Alfred Wegener: nemški meteorolog in avtor teorije celinskega drsenja
Alfred Wegener — nemški meteorolog in avtor teorije celinskega drsenja; pionir, katerega hipoteza o premikanju celin je preoblikovala sodobno geologijo.
Alfred Lothar Wegener (1. november 1880 – 13. november 1930) je bil nemški znanstvenik in meteorolog. Najbolj je znan po svoji teoriji celinskega drsenja, ki jo je prvič javno predstavil decembra 1912. To je bila zamisel, da se celine skozi geološki čas počasi premikajo po površini Zemlje. Wegener je zbiral več vrst dokazov — ujemanje obrisov celin (npr. Južne Amerike in Afrike), razpored fosilov in rastlin (kot sta npr. Mesosaurus in Glossopteris), enake geološke tvorbe na ločenih celinah ter paleoklimatske dokaze (ledeniki in usedline, ki kažejo na drugačen podnebni položaj v preteklosti). Kljub bogastvu teh podatkov so mnogi sodobni geologi njegovi hipotezi sprva nasprotovali, predvsem zaradi pomanjkanja prepričljivega mehanizma, ki bi pojasnil, kako naj bi se velike celinske mase premikale. Wegener je predlagal nekaj možnih vzrokov — npr. vplive rotacije Zemlje in privlačnostne sile Lune in Sonca — vendar jih ni mogel zadovoljivo kvantitativno utemeljiti. Njegova hipoteza je bila splošno sprejeta šele v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko so nova odkritja (npr. paleomagnetizem in razširjanje morskega dna) omogočila razvoj moderne teorije tektonike plošč, ki pojasni mehanizem gibanja celin.
Življenjepis in znanstveno delo
Wegener se je rodil v Berlinu. Leta 1904 je doktoriral iz astronomije na Univerzi v Berlinu. Poleg astronomije je pokazal širok interes za meteorologijo, geologijo in klimatologijo, kar ga je vodilo k interdisciplinarnemu pristopu pri proučevanju Zemlje. Pred in po prvi svetovni vojni je opravil različna meteorološka in polarna raziskovanja. Kot rezervni častnik nemške vojske je bil leta 1914 vpoklican v prvo svetovno vojno, kjer je bil na zahodni fronti v Belgiji hudo ranjen in je bil nato premeščen v vojaško meteorološko službo. Po vojni se je v večji meri posvetil meteorologiji, paleoklimatologiji in raziskavam ledenikov.
Teorija celinskega drsenja
Wegenerova knjiga "Die Entstehung der Kontinente und Ozeane" (Izvor celin in oceanov), prva izdaja 1915 (z dopolnitvami v kasnejših izdajah), je povzela njegove ideje in dokaze. Uporabljal je različne vrste podatkov:
- morfološke ujemanja obalnih linij,
- enake fosilne vrste na oddaljenih celinah (dokaz povezave v preteklosti),
- geološke vezi in enake sestave kamnin,
- paleoklimatske dokaze, kot so sledi preteklih ledeniških razsežnosti v današnjih toplih predelih in sledi tropskega podnebja v današnjih polarnih območjih.
Polarne odprave in smrt
Wegener je bil tudi aktiven polarni raziskovalec. Sodeloval je pri več odpravah na Grenland (med letoma 1906–08, 1912–13 in kot vodja ekspedicije 1929–30), kjer je raziskoval ledenike, zračne tokove in podnebje Arktike. Med zadnjo odpravo, novembra 1930, je umrl na grenlandski ledeni plošči pri poskusu vrnitve v tabor; njegovo telo so kasneje našli in pokopali v snegu. Njegovo delo na Arktiki je prineslo pomembne meteorološke in glaciološke podatke ter utrdilo njegov ugled kot raziskovalca.
Pomen in zapuščina
Čeprav Wegener v svojem življenju ni prejel široke podpore za celinsko drsenje, se je njegova vloga izkazala kot odločilna za razvoj sodobne geologije. Dokazi, ki jih je zbral in sistematično predstavil, so po desetletjih dodatnih raziskav pripeljali do uveljavitve teorije tektonike plošč. Njegovo ime nosi več ustanov in geografskih poimenovanj; na primer v Nemčiji deluje Alfred Wegener Institut za polarno in morsko raziskovanje. Wegener velja za pionirja in enega od ključnih predhodnikov sodobnega razumevanja geodinamičnih procesov na Zemlji.
