji spori na politični osnovi. Hkrati je visoka katoliška duhovščina ustanovila duhovniško organizacijo Orlovi (Orli) z namenom, da bi mladino odvrnila od Zveze. Hrvaška katoliška cerkev je zavrnila panslovansko idejo o združevanju katoliških, pravoslavnih in muslimanskih vernikov pod geslom, da je "brat drag ne glede na vero". Dve katoliški organizaciji, Orlovi (Orli) in Katolička akcija (Katoliška akcija), sta bili glavna baza tega odpora proti ideji jugoslovanstva, bratstva in verske strpnosti. Zaradi odpora Katoliške cerkve do te ideje panslavizma so se poljski Sokoli vzdržali udeležbe na mednarodnem vsesokolskem zletu, ki je bil leta 1926 v Pragi.
XV. poglavje z naslovom Libellus accusations govori o nekaj hrvaških duhovnikih, ki so bili privrženci Strossmayerjeve ideje (namreč, da služiti ljudem pomeni služiti Bogu). Med njimi je bil najvidnejši Frano Ivanišević, narodni borec in promotor staroslovanskega cerkvenega jezika kot liturgičnega jezika v hrvaški katoliški cerkvi. Dokazal je, da katoliški duhovnik, ki služi svojemu ljudstvu, ne nasprotuje svoji Cerkvi in veri.
