Mount St Helens vulkan v Washingtonu izbruh 1980 nacionalni vulkanski spomenik

Mount St. Helens je vulkan v ameriški zvezni državi Washington. Leži 154 km južno od Seattla in 85 km severovzhodno od Portlanda v zvezni državi Oregon. Vulkan je v Kaskadnem gorovju in je del Kaskadnega vulkanskega loka v Pacifiškem ognjenem obroču, ki vključuje več kot 160 aktivnih vulkanov. Mount St. Helens velja za potencialno nevaren in smrtonosen vulkan zaradi zgodovine eksplozivnih izbruhov in bližine poseljenih območij.

Ime gore izvira iz tradicije ameriških naseljencev; Louwala-Clough, po imenu v jeziku ameriških staroselcev Klickitat, pomeni "dimljenje" ali "ognjena gora". Vulkan je bil v preteklosti znan po izbruhih lave, eksplozijah in velikih tokovih vročih plinov. Njegov najbolj znan vulkanski izbruh je bil 18. maja 1980. Leta 1982 sta ameriški predsednik Ronald Reagan in ameriški kongres razglasila Nacionalni vulkanski spomenik Mount St. Helens, 110.000 akrov (445 km²) veliko območje okoli vulkana, ki je tudi del nacionalnega gozda Gifford Pinchot. Spomenik ščiti območje zaradi znanstvenega pomena in naravne obnove po izbruhu.

Izbruh 18. maja 1980 — potek in mehanizem

Izbruh leta 1980 je bil najsmrtonosnejši in gospodarsko najbolj uničujoč vulkanski dogodek v zgodovini Združenih držav. Dogodek se je začel z močnim plazom ruševin (debris avalanche), ki je sprožil potres z močjo 5,1 po Richterjevi lestvici in odprl severni del gore. Ta zemeljski plaz je bil posledica notranje nalaganja magme, kar je povzročilo nenadno zrušitev dela vrha.

Ko se je severni flanž zrušil, je izbruhnil pritisk in povzročil lateralni (stranski) izbruh — izjemno močan, usmerjen izbruh pomešanega plina, pepela in kamnin, znan kot lateralni blast. Ta blast je podrl gozd in uničil vse v pasu širokem več kilometrov v smeri severa. Središče dogodka je povzročilo tudi vertikalni dimni stolp pepela, ki je bil v nekaj urah izpihal velik delec materiala v višje plasti ozračja.

Izbruh je znižal višino vrha gore z 9 677 čevljev (2 950 m) na 8 365 čevljev (2 550 m) in nadomestil vrh z 1 miljo (1,6 km) širokim kraterjem v obliki podkve. Obseg plazu ruševin je ocenjen na približno 0,7 kubične milje (3,1 km³). Izbruh je razpršil pepel po velikem delu severne poloble, povzročil lave in vroče plinaste tokove ter sprožil velike blato-toke (laharje) v dolinah, zlasti dolini reke Toutle, ki so transportirali ogromne količine sedimentov proti Kolumbiji.

Človeške žrtve, škoda in posledice

Dogodek je zahteval 57 smrtnih žrtev, uničil je približno 250 domov, 47 mostov, 15 milj železniških prog in 185 milj avtocest ter povzročil velike gospodarske izgube. Poleg neposredne materialne škode so bili prizadeti tudi gozdovi, ribištvo, promet (letalski promet je bil zaradi pepela omejen) in rečne poti. Skupna gospodarska škoda je bila ocenjena na več sto milijonov do preko milijarde ameriških dolarjev v vrednosti iz tistega časa.

Med dobro poznanimi žrtvami sta bili ime vulkanologa Davida A. Johnstona, ki je opazoval izbruh z bližnje postojanke in je bil ubit, ter Harryja R. Trumana, lastnika ranča ob Savage Range, ki je zavrnil evakuacijo in je prav tako umrl v izbruhu. Izbruh je ostal pomemben primer, kako hitro se lahko situacija ob takšnih vulkanskih dogodkih poslabša in kako pomembne so pravočasne evakuacije in monitoring.

Predhodni znaki in spremljanje

V tednih in mesecih pred glavninim izbruhom so se pojavili številni predznaki: povečana seizmičnost (majhni in srednji potresi), izbruhi pare in dimljenja (fumarole) ter velika izbočenost severnega flanža gore (bulge), ki je bila posledica nekoliko premaknjenih in naraščajočih količin magme pod goro. Ta izbočenost je bila opazovana in merjena ter je opozarjala vulkanologe na povečan pritisk v notranjosti vulkana.

