Miafizitizem (miaphysitizem): ena narava Kristusa — definicija in pomen
Miafizitizem (miaphysitizem): jasna definicija in pomen ene narave Kristusa — razlaga nauka, zgodovina in sodobne teološke posledice.
Miafizitizem (ali henofizitizem) je ideja o Kristusovi naravi. Ta ideja pravi, da je imel Jezus Kristus dva različna vidika, enega božanskega in enega človeškega. Pravi, da sta ta dva vidika združena v eni naravi. Ne moreta se razlikovati in obstajata sočasno. To je zelo blizu ideji dualizma, ki pravi, da sta um in telo ločeni stvari, ki se združita v eno enoto, osebo. V primeru miafizitizma sta ločeni stvari Jezusovi božanska in človeška lastnost.
Miafizitizem so kristjani iz Chalcedona pogosto obravnavali kot obliko monofizitizma, vendar vzhodne pravoslavne cerkve same zavračajo takšno opredelitev.V zadnjem času so vzhodne pravoslavne in rimskokatoliške cerkve začele resneje obravnavati to stališče.
Kaj pomeni miafizitizem v teološkem smislu
Miafizitizem izhaja iz grške fraze mia physis, kar pomeni "ena narava". Po tej tezi se božanska in človeška narava v Kristusu resnično združita v eno združeno (kompozitno) naravo Osebe Božjega Besede, vendar brez izničenja (negiranja) človeškega vidika ali brez zameglitve božanskega. Značilne poudarke tega pojmovanja so običajno povzemali s formulami, kot so "brez zmede, brez spremembe, brez delitve in brez ločitve" — podobno jeziku, ki ga uporablja tudi Chalcedonska definicija, a z različnim poudarkom na tem, kako se izrazi "ena narava" razumejo.
Zgodovinski kontekst in spori
Spor med tistimi, ki so sprejeli chalcedonsko definicijo (leta 451) — po kateri ima Kristus dve naravi, božansko in človeško, v eni osebi — ter tistimi, ki so uporabljali izraz "mia physis", ima globoke zgodovinske korenine. Pomembne osebnosti v teh razpravah so bili sv. Cirila Aleksandrijski in različni škofje in teologi 5. stoletja. V določenih primerih je učenje, ki je bilo označeno kot monofizitizem (npr. stališča Eutycha), zatrjevalo, da po združitvi obstaja le ena narava, ki je predvsem božanska — to stališče so mnogi takratni kritiki označili kot skrajno in napačno, ker naj bi zmanjšalo ali zanikal resnično človeškost Kristusa.
Pomembna razlikovalna točka je torej: monofizitizem v ožjem smislu pogosto pomeni tezo, da je po združitvi ostala le božanska narava (z izgubo prave človeške narave), medtem ko miafizitizem trdi združitev obeh polnih narav v eno združeno naravo Osebe brez zmanjšanja ali izničenja katere koli od njiju.
Cerkev in terminologija — kdo se identificira kot miafizitističen?
V zgodovini so skupine, ki danes pogosto sodijo pod naziv "orientalno pravoslavne cerkve" (npr. koptska, sirianska, armenska, etiopska in druge), zavračale oznako "monofizitizem" in raje poudarjale, da verujejo v enotno (mia) naravo Utelesenega Logosa, vendar v smislu pravega ohranitve tako božanstva kot človeštva. V nasprotju s tem so vzhodne pravoslavne cerkve (t. i. bizantinska ali vzhodno-rimskokatoliška tradicija) praviloma sprejele chalcedonsko (dvo-naravno) formulo.
Sodobni ekumenski pogovori in pomen
V 20. in 21. stoletju so se začeli intenzivni ekumenski dialogi med vzhodnimi pravoslavnimi, orientalno-pravoslavnimi cerkvami in rimskokatoliško cerkvijo. Ti pogovori so pokazali, da je veliko zgodovinskega nesoglasja v veliki meri posledica različnih izrazov, jezikovnih razlik in terminoloških nerazumevanj. Sodobne teološke študije so pogosto prišle do sklepa, da mnoge bistvene oznake vere o Kristusu niso absolutno različne, kot je sicer kazalo v 5. stoletju — razlikuje se predvsem način, kako se govori o združitvi božanskega in človeškega.
Pomen za vero in apologetiko
Miafizitizem je pomemben za razumevanje zgodovine krščanske doktrine o Kristusu. Razprave o tem, kako natančno opisati skrivnost Utelesenega Logosa, so vplivale na liturgijo, cerkveno organizacijo in medcerkvene odnose. Razumevanje razlik med miafizitizmom in monofizitizmom ter med tem in chalcedonskim dvo-naravnim naukom pomaga bralcu razumeti, zakaj so bile te doktrinarne razprave za zgodovino krščanstva tako sporne in zakaj je sodobni ekumenizem usmerjen k razjasnitvi jezika in terminov, ne pa nujno k popolni spremembi temeljnih verovanj.
Sklep: Miafizitizem ni enostavno "dvo-naravno" ali "enonaratavno" stališče v povsem suhoparnem smislu — gre za zgodovinsko in teološko prepleteno pozicijo, ki poudarja enotno izkušnjo božanske in človeške narave v Kristusu. Razumevanje razlik in podobnosti med različnimi formulacijami pomaga pri boljšem razumevanju cerkvenih sporov in sodobnih prizadevanj za medcerkveni dialog.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je miafizitizem?
O: Miafizitizem je ideja o Kristusovi naravi, ki pravi, da je imel dva različna vidika, božanskega in človeškega, ki sta združena v eni naravi in sobivata.
V: Kako se miafizitizem primerja z dualizmom?
O: Miafizitizem je podoben dualizmu, saj predlaga združitev dveh ločenih elementov, v tem primeru Jezusovih božanskih in človeških lastnosti.
V: Kaj je pojem monofizitizma?
O: Monofizitizem je ideja, da je imel Jezus Kristus samo eno božansko naravo in nobene človeške narave.
V: Zakaj se miafizitizem pogosto obravnava kot oblika monofizitizma?
O: Miafizitizem pogosto velja za obliko monofizitizma, ker ima enako prepričanje o enotnosti Kristusove narave, vendar vzhodne pravoslavne Cerkve to opredelitev zavračajo.
V: Kdo zavrača opredelitev miafizitizma kot oblike monofizitizma?
O: Vzhodne pravoslavne Cerkve zavračajo opredelitev miafizitizma kot oblike monofizitizma.
V: Katere verske skupine začenjajo resneje jemati miafizitizem?
O: Vzhodne pravoslavne in rimskokatoliške cerkve začenjajo resneje jemati miafizitizem.
V: Kakšna sta dva vidika Kristusa po miafizitizmu?
O: Dva vidika Kristusa po miafizitizmu sta njegove božanske in človeške lastnosti, ki so združene v eni nerazločljivi naravi.
Iskati