Boynton proti Virginiji (1960): Vrhovno sodišče ZDA o segregaciji

Boynton proti Virginiji, 364 U.S. 454 (1960), je bila odločitev Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, ki je pomembno razjasnila uporabo zveznega prava o meddržavni trgovini v boju proti rasni segregaciji. Bruce Boynton, študent višjega letnika pravne fakultete Howard Law School, je 20. decembra 1958 z avtobusom zapustil Washington,D. C., in se za božič odpravil domov v Montgomery v Alabami. Na avtobusni postaji v Richmondu v Virginiji je vstopil v restavracijo in se usedel v oddelek, namenjen samo belcem. Ker je zavrnil odhod, je bil aretiran in obsojen zaradi kršitve virginijskega zakona, ki določa, da je nezakonito, če kdor koli "brez pooblastila zakona" ostane, potem ko mu je bilo to prepovedano.

Postopek pred sodišči

Na obsodbo se je pritožil na vrhovno sodišče Virginije. Boynton je trdil, da njegova obsodba krši zvezno pravo o meddržavni trgovini ter klavzule o enakem varstvu in pravičnem postopku iz zvezne ustave. Vrhovno sodišče države Virginia je najprej potrdilo obsodbo. Nato je Boynton vložil prošnjo za certiorari na vrhovno sodišče Združenih držav, ki jo je sodišče sprejelo za odločitev.

Odločitev Vrhovnega sodišča ZDA

Vrhovno sodišče ZDA je obsodbo nižjega sodišča razveljavilo. Sodišče je ugotovilo, da je imela Boynton zvezno pravico, da se zadržuje v delu restavracije, namenjenem belcem, kadar je ta restavracija služila potnikom meddržavnega prometa. Sodišče je razsodilo, da zakon o meddržavni trgovini preprečuje, da bi katerikoli meddržavni prevoznik z motornimi vozili, da bi katero koli osebo izpostavil nepravični diskriminaciji. V praksi je to pomenilo, da lastnosti in storitve, ki so neposredno povezane z meddržavnim prevozom (kot so restavracijski oddelki na avtobusnih postajah), ne morejo biti predmet rasne segregacije, kadar ta ovira pravice potnikov v meddržavnem prometu.

Sodnik Hugo Black je podal večinsko mnenje, v katerem je poudaril širši pomen določb o meddržavni trgovini kot orodja za varstvo pravic potnikov in preprečevanje diskriminacije v povezavi z meddržavnim prevozom.

Pravni pomen in posledice

Boynton proti Virginiji je pomemben korak v pravnem boju proti rasni segregaciji, ker je razširil doseg zveznega nadzora nad praksami, ki so povezane z meddržavnim prevozom. Odločitev ni neposredno ukinila vse segregacijske zakone, vendar je zagotovila pravno osnovo za izpodbijanje segregacije v objektih in storitvah, ki služijo potnikom v meddržavnem prometu.

Prizadevanja, ki so sledila tej odločitvi, so imela praktične posledice: leta 1961 so na primer mladinski aktivisti iz gibanja za državljanske pravice, znani kot "Freedom Riders", namenoma testirali in izvrševali to sodno prakso, tako da so potovali med državami v poskusu končati segregacijo na avtobusih in avtobusnih postajah. Sodobne izvrševalne agencije, kot je Interstate Commerce Commission in kasneje drugi zvezni organi, so uporabile sodne odločitve za uveljavljanje prepovedi diskriminacije v meddržavnem prometu.

Povzetek

Boynton proti Virginiji (1960) je razširil razumevanje, da zvezno pravo o meddržavni trgovini ščiti potnike pred rasno diskriminacijo v objektih in storitvah, ki so del meddržavnega prometa. Odločitev, ki jo je napisal Hugo Black, je postala ena od sodnih temeljev, na katerih so temeljile poznejše prizadevanja za končno odpravo pravno podprte segregacije v javnih prostorih, povezanih s prevozom.