Tilacin (tasmanski tiger): izumrla torbasta plenilka Avstralije in Nove Gvineje

Tilacin je bil mesojeda (večinoma mesojeda) močeradna žival. Tilacin je bil znan tudi kot tasmanski tiger, tasmanski volk in tasmanska hijena. Zadnji znani tilacin je umrl 7. septembra 1936 v živalskem vrtu v Hobartu. Nekoč so živeli po vsej Avstraliji in Novi Gvineji. Na severu Zahodne Avstralije in v Severnem teritoriju so bile te živali upodobljene. V Riversleighu na severu Queenslanda so znanstveniki odkrili fosilne kosti tilakinov, ki so stare vsaj 30 milijonov let.

Razred, videz in velikost

Tilacin (znanstveno ime Thylacinus cynocephalus) je bil velikosti večjega psa. Ima značilno podolgovato glavo, močne čeljusti in mišičasto telo. Hrbet in zadnji del telesa so bile prekrite s temnejšimi vzdolžnimi progami, kar je dalo živali vzdevek "tasmanski tiger". Samec in samica sta se razlikovala le malo; samice so imele razvito maternico — žepno kožno vrečko (torbo), kot pri drugih torbastih živali.

Življenjski slog in prehrana

Tilacin je bil predvsem nočen in samotarsko žival. Bil je plenilec in se je prehranjeval z majhnimi do srednje velikimi sesalci, pticami in prav tako z ostanki večjih plena, kadar je bilo možno. Lovil je z zasledovanjem in presenečenjem, občasno je lahko sodeloval v parih pri večjih plenih. V ustih je imel močne čeljusti in ostri zobje, primerni za trgane mesnine.

Razširjenost in habitat

Nekoč so tilacini naseljevali široko območje Avstralije in Nove Gvineje — od gozdov do travnikov in obalnih predelov. Z zamenjavo habitatov po prihodu Evrope so se populacije skrčile in se na koncu omejile predvsem na otok Tasmanijo. Arheološki in fosilni najdbi, kot so tiste v Riversleighu, kažejo, da je rod Thylacinus v Avstraliji obstajal več milijonov let.

Vzroki izumrtja

Izumrtje tilacina je posledica več sočasnih dejavnikov:

• intenzivno lovljenje in iztrebljanje zaradi nagrad (bounties), ker so jih črpali za napade na živino,
• izguba in fragmentacija življenjskega prostora zaradi kmetijstva in razvoja,
• konkurenca s prinesenimi škodnimi živalmi ter bolezenska obolenja,
• majhna populacija in posledična ranljivost za genetske in okoljske spremembe.

Kombinacija teh dejavnikov je pripeljala do hitrega upada številčnosti v 19. in zgodnjem 20. stoletju.

Zadnji znani primerki, dokumentacija in pričevanja

Zadnji uradno potrjen primer je umrl v živalskem vrtu v Hobartu 7. septembra 1936 — dogodek, ki je simbolično zaznamoval izumrtje vrste. Ohranjenih je nekaj fotografij, muzejskih primerkov in kratek filmski posnetek, ki prikazuje žival v kletki. Po izumrtju so še dolgo prihajala poročila o opažanjih v divjini; do danes nobeno ni bilo neodvisno potrjeno s trdnimi dokazi.

Fosili in evolucija

Fosilne najdbe, na primer v Riversleighu v Queenslandu, kažejo, da so tilacini vodili dolgo evolucijsko zgodbo v Avstralaziji. Najdbe, stare desetine milijonov let, kažejo, da je rod Thylacinus obstajal že v miocenu in se je skozi čas prilagajal spreminjajočim se okoljem in razpoložljivemu plenu.

Kulturni pomen in spomin

Tilacin se je v ljudski zavesti ohranil kot simbol izgube biotske raznovrstnosti. V Tasmaniji in širše v Avstraliji je prisoten v folklori, umetnosti in literaturi. Njegov izumrtje služi pogosto kot primer posledic človeškega poseganja v naravo in potrebe po varstvu ogroženih vrst.

Razprave o "de-extinction" in sodobna znanost

V zadnjih desetletjih so znanstveniki raziskovali genom tilacina iz muzejsko shranjenih tkiv, kar je sprožilo razprave o možnosti ponovnega oživljanja vrste z uporabo naprednih biotehnologij. Kljub temu obstajajo velike znanstvene, etične in praktične ovire: DNK je delno uničena, potrebna bi bila primerna nadomestna torbasta vrsta kot nadomestna mati, in obnovljeno življenjsko okolje bi bilo treba zagotoviti. Ideja o "de-extinction" ostaja predmet raziskav in debat, a ni bližnje praktične uresničitve.

Zaključek

Tilacin je bil izjemna torbasta plenilka z bogato evolucijsko zgodovino. Njegovo izumrtje je posledica več človeških dejavnikov in služi kot opozorilo o ranljivosti divjih populacij. Ohranjen je v muzejskih zbirkah, znanstvenih študijah in javnem spominu kot trajen opomin na pomen varovanja narave.

Izumrtje tilakine

Tilakini so bili pogosti po vsej Avstraliji. Fosilne ostanke so našli v Queenslandu, slike so našli v Zahodni Avstraliji, mumificirano telo pa so našli v jami na planini Nullabor v Južni Avstraliji. Telo je bilo datirano na 4650 let. Tilacin je z avstralske celine začel izginjati pred približno 5 000 leti. To je približno v istem času, ko je v Avstralijo prišel dingo. Zaradi dviga morske gladine pred 10.000 leti je bila Tasmanija od avstralske celine ločena z Bassovo ožino, ki je dingo ni nikoli prečkal. Do prihoda Evropejcev v Avstralijo leta 1788 je tilacin živel le na Tasmaniji.

Mornarji na ladji Abela Tasmana so novembra 1642 poročali, da so videli sledi "tigr". Francoski raziskovalec Antoine Bruni d'Entrecasteaux je leta 1792 našel čeljustno kost tigra. Dne 13. maja 1792 je opravil prvo potrjeno opazovanje, ki ga je opisal kot velikega psa, črno črtastega. Leta 1805 je guverner Paterson poslal opis tilacina v Sydney. Navedel je, da je žival redka in nenavadna.

Tilakine so lovili, ker so kmetje trdili, da ubijajo ovce. Tasmanska vlada je kmetom dala denar za vsakega ubitega tilacina. Zadnjega ustreljenega in ubitega tilacina je 13. maja 1930 v Mawbanni na Tasmaniji ustrelil kmet Wilfred Batty. Vlada je sprejela zakone za njihovo zaščito nekaj mesecev pred smrtjo zadnjega. Zdaj so izumrli, kar pomeni, da nikjer na svetu ni več živih tilakinov.

Tialcin v živalskem vrtu Hobart, 1933

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je tilacin?

V: Kdaj je umrl zadnji znani tilacin?

V: Kje so nekoč živeli tilakini?

V: Kje najdemo slike tilakinov?

V: Kaj so znanstveniki odkrili v Riversleighu na severu Queenslanda?

V: Kakšna žival je tilacin?

V: Katera so druga imena za tilakine?

Išči po črki