Po izbruhu so ameriški geološki strokovnjaki vpeljali obsežen sistem spremljanja, ki vključuje seizmometre, GPS, satelitske posnetke, plinske meritve in vizualne opazovanja. Danes Mount St. Helens nadzira U.S. Geological Survey (USGS) in njegovo delo izvaja Cascades Volcano Observatory, kar omogoča stalno spremljanje morebitne nove dejavnosti.

Okoljski in dolgotrajni učinki, naravna obnova

Izbruh je v ekosistemih sprožil obsežne spremembe in postal eno od najpomembnejših polj za proučevanje primarne sukcesije (obnova ekosistemov na popolnoma pogozdenih/porušenih površinah). V naslednjih desetletjih so znanstveniki opazovali postopno ponovno naselitev rastlin in živali, spremembe v tleh ter vpliv pepela in sedimentov na rečne sisteme. Nekatera območja ostajajo še vedno relativno nedotaknjena in so pomembna raziskovalna ter izobraževalna območja.

Območje, razglašeno za Nacionalni vulkanski spomenik Mount St. Helens, ponuja obiskovalcem razgledne točke, interpretacijske poti in raziskovalne postaje. Ena izmed pomembnih točk za obiskovalce je Johnston Ridge Observatory (odprta kasneje), ki nudi razlage dogodka leta 1980 in varne razglede na krater ter rezultate znanstvenih raziskav.

Sodobno stanje in izobraževanje

Mount St. Helens ostaja aktiven vulkan. Po velikem izbruhu so bile zabeležene tudi kasnejše faze dejavnosti, vključno s tvorbo novih lavnih kupol v kraterju v 90. letih in znatnejšo aktivnostjo v letih 2004–2008, ko se je v kraterju oblikovala nova kupola lave. Znanje, pridobljeno pri spremljanju in raziskavah Mount St. Helens, je pomagalo izboljšati metode za napovedovanje in upravljanje vulkanskih nevarnosti po celem svetu.

Za obiskovalce in lokalne skupnosti je izbruh iz leta 1980 trajen opomin na moč in nevarnost vulkanskih pojavov ter hkrati priložnost za razumevanje naravnih procesov obnove in za znanstveno učenje. Danes so območja okoli gore urejena tako, da omogočajo varne poglede in hkrati varujejo pomembne znanstvene in naravne prostore.

Zgodovina

Pred izbruhom leta 1980 je bil Mount St. Helens peti najvišji vrh v zvezni državi Washington. Vrh se je dvignil za več kot 5.000 čevljev (1.525 m) nad svojim vznožjem, kjer se dviga iz grebenov, ki so okoli njega. Od okoliških hribov je izstopal zaradi simetrične stožčaste oblike in snega, ki je pokrival vrh. Zaradi stožčaste oblike so ga poimenovali "ameriška gora Fudži", po znameniti gori Fudži, ki je simbol Japonske.

Sodobni izbruhi

V mesecih pred velikim izbruhom 18. maja 1980 je bilo veliko znakov vulkanske dejavnosti. 20. marca 1980 je bil Mount St. Helens središče potresa z magnitudo 4,2. Iz vulkana se je 27. marca začela sproščati para. Do konca aprila se je severna stran vulkana začela povečevati.

18. maja se je ob drugem potresu z magnitudo 5,1 zrušil velik del severne stene vulkana. To je bil največji znani plaz ruševin v zgodovini. Ob 8.32 po pacifiškem letnem času je magma v St. Helensu eksplodirala. Na lestvici indeksa vulkanske eksplozivnosti je bil izbruh ocenjen s petimi točkami, kar je enaka ocena kot pri znamenitem izbruhu Vezuva leta 79 našega štetja.

Iz vulkana je več kot devet ur bruhal pepel, ki se je dvigal v zrak 12 do 16 milj (20 do 27 km) nad morsko gladino v zraku. Ta oblak, ki se dviga iz vulkana, se imenuje "plume". Piroklastični tok segretih kamnin in plina, ki se je izlil iz vulkana, se je razširil na območje več kot 230 kvadratnih milj (600 km²) ter uničil rastline in zgradbe. Pepel se je širil proti vzhodu s hitrostjo približno 95 km/h (60 milj na uro), nekaj pepela pa je doseglo Idaho okoli 12.00, skoraj 3,5 ure po izbruhu. Do približno 17.30 je bil plaz pepela manjši. Ponoči in še nekaj dni po tem so se pojavljali manjši izbruhi.

