Nacistična koncentracijska taborišča na Alderneyju (1942–1944)
Koncentracijska taborišča na Alderneyju je med drugo svetovno vojno zgradila in upravljala nacistična Nemčija, ki je okupirala Kanalske otoke. Kanalski otoki so bili edino ozemlje Britanske skupnosti narodov, ki so ga okupirali nacisti. Na otoku Alderney so Nemci vzpostavili štiri taborišča, primerljiva z deli sistema taborišč okoli Hamburga (taborišča, povezana z Neuengamme). Taborišča so poimenovali po frizijskih otokih: Lager Norderney, Lager Borkum, Lager Sylt in Lager Helgoland. Za upravljanje in gradnjo utrdb je odgovarjala nacistična organizacija Todt, ki je z uporabo prisilnega dela gradila bunkerje, strelske položaje, zaklonišča za zračne napade in druge betonske utrdbe v sklopu Atlantskega zidu. Taborišča so začela delovati januarja 1942; v njih je bilo skupno približno 6 000 zapornikov.
Vrste taborišč in sestava zapornikov
Na Alderneyju so bila taborišča različnih tipov in z različno stopnjo nadzora:
- Lager Sylt – taborišče, kjer so bili nastanjeni predvsem judovski prisilni delavci. To taborišče je bilo pod močnim nadzorom SS in je veljalo za eno najstrožjih na otoku.
- Lager Norderney – v njem so bili nastanjeni predvsem vzhodnoevropski prisilni delavci, med njimi ruski ter drugi evropski (tudi španski) delavci in vojni ujetniki.
- Lager Borkum in Lager Helgoland – formalno označeni kot "prostovoljni" delovni taborišči (nem. Hilfswillige ali "volunteers"), kjer so bili nameščeni nemški tehniki, sodelavci Organizacije Todt in nekateri "prostovoljci" iz drugih evropskih držav. Čeprav so bili pogoji v teh taboriščih v povprečju nekoliko boljši kot v Syltu in Norderneyju, so bili delavci vseeno pogosto slabo plačani, slabo oblečeni in podvrženi strogemu režimu.
Uprava, delo in pogoji
Taborišča so bila tehnično pod nadzorom Organizacije Todt, toda Lager Sylt in Lager Norderney sta bila dodatno pod nadzorom SS. V letih 1942–1944 je bil za SS nadzor nad tema dvema taboriščema odgovoren med drugim Hauptsturmführer Max List. Zaporniki so bili prisiljeni graditi vojaške utrdbe, ceste, pomorske in obalne objekte ter druge obrambne strukture v okviru priprave na morebitne zavezniške desante. Delovne razmere so bile izjemno naporne: dolge izmene, pomanjkanje hrane, nezadostna zaščitna oprema ter slaba zdravstvena oskrba so pogosto vodili v bolezni, šibkost in smrt.
Število zapornikov in smrtni primeri
Skupno je skozi ta taborišča potekalo približno 6 000 zapornikov in prisilnih delavcev. Statistike so deloma nepopolne in število smrtnih žrtev je predmet razprav med zgodovinarji, vendar je splošno sprejeta ocena, da je več kot 700 zapornikov izgubilo življenje med delovanjem taborišč do njihovega zaprtja leta 1944. Vzroki smrti so bili različni: neposredna nasilna smrt, slabe zdravstvene razmere, podhranjenost, bolezni in posledice prisilnega dela. Veliko zapornikov so pred zaprtjem taborišč deportirali v taborišča v nacistični Nemčiji, kjer je bilo nadaljnje trpljenje in smrt pogosta.
Zaprtje, posledice in spomin
Taborišča na Alderneyju so bila zaprta leta 1944, ko so Nemci začeli umikati svoje sile z otokov v predvečer zaveznških operacij in spreminjajočih se vojaških razmer. Po vojni je bilo območje preiskano, nekateri preživeli so pričali o razmerah, vendar je bil zaradi geografske lege in majhnega števila preživelih poznejši spomin dolgo precej omejen. Danes so ostanki utrdb in nekaterih taboriščnih objektov še vedno vidni na otoku, zgodovinarji pa so z raziskavami in spominjanjem skušali razjasniti usode zapornikov in dokumentirati dogajanje. Spomini na Alderney poudarjajo kompleksnost okupacij in pomen priznavanja različnih oblik prisilnega dela ter žrtev v okviru nacističnih okupacijnih politik.
Opomba: Zaradi omejenih virov in pomanjkanja popolnih arhivskih podatkov se posamezne številke (število zapornikov, žrtev) nekoliko razlikujejo med različnimi študijami; navedeni podatki povzema splošno sprejeto zgodovinsko razumevanje dogodkov na Alderneyju v obdobju 1942–1944.
Zemljevid Alderneyja in kampov
Sojenja za vojne zločine
Po drugi svetovni vojni je bil proti nekdanjemu hauptsturmführerju SS Maxu Listu pripravljen vojaški sodni proces, v katerem so bile navedene grozote na Alderneyju. Vendar mu niso sodili in naj bi do svoje smrti v osemdesetih letih 20. stoletja živel v bližini Hamburga.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so bila koncentracijska taborišča Alderney?
O: Koncentracijska taborišča Alderney je zgradila in upravljala nacistična Nemčija med okupacijo Kanalskih otokov med drugo svetovno vojno.
V: Kdo je med drugo svetovno vojno okupiral Kanalske otoke?
O: Nacistična Nemčija je med drugo svetovno vojno okupirala Kanalske otoke.
V: Koliko koncentracijskih taborišč je bilo zgrajenih na otoku Alderney?
O: Na otoku Alderney so bila zgrajena štiri koncentracijska taborišča, podtaborišča taborišča Neuengamme pri Hamburgu.
V: Iz česa so v teh taboriščih gradili bunkerje, strelske položaje, protiletalska zaklonišča in betonske utrdbe?
O: Za gradnjo bunkerjev, strelskih položajev, protiletalskih zaklonišč in betonskih utrdb v teh taboriščih je bilo uporabljeno prisilno delo.
V: Koliko zapornikov so imela ta štiri koncentracijska taborišča skupaj?
O: V teh štirih koncentracijskih taboriščih je bilo skupaj približno 6 000 zapornikov.
V: Kdo je bil Max List in kakšno vlogo je imel v zvezi s koncentracijskimi taborišči Alderney?
O: Max List je bil Hauptsturmführer SS, ki je nadzoroval Lager Norderney (kjer so bili ruski in poljski vojni ujetniki) in Lager Sylt (kjer so bili Judje).
V: Koliko zapornikov je umrlo pred zaprtjem teh taborišč?
O: Pred zaprtjem teh taborišč je življenje izgubilo več kot 700 zapornikov.