Fosilni zapisi kažejo, da so bile celine, ki so zdaj ločene, nekoč skupaj: glej Pangeja
Prva znana ilustracija odprtja Atlantskega oceana, avtor Antonio Snider-Pellegrini, 1858.
Spominska plošča na Wegenerjevi nekdanji šoli v Wallstrasse
Teorija tektonike plošč
Teorija je bila predlagana že prej, večkrat. Prvič je to storil kartograf Abraham Ortelij v 16. stoletju.
Wegenerjeva teorija
Wegener je v podporo svoji teoriji o celinskem premikanju uporabil geološke, fosilne in ledeniške dokaze z nasprotnih strani Atlantskega oceana. Na primer, dejal je, da so geološke podobnosti med Apalaškim gorovjem v Severni Ameriki in Škotskim višavjem. Prav tako je trdil, da so si podobne kamninske plasti v Južni Afriki in Braziliji.
Menil je, da je te podobnosti mogoče pojasniti le, če so bile te geološke značilnosti nekoč del iste celine. Wegener je dejal, da celine zaradi manjše gostote plavajo na vrhu gostejših kamnin oceanskega dna in se premikajo po kamninah oceanskega dna. Čeprav je celinski zdrs pojasnil številna Wegenerjeva opažanja, ni mogel najti znanstvenih dokazov za popolno razlago, kako se celine premikajo.
Kritika
Britanski geolog Arthur Holmes je zagovarjal teorijo celinskega drsenja v času, ko ni bila moderna. Leta 1931 je predlagal, da Zemljin plašč vsebuje konvekcijske celice, ki odvajajo radioaktivno toploto in premikajo skorjo na površju. Njegova knjiga Principles of Physical Geology (Načela fizikalne geologije), ki se zaključuje s poglavjem o celinskem premikanju, je bila objavljena leta 1944.
Vendar večina znanstvenikov s področja Zemlje in paleontologov ni verjela Wegenerjevi teoriji in je menila, da je nespametna. Nekateri kritiki so menili, da bi lahko podobnosti med fosili v Južni Ameriki in Afriki pojasnili z velikanskimi kopenskimi mostovi. Drugi so trdili, da Wegenerjeva teorija ne pojasnjuje sil, ki bi bile potrebne za premikanje celin na tako velike razdalje. Wegener je menil, da bi sile, ki so premikale celine, lahko bile posledica vrtenja Zemlje in zvezdne precesije ter da so iste sile povzročale potrese in vulkanske izbruhe.
Dokazi
V petdesetih letih 20. stoletja so na srednjem atlantskem grebenu odkrili širjenje morskega dna in magnetni preobrat, kar je dokazalo, da je Wegenerjeva teorija resnična, in pripeljalo do teorije tektonike plošč, čeprav so bili njegovi predlagani vzroki napačni. Danes geologi pravijo, da so celine pravzaprav deli premikajočih se tektonskih plošč, ki plavajo na astenosferi, plasti delno staljene kamnine.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Alfred Lothar Wegener?
O: Alfred Lothar Wegener je bil nemški znanstvenik, geofizik in meteorolog.
V: Kakšen je bil Wegenerjev najpomembnejši prispevek k znanosti?
O: Wegenerjev najpomembnejši prispevek k znanosti je bila njegova teorija o celinskem zdrsu, ki jo je predlagal decembra 1912.
V: Kako so se drugi znanstveniki sprva odzvali na Wegenerjeve zamisli o vzrokih celinskega drsenja?
O: Drugi znanstveniki so sprva menili, da so Wegenerjeve zamisli o vzrokih celinskega drsenja nemogoče.
V: Kdaj je bila Wegenerjeva hipoteza o celinskem drsenju dokončno sprejeta?
O: Wegenerjeva hipoteza o celinskem drsenju je bila sprejeta šele v petdesetih letih 20. stoletja, ko so številna odkritja potrdila celinsko drsenje in njegove dejanske vzroke.
V: Kje se je Wegener rodil in kje je doktoriral?
O: Wegener se je rodil v Berlinu, leta 1904 pa je doktoriral iz astronomije na berlinski univerzi.
V: Kaj se je Wegenerju zgodilo med prvo svetovno vojno?
O: Med prvo svetovno vojno je bil Wegener vpoklican kot rezervni častnik v nemško vojsko in je bil v Belgiji hudo ranjen. Nato je bil premeščen v vojaško vremensko službo.
V: Kaj je Wegener počel po vojni?
O: Po vojni se je Wegener ukvarjal predvsem z vremenom.
Iskati