Tikhon Khrennikov
Tihon Hrennikov (rojen 10. junija 1913 v Jelcu, Rusko cesarstvo; umrl 14. avgusta 2007 v Moskvi) je bil ruski glasbenik. Bil je skladatelj in pianist Vključil se je v glasbeno politiko svoje države, ki je bila takrat Sovjetska zveza. Veliko ljudi ga je sovražilo, zlasti v zahodnih državah. Spominjamo se ga zlasti po tem, kar je storil na neprijetni konferenci leta 1948, ko so nekateri najbolj znani sovjetski skladatelji, med njimi Šostakovič in Prokofjev, morali reči, da jim je žal za glasbo, ki so jo napisali, in da bodo v prihodnje skladali boljšo glasbo.
V času Sovjetske zveze, zlasti pod Stalinom, so morali glasbeniki zelo paziti, kaj počnejo in kako ustvarjajo. Glasba, tako kot vse umetnosti, naj bi ljudem dajala občutek, da imajo srečo, da živijo v tako veliki državi, kot je Sovjetska zveza. Če so skladatelji pisali glasbo, ki politikom ni bila všeč ali je niso razumeli, jim je življenje postalo zelo težko: niso smeli skladati, njihova glasba pa se ni smela izvajati. Lahko bi jih celo poslali v zapor. Tihon Hrennikov je postal sekretar Zveze sovjetskih skladateljev leta 1948, v času, ko je bil Stalin diktator. To delo je opravljal do razpada Sovjetske zveze leta 1991. Poskrbel je, da so vsi glasbeniki ubogali svoje politične voditelje.
Danes je težko pravično presojati Hrennikova dejanja. Preživel je, ker je naredil, kar so mu rekli sovjetski diktatorji. Po razpadu Sovjetske zveze je skušal reči, da mu je žal za to, kar je storil. Težko je presoditi, ali je to res mislil resno.
Tikhon Khrennikov
Življenje in kariera
Tihon Hrennikov je bil najmlajši od desetih otrok, rojen v družini trgovca s konji v mestu Jelec v ruski pokrajini Lipeck v osrednji Rusiji. Njegova družina ga je začela učiti igranja kitare in mandoline. Pri devetih letih se je začel učiti klavir, pri 13 letih pa je začel skladati. Tri leta pozneje so ga poslali na Akademijo za glasbo v Gnesinu, kjer je študiral pri skladatelju Mihailu Gnesinu. Leta 1932 se je vpisal na moskovski konservatorij. Kompozicijo je študiral pri Visarionu Šebalinu, klavir pa pri slavnem učitelju Heinrichu Neuhaussu, ki je bil pozneje učitelj Emila Gilelsa in Svjatoslava Richterja.
Med njegovimi zgodnjimi deli so simfonija, klavirski koncert in opera po knjigi Into the Storm, ki je nastala na podlagi romana Loneliness, Stalinove priljubljene knjige. Njegova glasba je bila vedno vesela in energična. Napisal je glasbo za 22 filmov in številne domoljubne pesmi. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi ugajal Stalinu, in kmalu je postal sekretar Zveze sovjetskih skladateljev.
Leta 1948 je vodil konferenco, na kateri so Šostakoviču, Prokofjevu, Mjaskovskemu in Šebalinu (ki je bil njegov učitelj) rekli, da so slabi "formalisti". Beseda "formalist" v glasbi nima nobenega pomena, vendar so jo politiki uporabljali za označevanje vseh, ki se niso podrejali njihovim smernicam. Hrennikov je na konferenci dejal, da "bomo ustavili vse manifestacije formalizma in ljudske dekadence".
Šostakovič je dal Hrennikovu nekaj prijateljskih nasvetov glede njegove opere V nevihti, vendar je bil Hrennikov jezen, ker ga je kritiziral, in zdaj je lahko dobil nazaj svoje. Šostakovič je satirične pripombe o Hrennikovu zapisal v operi Rayok, ki je ni nikomur pokazal, po njegovi smrti leta 1975 pa so jo našli med njegovimi dokumenti.
Po razpadu Sovjetske zveze je Hrennikov objavil knjigo Tako je bilo. V njej pravi, da so morali vsi spoštovati politična pravila, on pa je delal le to, kar so delali vsi drugi. Vendar je nato o Šostakoviču napisal nekaj slabih stvari. Hrennikov je bil tudi sovražnik skladatelja Alfreda Schnittkeja. Prepovedal je igranje njegove glasbe in bil besen, ko so jo izvajali v drugih državah. Prepovedal je tudi glasbo drugih skladateljev, ki so zdaj postali slavni, kot sta Sofija Gubajdulina in Viktor Suslin.
Khrennikov pa ni bil vseeno slab. V petdesetih letih je podpiral Šostakoviča in Prokofjeva pri podelitvi Stalinovih nagrad. Povabil je tudi Stravinskega, ki je bil pregnan v Združene države Amerike, da je leta 1962 ponovno obiskal Sovjetsko zvezo.
V osemdesetih letih je Hrennikov še naprej pisal številne komične opere, operete in balete. Vedno so imele melodije, v katerih so ljudje zlahka uživali.
Sovjetska država mu je za njegovo delo podelila številne nagrade: tri Stalinove nagrade, državno nagrado ZSSR in Leninovo nagrado. Pred smrtjo mu je nagrado podelil celo Vladimir Putin, zaradi česar se zdi, da se Rusija morda vrača k svojim preteklim vrednotam.
Umrl je v Moskvi, star 94 let.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Tikhon Khrennikov?
O: Tihon Hrennikov je bil ruski glasbenik, skladatelj in pianist, ki se je rodil v Ruskem imperiju leta 1913 in umrl v Moskvi leta 2007.
V: Kaj je storil, da si ga je kdo še posebej zapomnil?
O: Spominjamo se ga predvsem po tem, kar je storil na neprijetni konferenci leta 1948, ko so nekateri najbolj znani sovjetski skladatelji, med njimi Šostakovič in Prokofjev, morali povedati, da jim je žal za glasbo, ki so jo napisali, in da bodo v prihodnje skladali boljšo glasbo.
V: Kako so morali biti glasbeniki previdni v času Sovjetske zveze?
O: V času Sovjetske zveze, zlasti pod Stalinom, so morali biti glasbeniki zelo previdni pri skladanju, saj naj bi glasba ljudem dajala občutek sreče, da živijo v tako veliki državi, kot je Sovjetska zveza. Če so skladatelji napisali glasbo, ki politikom ni bila všeč ali je niso razumeli, jim je bilo življenje zelo oteženo, saj njihove glasbe niso mogli izvajati, lahko pa so jih celo poslali v zapor.
V: Kateri položaj je Tihon Hrennikov zasedal v letih 1948-1991?
O: V letih 1948-1991 je bil Tihon Hrennikov sekretar Zveze sovjetskih skladateljev, ko je bil Stalin diktator.
V: Kako lahko danes pravično presojamo njegova dejanja?
O: Danes težko pošteno presojamo njegova dejanja, saj je preživel tako, da je delal, kar so mu rekli sovjetski diktatorji. Po razpadu Sovjetske zveze je skušal reči, da mu je žal za to, kar je storil, vendar je težko presoditi, ali je bilo to opravičilo resnično ali ne.
V: Kakšno sporočilo je morala v tem obdobju posredovati umetnost?
O: V tem obdobju je morala umetnost posredovati sporočilo, da se morajo ljudje počutiti srečni, ker živijo v tako veliki državi, kot je Sovjetska zveza.
