Boynton proti Virginiji
Boynton proti Virginiji, 364 U.S. 454 (1960), je bila odločitev Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike. Bruce Boynton, študent višjega letnika pravne fakultete Howard Law School, je 20. decembra 1958 z avtobusom zapustil Washington,D. C., in se za božič odpravil domov v Montgomery v Alabami. Na avtobusni postaji v Richmondu v Virginiji je vstopil v restavracijo in se usedel v oddelek, namenjen samo belcem. Ker je zavrnil odhod, je bil aretiran in obsojen zaradi kršitve virginijskega zakona, ki določa, da je nezakonito, če kdor koli "brez pooblastila zakona" ostane, potem ko mu je bilo to prepovedano. Na obsodbo se je pritožil na vrhovno sodišče Virginije. Trdil je, "da je njegova obsodba kršila zakon o meddržavni trgovini ter klavzule o enakem varstvu, pravičnem postopku in trgovini zvezne ustave". Vendar je vrhovno sodišče zvezne države potrdilo njegovo obsodbo. nato je vložil prošnjo za certiorari na vrhovno sodišče Združenih držav. Vrhovno sodišče ZDA je obsodbo nižjega sodišča razveljavilo. Sodišče je odločilo, da je imel Boynton "zvezno pravico ostati v belem delu restavracije", saj zakon o meddržavni trgovini "prepoveduje vsakemu meddržavnemu skupnemu prevozniku z motornimi vozili, da bi katero koli osebo izpostavil nepravični diskriminaciji". Sodnik Hugo Black je podal večinsko mnenje.
Odločitev
Sodišče je s 7:2 odločilo v prid Boyntonu. Odločilo je, da so meddržavni potniki zaščiteni z zakonom o meddržavni trgovini in da je restavracija na terminalu del tega objekta. Odločitev se je deloma glasila:
"Če se je avtobusni prevoznik prostovoljno odločil, da bo svojim meddržavnim potnikom kot redni del njihovega prevoza dal na voljo terminal in restavracijo, terminal in restavracija pa sta privolila in sodelovala pri tem, morata terminal in restavracija te storitve opravljati brez diskriminacije, ki jo prepoveduje zakon, ne glede na pogodbe. Pri opravljanju teh storitev pod takimi pogoji terminal in restavracija nadomeščata avtobusno podjetje pri opravljanju njegovih prevoznih obveznosti."
Učinki besede "Boynton"
Sodnika Tom C. Clark in Charles Evans Whittaker sta v odločitvi, ki je bila sprejeta s 7:2, izrazila nestrinjanje. To je bilo prvič po letu 1946, ko se je sodišče razdelilo glede vprašanj rasne segregacije.
Zadeva Boynton proti Virginiji je tlakovala pot in navdihnila Freedom Riders, da so preizkusili novo sodbo. Črnci in belci so se od leta 1961 skupaj vozili na južnih rasno ločenih avtobusih. Po šestih mesecih protestov in medijskega poročanja o Freedom Riders je Komisija za meddržavno trgovino prepovedala rasno diskriminacijo pri posedanju potnikov na meddržavnih avtobusih. Odredila je odstranitev znakov "samo za belce" z vseh meddržavnih avtobusnih postajališč.
Vprašanja in odgovori
V: Kako se imenuje primer?
O: Zadeva se imenuje Boynton proti Virginiji.
V: Kdaj se je zgodil ta primer?
O: Ta primer se je zgodil leta 1960.
V: Kdo je bil Bruce Boynton?
O: Bruce Boynton je bil študent višjega letnika na pravni fakulteti Howard Law School, ki se je z avtobusom odpravil iz Washingtona v Montgomery v Alabami, da bi se za božič vrnil domov, in bil aretiran, ker je na avtobusni postaji v Richmondu v Virginiji sedel v restavraciji, ki je bila namenjena samo belcem.
V: Na kaj se je pritožil na svojo obsodbo?
O: Pritožil se je na vrhovno sodišče v Virginiji.
V: Kaj je trdil o svoji obsodbi?
O: Trdil je, da je njegova obsodba kršila Zakon o meddržavni trgovini ter klavzule o enaki zaščiti, pravičnem postopku in trgovini zvezne ustave.
V: Kaj je odločilo Vrhovno sodišče ZDA?
O: Vrhovno sodišče ZDA je spremenilo odločitev nižjega sodišča in odločilo, da je imel Boynton "zvezno pravico ostati v belem delu restavracije", saj je bil kršen Zakon o meddržavni trgovini, ki "prepoveduje vsakemu meddržavnemu skupnemu prevozniku z motornimi vozili, da bi katero koli osebo izpostavil nepravični diskriminaciji".
V: Kdo je podal večinsko mnenje v tej zadevi?
O: Sodnik Hugo Black je podal večinsko mnenje v tej zadevi.