Poleg učinka hitro gibajočih se vročih plinov in kamenja, ki so nastali ob eksploziji, je zrušitev severne strani gore St. Helens povzročila tudi laharje ali vulkanske blatne tokove. To so bile mešanice vulkanskega pepela s staljenim ledom in snegom. Laharji so šli več kilometrov po rekah Toutle in Cowlitz ter uničili mostove in veliko dreves. Laharji so skupaj odnesli 3,9 milijona kubičnih jardov (3,0 milijona m³) materiala 17 milj (27 km) južno v reko Kolumbijo.

Ob izbruhu St. Helensa 18. maja se je sprostilo 24 megaton toplotne energije. Pri tem se je sprostilo več kot 0,67 kubične milje (2,8 kubičnega kilometra) pepela in drugega materiala. Zlom severne strani vulkana je skrajšal višino vulkana St. Helens za približno 1.300 čevljev (400 m) in pustil vulkanski krater, širok eno do dve milji (1,6 do 3,2 km) in globok pol milje (800 m). Zaradi izbruha je umrlo 57 ljudi, skoraj 7000 divjih živali (jelenov, losov in medvedov) ter približno 12 milijonov rib iz ribogojnice. Uničil ali poškodoval je več kot 200 domov, 185 milj (300 km) avtocest in 15 milj (24 km) železnic.

1980-2004

Med letoma 1980 in 1986 se je vulkanska aktivnost na Mount Saint Helens nadaljevala, v kraterju pa je nastala nova kupola iz lave. Prišlo je do več manjših eksplozij in izbruhov, pri čemer je nastalo več lavnih kupol. Od 7. decembra 1989 do 6. januarja 1990 in od 5. novembra 1990 do 14. februarja 1991 je vulkan izbruhnil z včasih velikimi oblaki pepela.

Pepel je dosegel številne države, od Montane na vzhodu do Kolorada na jugu.

Od leta 2004 do danes dejavnost

Magma je 11. oktobra 2004 dosegla vrh vulkana in na južni strani prve kupole je nastala nova lava. Ta nova kupola je rasla vse leto 2005 in v letu 2006. Opaziti je bilo več novih značilnosti, kot je "kitov hrbet", ki je trdna magma, ki jo magma pod njim potiska na vrh vulkana. Te značilnosti ne trajajo dolgo in razpadejo kmalu po nastanku. Julija 2005 se je konica "kitovega hrbta" odtrgala, padajoča skala pa je pepel poslala več sto metrov v zrak.

Mount St. Helens je 8. marca 2005 pokazal novo pomembno aktivnost, ko je iz vulkana izšel 36.000 metrov visok dimnik pare in pepela. Ta je bil viden vse od mesta Seattle, ki je oddaljeno 96 milj. Do tega dokaj majhnega izbruha je prišlo zaradi nastanka nove kupole lave in potresa z magnitudo 2,5.

Iz kupole je zrasla še ena značilnost, in sicer "plavut" ali "plošča". Velika vulkanska skala, ki je bila velika približno polovico nogometnega igrišča, se je dnevno premikala navzgor s hitrostjo 6 čevljev (2 m). Sredi junija 2006 so na ploščo zelo pogosto padale skale, vendar se je še vedno premikala navzgor iz notranjosti vulkana.

22. oktobra 2006 ob 15.13 po našem času je potres z magnitudo 3,5 porušil kupolo iz lave. Zaradi posledičnega zrušenja in plazu se je nad kraterjem dvignil pepelni dim 2.000 čevljev (610 m), ki pa je hitro izginil.

19. decembra 2006 so opazili velik bel dim pare in nekateri novinarji iz medijev so menili, da je prišlo do manjšega izbruha. Vendar pa je Cascades Volcano Observatory pri Geološkem zavodu Združenih držav Amerike povedal, da ni bilo velikega dimnika pepela, zato ni moglo iti za izbruh. Vulkan občasno izbruhne že od oktobra 2004.

Oblak, ki je bil 8. marca 2005 viden na razdalji 36.000 metrov.


"Whaleback", kot je bil viden februarja 2005


Rast lavne kupole v obdobju 1980-1986


Mount St. Helens je izbruhnil 18. maja 1980 ob 8.32 po pacifiškem letnem času.


Tektonika plošč v Kaskadskem gorovju. Kaskadni vulkani so nastali kot posledica subdukcije plošče Juan de Fuca pod severnoameriško ploščo.

Vprašanja in odgovori

V: Kje se nahaja Mount St. Helens?

V: V katero gorsko verigo spada?

V: Kaj pomeni Louwala-Clough?

V: Kdaj je prišlo do najbolj znanega izbruha?

V: Kako veliko območje je po izbruhu leta 1980 postalo nacionalni spomenik?

V: Kaj je povzročilo izbruh leta 1980?

V: Koliko škode je povzročil ta vulkan med izbruhom leta 1980?

Išči po črki