Navadna krastača (Bufo bufo): opis, razširjenost in vedenje

Navadna krastača lahko zraste do približno 15 cm v dolžino. Samice so večje od samcev. Žabe na jugu so običajno večje od tistih na severu. Glava je široka in ima široka usta. Nos ima dve majhni nosnici. Zob ni. Velike, izstopajoče oči imajo rumeno ali bakreno obarvano šarenico in vodoravne zenice v obliki rež. Imajo strupeno snov, imenovano bufotoksin. Z njo odganjajo plenilce. Glava se s telesom stika brez opaznega vratu. Nima zunanjega glasilnega mešička. Telo je široko in sključeno. Sprednje okončine so kratke, prsti sprednjih nog so obrnjeni navznoter. V času razmnoževanja dobi samec na prvih treh prstih nuptialne blazinice. Te so namenjene zadrževanju samice. Zadnje noge so kratke, zadnja stopala pa imajo dolge, neprebeljene prste. Nimajo repa. Koža je suha in prekrita z majhnimi bradavicami. Barva je rjava, olivno rjava ali sivorjava. Včasih je deloma pegasto obarvana ali prepredena s temnejšim odtenkom. Navadna krastača je spolno dimorfna. Samice so bolj rjave, samci pa bolj sivi. Spodnja stran telesa je umazano bela, posuta s sivimi in črnimi lisami.

Navadne krastače lahko živijo več let. V ujetništvu so živele petdeset let. V naravi naj bi navadne krastače živele približno deset do dvanajst let. Njihovo starost lahko ugotovimo tako, da preštejemo število letnih rastnih obročkov na kosteh njihovih prstnic.

Navadno se navadna krastača giblje s počasno hojo ali kratkimi skoki z vsemi štirimi nogami. Čez dan se skriva. Ob mraku pride ven. Med lovom lahko v temi prepotuje določeno razdaljo. Najbolj aktivna je v vlažnem vremenu. Zjutraj se vrne v svoje bivališče. Na istem mestu lahko živi več mesecev. Ima velik apetit in se prehranjuje z veščami, polži, hrošči, gosenicami, muhami, črvi in celo majhnimi mišmi. Majhen, hitro premikajoč se plen lahko ujame s premikanjem jezika. Večje predmete zgrabi s čeljustmi. Ker nima zob, hrano pogoltne v več požirkih. Ponoči poskuša pojesti vsak majhen, temno obarvan premikajoč se predmet, ki ga sreča. Raziskovalna študija je pokazala, da bi se na 1 cm velik kos črnega papirja, ki se premika, spravil, kot da bi šlo za plen. Večjega premikajočega se kosa ne bi upošteval. Občasno navadna krastača odvrže kožo, ki se odlušči v raztrganih kosih. Kožo nato poje.

Ob napadu navadna krastača napihne telo in stoji z dvignjenim zadnjim delom ter sklonjeno glavo. Njeno glavno obrambno sredstvo je izloček z neprijetnim okusom. Ta vsebuje bufotoksin, imenovan bufagin, in zadostuje za odvrnitev številnih plenilcev. Zdi se, da na travniške kače ne vpliva. Drugi plenilci odraslih krastač so ježi, podgane in norke ter celo domače mačke. Med pticami, ki se hranijo s krastačami, so čaplje, vrane in ptice plenilke. Tudi paglavci imajo strupene snovi, ki preprečujejo ribam, da bi jih jedle, ne pa tudi velikemu grebenastemu tritisočaku. Vodni nevretenčarji, ki se hranijo s paglavci krastač, so ličinke zmajčkov, potapljajoči se hrošči in vodni čolnički. Ti se škodljivemu izločku običajno izognejo tako, da prebodejo kožo paglavca in izsesajo njegove sokove.

Parazitska muha Lucilia bufonivora napada odrasle navadne krastače. Svoja jajčeca odlaga na kožo krastače. Ko se izležejo, ličinke zlezejo v nosnice krastače in se prehranjujejo z njenim mesom.

Razmnoževanje

Navadna krastača se spomladi prebuja iz zimskega spanja. Veliko število krastač se pomakne proti ribnikom za razmnoževanje. Žabe se srečujejo na določenih ribnikih, ki so jim najljubši. Odrasli osebki vsako leto uporabljajo isti ribnik. Ugotovljeno je bilo, da se več kot 80 % samcev, označenih kot mladiči, vrne v ribnik, v katerem so se razmnoževali.

Samci pridejo prvi in ostanejo več tednov. Samice ostanejo le toliko časa, da se parijo in drstijo. Namesto da bi se borili za pravico do parjenja s samico, se samci krastač borijo z višino svojega glasu. S krakanjem sporočajo velikost telesa in moč. Včasih pride do spopadov. V ribnikih za razmnoževanje je samcev krastač več kot samic.

