Milankovičev cikel
Milankovičevi cikli so majhne, počasne, vendar redne spremembe v kroženju Zemlje okoli Sonca in naklonu Zemljine osi.
Dinamika je zapletena. Spremembe vplivajo na "osončenost" (sončna svetloba, ki pada na dele Zemlje). To povzroča podnebne cikle na Zemlji, ki trajajo približno 21.000, 41.000, 100.000 in 400.000 let. Celotno to področje se še vedno aktivno raziskuje.
Milanković je s pomočjo uporabne matematike napovedal, da spremembe ekscentričnosti, osnega nagiba in precesije Zemljine orbite povzročajo podnebne vzorce na Zemlji.
Podobne astronomske teorije so v 19. stoletju razvili Joseph Adhemar, James Croll in drugi. Vendar sprva ni bilo zanesljivih datiranih dokazov. Vprašanje je bilo rešeno šele po odvzemu globokih oceanskih jeder in objavi članka v reviji Science leta 1976.
Precesijsko gibanje.
Razpon 22,1-24,5° Zemljinega naklona.
Planeti, ki krožijo okoli Sonca, se gibljejo po eliptičnih (ovalnih) tirnicah, ki se s časom postopoma vrtijo (apsidalna precesija). Ekscentričnost te elipse je zaradi vizualizacije pretirana.
Narava sedimentov se lahko ciklično spreminja, ti cikli pa so prikazani v sedimentacijskem zapisu. Tukaj so cikli vidni v barvi različnih plasti
Cikli
Oblika orbite (ekscentričnost)
Zemljina orbita je elipsa. Ekscentričnost je merilo za odmik te elipse od krožnosti. Oblika Zemljine orbite se v času spreminja med skoraj krožno in rahlo eliptično.
Osni nagib (poševnost)
Kot Zemljinega osnega nagiba se spreminja glede na ravnino ekliptike, ker motnje drugih planetov premikajo Zemljino orbito.
Ko se naklon poveča, poletja na obeh poloblah prejmejo več toplote in svetlobe od Sonca, zime pa manj. In obratno, ko se naklon zmanjšuje, so poletja deležna manj sončne svetlobe, zime pa več. Te počasne spremembe naklona za 2,4° so približno periodične. Za spremembo med naklonom 22,1° in 24,5° ter nazaj traja približno 41.000 let.
Aksialna precesija
Precesija je nihanje Zemljine osi. To žiroskopsko gibanje je posledica plimskih sil Sonca in Lune na trdno Zemljo, ki ima obliko oblatnega sferoida in ne krogle. Sonce in Luna k temu učinku prispevata približno enako. Njegova perioda je približno 26.000 let.
Če je os obrnjena proti Soncu, so na eni polobli večje razlike med letnimi časi, medtem ko so na drugi polobli letni časi milejši. Polobla, ki je poleti v periheliju, prejme večino ustreznega povečanja sončnega sevanja, vendar ima ista polobla, ki je pozimi v afeliju, hladnejšo zimo. Druga polobla ima relativno toplejšo zimo in hladnejše poletje.
Apsidalna precesija
Planeti, ki krožijo okoli Sonca, se gibljejo po eliptičnih (ovalnih) tirnicah, ki se s časom postopoma vrtijo (apsidalna precesija).
Poleg tega se tudi sama orbitalna elipsa premakne v prostoru, predvsem zaradi interakcij z Jupitrom in Saturnom. To skrajša obdobje precesije enakonočij s 25.771,5 na ~21.636 let.
Nagib orbite
Nagib Zemljine orbite se glede na njeno sedanjo orbito povečuje in zmanjšuje s ciklom, ki traja približno 70.000 let. Milankovič tega tridimenzionalnega gibanja ni preučeval. To gibanje je znano kot "precesija ekliptike" ali "planetarna precesija".
Raziskovalci so opazili ta premik in tudi to, da se orbita premika glede na orbite drugih planetov. Nespremenljiva ravnina, ravnina, ki predstavlja kotni moment Osončja, je približno ravnina Jupitrove orbite. Nagib Zemljine orbite ima glede na nespremenljivo ravnino 100.000-letni cikel. To je zelo podobno 100.000-letnemu obdobju ekscentričnosti. Ta 100.000-letni cikel se natančno ujema s 100.000-letnim vzorcem ledenih dob.
Predlagali so, da v ravnini obstaja disk s prahom in drugimi ostanki, ki vpliva na zemeljsko podnebje. Zemlja se premika skozi to ravnino okoli 9. januarja in 9. julija, ko se poveča število radarsko zaznanih meteorjev in z meteorji povezanih nočnih oblakov.
Študija antarktičnih ledenih jeder, v kateri je bilo uporabljeno razmerje med kisikom in dušikom v zračnih mehurčkih, ujetih v ledu, je pokazala, da je podnebni odziv, dokumentiran v ledenih jedrih, posledica osončenosti severne poloble, kot predlaga Milankovičeva hipoteza. To je dodatna potrditev Milankovičeve hipoteze z relativno novo metodo. Ni v skladu s teorijo "nagiba" 100.000-letnega cikla.
Vpliv apsidalne precesije na letne čase
Prikaz apsidalne precesije. Večina tirnic v Osončju ima veliko manjši ekscentričnost, zato so skoraj krožne.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Milankovičev cikel?
O: Milankovičev cikel je počasna, redna sprememba Zemljine tirnice okoli Sonca in nagiba Zemljine osi, ki vpliva na količino sončne svetlobe, ki pade na dele Zemlje, in povzroča podnebne cikle.
V: Koliko podnebnih ciklov na Zemlji povzročajo Milankovičevi cikli?
O: Milankovičevi cikli povzročajo podnebne cikle na Zemlji na približno 21 000, 41 000, 100 000 in 400 000 let.
V: Kdo je napovedal, da spremembe ekscentričnosti, osnega nagiba in precesije Zemljine orbite povzročajo podnebne vzorce na Zemlji?
O: Milutin Milanković je s pomočjo uporabne matematike napovedal, da spremembe ekscentričnosti, nagiba osi in precesije Zemljine orbite povzročajo podnebne vzorce na Zemlji.
V: Kdaj so bile prvič razvite astronomske teorije o Milankovićevih ciklih?
O: Podobne astronomske teorije Milankovičevih ciklov so v 19. stoletju razvili Joseph Adhemar, James Croll in drugi.
V: Kakšen je bil problem Milankovičevih ciklov do leta 1976?
O: Do leta 1976 ni bilo zanesljivih datiranih dokazov, s katerimi bi lahko rešili vprašanje vloge Milankovičevih ciklov v podnebnih vzorcih na Zemlji.
V: Kdaj so bili dokazi o Milankovičevih ciklih v podnebnih vzorcih na Zemlji rešeni?
O: Dokazi o Milankovičevih ciklih v podnebnih vzorcih na Zemlji so bili rešeni z objavo članka v reviji Science leta 1976, potem ko so bila odvzeta globoka oceanska jedra.
V: Ali je področje Milankovičevih ciklov še vedno predmet aktivnih raziskav?
O: Da, celotno področje Milankovičevih ciklov in njihovih učinkov na podnebne vzorce na Zemlji se še vedno aktivno raziskuje.
