Alfred Lothar Wegener (1. november 1880 – 13. november 1930) je bil nemški znanstvenik in meteorolog. Najbolj je znan po svoji teoriji celinskega drsenja, ki jo je prvič javno predstavil decembra 1912. To je bila zamisel, da se celine skozi geološki čas počasi premikajo po površini Zemlje. Wegener je zbiral več vrst dokazov — ujemanje obrisov celin (npr. Južne Amerike in Afrike), razpored fosilov in rastlin (kot sta npr. Mesosaurus in Glossopteris), enake geološke tvorbe na ločenih celinah ter paleoklimatske dokaze (ledeniki in usedline, ki kažejo na drugačen podnebni položaj v preteklosti). Kljub bogastvu teh podatkov so mnogi sodobni geologi njegovi hipotezi sprva nasprotovali, predvsem zaradi pomanjkanja prepričljivega mehanizma, ki bi pojasnil, kako naj bi se velike celinske mase premikale. Wegener je predlagal nekaj možnih vzrokov — npr. vplive rotacije Zemlje in privlačnostne sile Lune in Sonca — vendar jih ni mogel zadovoljivo kvantitativno utemeljiti. Njegova hipoteza je bila splošno sprejeta šele v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko so nova odkritja (npr. paleomagnetizem in razširjanje morskega dna) omogočila razvoj moderne teorije tektonike plošč, ki pojasni mehanizem gibanja celin.
Življenjepis in znanstveno delo
Wegener se je rodil v Berlinu. Leta 1904 je doktoriral iz astronomije na Univerzi v Berlinu. Poleg astronomije je pokazal širok interes za meteorologijo, geologijo in klimatologijo, kar ga je vodilo k interdisciplinarnemu pristopu pri proučevanju Zemlje. Pred in po prvi svetovni vojni je opravil različna meteorološka in polarna raziskovanja. Kot rezervni častnik nemške vojske je bil leta 1914 vpoklican v prvo svetovno vojno, kjer je bil na zahodni fronti v Belgiji hudo ranjen in je bil nato premeščen v vojaško meteorološko službo. Po vojni se je v večji meri posvetil meteorologiji, paleoklimatologiji in raziskavam ledenikov.
Teorija celinskega drsenja
Wegenerova knjiga "Die Entstehung der Kontinente und Ozeane" (Izvor celin in oceanov), prva izdaja 1915 (z dopolnitvami v kasnejših izdajah), je povzela njegove ideje in dokaze. Uporabljal je različne vrste podatkov:
- morfološke ujemanja obalnih linij,
- enake fosilne vrste na oddaljenih celinah (dokaz povezave v preteklosti),
- geološke vezi in enake sestave kamnin,
- paleoklimatske dokaze, kot so sledi preteklih ledeniških razsežnosti v današnjih toplih predelih in sledi tropskega podnebja v današnjih polarnih območjih.
Polarne odprave in smrt
Wegener je bil tudi aktiven polarni raziskovalec. Sodeloval je pri več odpravah na Grenland (med letoma 1906–08, 1912–13 in kot vodja ekspedicije 1929–30), kjer je raziskoval ledenike, zračne tokove in podnebje Arktike. Med zadnjo odpravo, novembra 1930, je umrl na grenlandski ledeni plošči pri poskusu vrnitve v tabor; njegovo telo so kasneje našli in pokopali v snegu. Njegovo delo na Arktiki je prineslo pomembne meteorološke in glaciološke podatke ter utrdilo njegov ugled kot raziskovalca.
Pomen in zapuščina
Čeprav Wegener v svojem življenju ni prejel široke podpore za celinsko drsenje, se je njegova vloga izkazala kot odločilna za razvoj sodobne geologije. Dokazi, ki jih je zbral in sistematično predstavil, so po desetletjih dodatnih raziskav pripeljali do uveljavitve teorije tektonike plošč. Njegovo ime nosi več ustanov in geografskih poimenovanj; na primer v Nemčiji deluje Alfred Wegener Institut za polarno in morsko raziskovanje. Wegener velja za pionirja in enega od ključnih predhodnikov sodobnega razumevanja geodinamičnih procesov na Zemlji.