Samci se namestijo na hrbet samic. Samice držijo s sprednjimi okončinami v prijemu, imenovanem ampleksus. Samci so zelo navdušeni. Poskušajo prijeti ribe ali nežive predmete in se pogosto usedejo na hrbet drugih samcev. Včasih se več krastač združuje v kup, pri čemer vsak samec poskuša prijeti samico ob vznožju. To je stresno obdobje, zato je smrtnost med razmnoževalnimi krastačami visoka. Uspešen samec ostane v ampleksusu več dni. Samica odloži dolgo, dvojno vrsto majhnih črnih jajčec. Samec jih oplodi s svojo spermo. Niz jajčec ima lahko od 3 000 do 6 000 jajčec in je dolg od 3 do 4,5 metra. Zapletejo se v rastlinska stebla.

Jajca vpijejo vodo in nabreknejo. Po dveh do treh tednih se izležejo majhni paglavci. Najprej se držijo ostankov strun in se hranijo z želejem. Kasneje se pritrdijo na spodnjo stran listov vodnega plevela, nato pa začnejo prosto plavati. Kljunaši so podobni navadnim žabam (Rana temporaria). So temnejše barve, saj so zgoraj črnkaste, spodaj pa temno sive. Od paglavcev drugih vrst jih ločimo po tem, da so njihova usta enako široka kot prostor med očmi, ki je dvakrat večji od razdalje med nosnicami. V nekaj tednih se jim razvijejo noge, rep pa se počasi ponovno razraste. Do dvanajstega tedna starosti so majhne krastače, dolge približno 1,5 cm, in so pripravljene zapustiti ribnik.

Navadna krastača dozori pri treh do sedmih letih.

V Rdečem seznamu ogroženih vrst IUCN je navadna krastača uvrščena na seznam najmanj zaskrbljujočih vrst. To je zato, ker živi na številnih območjih in je na teh območjih pogosta. Izguba habitata je ne ogroža v veliki meri. Živi lahko na številnih različnih območjih. V Španiji in Združenem kraljestvu so pri navadnih krastačah poročali o hitridiomikozi, nalezljivi bolezni dvoživk. To lahko vpliva na nekatere populacije.

Za krastačo je dolgo veljalo, da je žival slabega znamenja ali da je povezana z drugim svetom. Morda zato, ker je doma tako na kopnem kot v vodi. Ljudje je morda ne marajo zaradi njene črnkaste, bradavičaste kože, počasnih gibov in tega, da prihaja iz neke temne luknje.

Ena prvih omemb krastač, povezanih s silami teme, je bila, ko je Zoroaster leta 600 pred našim štetjem dejal, da je treba ubiti vse krastače. V Evropi so v srednjem veku krastačo povezovali s hudičem, ki je imel v grbu tri krastače. Menili so, da lahko krastača zastruplja ljudi. Menili so tudi, da je čarovnikova znanka in ima zato čarobno moč. V Franciji so menili, da je bilo mogoče najti čarovnice, ker so bile označene z nogo krastače nekje na telesu. V Dorsetu so verjeli, da je treba krastačo v hiši odstraniti, ne da bi jo poškodovali, sicer se bo gospodar soočil z jezo čarovnice, katere znanec je bila krastača. Na nekaterih območjih je najdba krastače v hiši veljala za dokaz, da je v hiši čarovnica. Žabja slina naj bi bila strupena. Verjeli so, da lahko pljune ali bruha strupen ogenj. Če je krastača skočila čez nogo, je bilo to nesrečno in v nekaterih regijah je bilo to znamenje smrti. Žabe so bile povezane s hudiči in demoni, v Izgubljenem raju. John Milton je prikazal satana kot krastačo, ko je Evi v uho vlil strup. Prva čarovnica v Shakespearovem Macbethu je dala navodila za uporabo krastače pri izdelavi urokov:

Žaba je povezana tudi z žensko plodnostjo. Ženske, ki so želele zanositi, so v svetiščih puščale modele krastač. V Romuniji so verjeli, da lahko nekdo, ki ubije krastačo, ubije lastno mater. V škotski folklori je veljalo, da je jezik krastače, ki ga je moški nosil v prsnem žepu, omogočil, da se je lahko spopadel s katero koli žensko. Verjeli so tudi, da je v glavi krastače dragulj, imenovan "krastačji kamen". Ta naj bi nosil ogrlico ali prstan in uporabnika opozoril na poskus zastrupitve. Shakespeare je to omenil v filmu Kot vam je všeč:

Dolgo je veljalo, da dotikanje krastače povzroča bradavice. Izkazalo se je, da je to mit in da bradavice dejansko povzroča človeški papiloma virus. Prenašajo se z neposrednim stikom z osebe na osebo.

Gospod Ropušnik je eden od glavnih junakov v otroškem romanu Veter v vrbah Kennetha Grahama. Tega je dramatiziralo več avtorjev, med njimi tudi A. A. Milne, ki je svojo igro poimenoval Toad of Toad Hall. Gospod Ropušnik je zelo domišljava, antropomorfna žaba.