Sassafras: rod Lauraceae — vrste, razširjenost in prepoznavne lastnosti
Sassafras (rod Lauraceae): spoznajte vrste, razširjenost, značilne listne oblike in prepoznavne lastnosti teh značilnih listavcev.
Sassafras je rod, ki vsebuje tri sedanje in eno izumrlo vrsto listavcev iz družine Lauraceae. Prvotno je bil razširjen v vzhodni Severni Ameriki in vzhodni Aziji. Fosilni ostanki kažejo, da je rod imel v preteklosti širši, okoli-borealni razširjenost, kar je pogosta značilnost rodov, ki so preživeli iz toplih obdobij paleogena.
Drevesa Sassafras so običajno listnata in dosežejo višino od približno 9,1 do 18 m ter širino od 7,6 do 12 m; debla se lahko razvijejo v premeru od 70 do 150 cm (28–59 palcev). Rastejo kot posamezna drevesa ali v manjših skupinah, pogosto v mešanih listnatih gozdovih ali ob njihovih robovih.
Vrste rodu imajo nekaj izrazitih botaničnih značilnosti, ki olajšajo prepoznavo:
- Liste: izmenični, enostavni; zelo spremenljive oblike — celokupne (brez zarez), z dvema režnjema (»rokavična« oblika) ali s tremi režnji. Ta variabilnost listov je ena od najbolj opaznih lastnosti sassafrasa.
- Vonj: listi, lubje in korenine ob zdrobljenju oddajajo močan aromatičen vonj (eterična olja), kar je tudi podlaga za zgodovinsko rabo v kulinariki in medicini.
- Cvetovi: majhni, rumenkasti, zbrani v socvetjih; rastline so običajno dvodomne (moški in ženski cvetovi na ločenih rastlinah), vendar se pojavljajo tudi primeri z obema spoloma na isti rastlini.
- Plodovi: temno modre do črne koščice (drupes), ki jih raznašajo ptice in drugi sesalci.
- Lubje in korenine: notranja plast lubja in korenine je aromatična; ravno zaradi tega je bila rastlina pogosto uporabljena za pripravo čajev in kot dišavnik.
Rod vključuje tri žive vrste, med katerimi so najpogostejše Sassafras albidum (vzhodna Severna Amerika), S. tzumu (Kitajska) in S. randaiense (Taiwan). Poleg tega je opisana tudi vsaj ena izumrla vrsta iz fosilnega zapisa. Rastišča so ponavadi v zmerno vlažnih, dobro odcednih tleh, na sončnih do polsenčnih rastiščih.
Ime "Sassafras" je v 16. stoletju uvedel botanik Nicolas Monardes; verjetno gre za napačno izpeljanko ali izkrivljeno obliko španske besede za saxifrage (različne razlage etimologije so v literaturi navedene). Zgodovinska raba rastline vključuje domačo medicino severnoameriških staroselcev in poznejšo uporabo korenin za pripravo »root beer« ter drugih pijač.
Pomembno je tudi varnostno obvestilo: eterično olje iz korenin in lubja vsebuje spojino safrol, ki je v študijah pri živalih pokazala karcinogene lastnosti. Zaradi tega je bila uporaba sproščene količine safrola kot prehranskega dodatka v nekaterih državah omejena ali prepovedana, zato se sodobne prehrambene aplikacije izogibajo uporabi izvlečkov, bogatih s safrolom. Listi, ki se v nekaterih kulturah uporabljajo kot začimba (npr. za filé v kreolski kuhinji), vsebujejo bistveno manj safrola kot korenine.
V praksi se sassafras goji tudi kot okrasna rastlina zaradi zanimivih listov in jesenskih barv. Pri identifikaciji divjih primerkov je smiselno upoštevati variabilnost oblik listov in aromatičnost ob dotiku; pri zbiranju in uporabi rastlinskih delov pa upoštevajte obstoječe omejitve in varnostne smernice glede vsebnosti safrola.
Vrste
- Sassafras albidum - Vzhodna Severna Amerika, od najjužnejšega Ontaria v Kanadi prek vzhodnih Združenih držav Amerike proti jugu do osrednje Floride in proti zahodu do južne Iowe in vzhodnega Teksasa.
- Sassafras hesperia - eocenska Klondike Mountain Formation v Washingtonu in Britanski Kolumbiji
- Sassafras tzumu - Osrednja in jugozahodna Kitajska.
- Sassafras randaiense - Tajvan.
Fosilni list Sassafras hesperia
Iskati