Rumenonoga gos (Anser brachyrhynchus): opis, razširitev in prepoznavanje

Rumenonoga gos (Anser brachyrhynchus) je gos, ki gnezdi na vzhodu Grenlandije, Islandiji in Svalbardu. Je selivka. Pozimi prezimuje v severozahodni Evropi, zlasti v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in na zahodu Danske.

Je srednje velika gos, dolga od 60 do 75 cm. Razpon kril je 135-170 cm. Tehta 1,8-3,4 kg. Ima kratek kljun, ki je v sredini svetlo rožnat, s črno osnovo in konico, ter rožnate noge. Telo je sivorjavo, glava in vrat sta bogatejša, temneje rjava, zadek bel, rep pa siv s široko belo konico.

Opis in prepoznavanje

Rumenonoga gos je sorazmerno kompaktna gos z razmeroma kratkim, značilno obarvanim kljunom in rožnatimi nogami. Glavne prepoznavne značilnosti:

• Kljun: kratek, v sredini rožnat, s temnejšo (črno) osnovo in konico;
• Noge: rožnate (od tod slovensko ime “rumenonoga”, čeprav je barva bolj rožnata);
• Perje: splošno sivorjavo telo, glava in vrat nekoliko temnejša rjava, bel zadek in siv rep z jasno belo konico;
• Velikost: 60–75 cm dolžine, razpon kril 135–170 cm, teža 1,8–3,4 kg;
• Vokali: kratki, nosljivi klici, pogosto slišni pri poletu ali v velikih jatah.

Razširitev, selitve in prezimovanje

Gnezdi predvsem na arktičnih in subarktičnih območjih: vzhodna Grenlandija, Islandija in Svalbard. Je močno selivka; jeseni odleti proti jugozahodu in pozimi zadržuje v severozahodni Evropi, zlasti v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in v zahodnem delu Danske. Manjše število lahko prezimuje tudi v drugih delih zahodne Evrope (Nemčija, Belgija) ali se pojavi kot gost izven običajnega območja.

Habitat in prehrana

V času gnezdenja zaseda odprte tundre, pašne in mahovite terene v bližini voda. Jeseni in pozimi se selitvene jate zadržujejo na odprtih poljih, pašnikih, solinah in na obalah, kjer iščejo hrano. Prehranjuje se pretežno z rastlinsko hrano:

• trave in lišaji na gnezdiščih;
• v migracijah in pozimi pogosto poljščine (zrnje, korenovke), zelenice in ostanki v poljih;
• včasih išče hrano v plitvih obalnih območjih.

Gnezdenje in razmnoževanje

Gnezdi samostojno ali v redkih manjših skupinah na arktični tundri. Gnezdo običajno naredi v zavetju med mahovi in travami, pogosto v bližini vode. Tipično znese 4–6 jaj, inkubacija traja približno 24–28 dni. Mladi so prezocialni (takoj po izvalitvi hodijo in se hitro prehranjujejo) in po nekaj tednih sledijo staršem; sposobnost letenja dosežejo približno po 6–7 tednih.

Primerjava z drugimi vrstami

Rumenonogo gos je mogoče zamenjati z nekaterimi sorodnimi gospodami, a ima nekaj značilnih razlik:

• Greylag (Anser anser): večja, kljun bolj oranžen in noge bolj rožnordeče; navadno drugačna silhueta in obnašanje.
• Bean/taiga/pink-footed sorodniki: razlike v barvi kljuna in nog ter v drobnejših podrobnostih perja—rumenonoga gos ima krajši kljun s črno osnovo in konico ter značilno belo zadnjično polje.
• Branta vrste (npr. barnacle goose): temnejše glave in drugačen kontrast belih in črnih polj — te vrste so navadno lažje ločljive.

Stanje populacije in varstvo

Globalna populacija rumenonoge gos je v zadnjih desetletjih rasla ali je stabilna zaradi sprememb v kmetijstvu, razpoložljivosti hrane in boljšega varstva v nekaterih prezimovališčih. Mednarodna ocena (IUCN) trenutno uvršča vrsto med najmanjše skrbi (Least Concern). Kljub temu so lokalne grožnje še vedno prisotne:

• lov in prekomeren izlov na nekaterih območjih;
• motnje v času gnezdenja;
• spremembe v rabi zemlje in intenzivno kmetijstvo, ki lahko vplivajo na prehranjevalne površine;
• podnebne spremembe, ki spreminjajo gnezditvene in prezimovalne razmere.

Varstveni ukrepi vključujejo spremljanje populacij, zaščito gnezdišč in prezimovališč ter urejanje lova in uporabe zemljišč v ključnih območjih. Uspešno mednarodno sodelovanje med državami ob selitvenih poteh je pomembno za ohranjanje vrst.

Praktični nasveti za opazovanje

• Rumenonogo gos je najbolje opazovati v jesensko-zimskem času v velikih jatah na poljih in obalnih območjih v severozahodni Evropi.
• Pazite na značilen kratek rožnat kljun in rožnate noge ter belo zadnjično območje pri določanju vrste.
• Opazovanje ob sončnem vzhodu ali zahodu pogosto razkrije jate v poletu, kar olajša identifikacijo po letu in klicih.

Išči po črki