Titanozavri: kaj so veliki sauropodni dinozavri — opis in vrste

Titanozavri so bili skupina velikih sauropodnih dinozavrov, ki so sodili v širšo skupino Titanosauriformes skupaj z brahiozavri in njihovimi sorodniki. Veljali so za ene največjih in najtežjih kopenskih živali v zemeljski zgodovini.

Opis in značilnosti

Titanozavri so imeli tipične značilnosti sauropodov: dolgo vratno regijo, majhno glavo v primerjavi s telesom, mogočna, stolpasta (kolumnarna) stegenska in golenjska okončina ter pogosto zelo dolge repne vretence. Njihovo telo je bilo prilagojeno za podporo velike mase — kosti so bile pogosto votle ali z zračnimi komorami (pnevmatičnost), kar je zmanjšalo težo skeleta. Nekatere vrste so nosile tudi zaščitne koščene ploščice (osteoderm), kar je najbolj znano pri saltasaurus.

Velikost in najbolj znane vrste

Bili so med najtežjimi bitji, kar jih je kdaj hodilo po zemlji. Med titanozavri so znani primeri, kot so Saltasaurus, Isisaurus, Paralititan, Argentinosaurus in Puertasaurus. V skupino spadajo tudi največje poznane kopenske živali, na primer Patagotitan — njegova dolžina je bila ocenjena na približno 37 m (121 čevljev), teža pa okoli 69 t (≈76 kratkih ton). Primerjalno velike so tudi Argentinosaurus in Puertasaurus, vsi odkriti na podobnih območjih Južne Amerike (istega območja).

Razširjenost in geološki čas

Titanozavri so bili razširjeni po skoraj vseh kopnih površinah, zlasti v južnih kontinentih (Gondwana), a fosili izkazujejo prisotnost tudi v Severni Ameriki, Evropi, Afriki in Aziji. Bili so predvsem skupina krednega časa in so predstavljali zadnjo veliko skupino sauropodov pred množičnim izumrtjem ob koncu krede. Kot prevladujoči rastlinojedci so v mnogih ekosistemih nadomestili druge sauropodne skupine, kot so diplodocidi in brahiozavri, ki so izumrli v obdobju med zgornjo juro in sredino krede.

Življenjski slog in ekologija

Titanozavri so bili rastlinojedci, prilagojeni uživanju velike količine rastlinske mase. Z dolgo vratico so dosegali višje krošnje dreves; nekateri so verjetno hranili tudi z nižjih višin, odvisno od konstrukcije vratu in vedenja. Obstajajo dokazi o socialnem vedenju — gnezdišča in skupinske najdbe kosti kažejo, da so se morda zbirali v kolonijah ali manjših skupinah. Prisotnost osteodermov pri nekaterih vrstah nakazuje tudi dodatno obrambo pred plenilci.

Fosilni dokazi in negotovosti ocen

Ocene velikosti in teže titanozavrov so pogosto negotove, ker so fosilni ostanki pogosto nepopolni. Paleontologi merijo ohranjene kosti (npr. stegnenice, vretenca) in z uporabo primerjav s sorodnimi vrstami ter računalniških modelov ocenjujejo skupne dimenzije. Zaradi različnih metod in delno fragmentarnih materialov se ocene velikosti iste vrste lahko precej razlikujejo.

Izhod imena

Ime »titanozavri« izhaja iz mitoloških Titanih iz antične Grčije, kar poudarja njihov masiven in mogočen videz.

Pomen za paleontologijo

Titanozavri so pomembni za razumevanje evolucije velikih kopenskih vretenčarjev, prilagoditev na gigantske velikosti in dinamiko ekosistemov krednega obdobja. Njihove raznolike oblike telesa, razširjenost in včasih prisotnost osteodermov ponujajo vpogled v to, kako so soseščine rastlinojedcev in plenilcev delovale tik pred koncem krede.

Čeprav je veliko znanega, ostaja pri titanozavrih še veliko odprtih vprašanj — od natančnih telesnih proporcij posameznih vrst do njihovega vedenja in življenjskega ritma. Vsaka nova najdba fosilov zato prinaša pomembne dopolnitve in včasih tudi presenetljive spremembe v interpretacijah.

Paleobiologija

Kot skupina so bili titanozavri visokoživci, ki so jedli liste in veje visokih dreves. To je v nasprotju z drugimi rastlinojedci, kot sta Ceratopsia in Ankylosauria, ki so se prehranjevali z nižjo vegetacijo, na primer grmičevjem. Na splošno velja, da lahko visoki brskalniki jedo nižje rastoče rastline, nizki brskalniki pa ne morejo jesti z visokih dreves. Tako kot zgodnejši sauropodi (npr. Diplodocus) so imeli titanozavri zobe v obliki čepkov in niso imeli brusilnikov. To pomeni, da so za mletje hrane uporabljali gastrolite, imeli pa so ogromen želodec, podoben kadi, v katerem so jo razgradile bakterije.

Dieta

Fosilni gnoj, najden pri poznokrednih titanozavrih, kaže na široko, neselektivno rastlinsko prehrano. Poleg rastlinskih ostankov, ki bi jih lahko pričakovali, kot so cikade in iglavci, je bilo nepričakovano veliko enokaličnic, vključno s palmami in travami (Poaceae), vključno s predniki riža in bambusa. To je spodbudilo domneve, da so se rastlinojedi dinozavri in trave razvili skupaj.

Gnezdenje

V kraju Auca Mahuevo v Patagoniji v Argentini so odkrili veliko gnezdišče titanozavrov, še eno kolonijo pa naj bi odkrili v Španiji. Več sto samic saltasaurov je s hrbtnimi nogami izkopalo luknje, zneslo jajca v gručah, ki so v povprečju štele okoli 25 jajc, gnezda pa zakopalo pod zemljo in rastlinje. V majhnih jajcih, ki so imela premer približno 11-12 cm, so bili fosilni zarodki z odtisi kože. Odtisi so pokazali, da so bili titanozavri pokriti z mozaičnim oklepom iz majhnih lusk, podobnih kroglicam. Ogromno število osebkov kaže na čredno obnašanje, ki bi jim z oklepom lahko pomagalo pri zaščiti pred velikimi sodobnimi plenilci, kot je bil abelisaurus.

Diagram izkopavanja gnezda titanozavrov in odlaganja jajc

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so bili titanozavri?

V: V kateri razred spadajo titanozavri?

V: Ali lahko našteješ nekaj titanozavrov?

V: Zakaj so jih poimenovali po Titanih iz stare Grčije?

V: Ali so bili titanozavri zadnja skupina sauropodov pred izumrtjem v kredi in paleogenu?

V: Kaj je bil prevladujoči rastlinojedec v njihovem času?

V: Ali so titanozavri nadomestili druge sauropode?

Išči po črki