Jantar

Jantar v geologiji

Jantar nastaja iz smole, ki izvira iz nekaterih dreves. To ni drevesni sok ali guma. Smola kmalu postane lepljiva in pozneje okamni kot jantar. Jantar je lahko videti različno, odvisno od njegovega izvora in poznejše geološke zgodovine.

Da bi nastala jantar, mora biti izhodiščna smola odporna na razpadanje. Številna drevesa proizvajajo smolo, vendar se ta običajno razgradi s fizikalnimi in biološkimi procesi. Izpostavljenost vremenskim vplivom navadno razgradi smolo, pri čemer ji pomagajo mikroorganizmi, kot so bakterije in glive. Da bi smola preživela dovolj dolgo, da bi postala jantar, mora biti odporna na te sile ali pa mora biti proizvedena v pogojih, ki jih izključujejo.

Baltski jantar (v preteklosti imenovan pruski jantar) se nahaja v obliki nepravilnih gomoljev v morskem pesku, imenovanem modra zemlja, v spodnjeoligocenskih plasteh Sambije v Kaliningrajski regiji, kjer ga zdaj sistematično kopljejo.

Jantar Agathis izvira iz iglavca Agathis, drevesa, ki je nekoč raslo na veliko večjem območju.

Jantar iz Amerike in Afrike pogosto izvira iz Hymenaea protera, rodu stročnic.

Vključki jantarja

V smoli so lahko poleg lepo ohranjenih rastlinskih struktur tudi ostanki žuželk, pajkov, stenic, žab, rakov in drugih majhnih organizmov, ki so se ujeli v tekočini. V večini primerov je organska struktura izginila, ostala je le votlina, morda s sledmi hitina.

Lokacije in uporaba

Jantar je mogoče najti na vseh celinah, razen na poljih, predvsem na vzhodni obali ZDA, v Kanadi, Burmi, Mehiki, Libanonu, na Borneu, v Romuniji, na Siciliji in drugod. Po podatkih znanstvenikov najstarejši jantar izvira iz časa ogljika in je star približno 345 milijonov let (zgornji karbon, Northumberland, ZDA). Jantar se nahaja v Mehiki in na Karibih, predvsem v Dominikanski republiki. Vendar je večina teh najdišč daleč manjša od jantarja, ki ga najdemo v baltski regiji okoli Baltskega morja. Baltski jantar je zaradi evropske zgodovine tudi najbolj znan jantar. Homer ga omenja v svoji Odiseji, 15. knjiga, 459-465 let pred našim štetjem: "... zlata ogrlica, med katero so bile nanizane jantarne kroglice ...". Jantar iz "Novega sveta", kot sta Mehika in Dominikanska republika, se komercialno pridobiva šele od prejšnjega stoletja.

Baltski jantar najdemo ob obalah velikega dela Baltskega in Severnega morja. Največja proizvajalka jantarja je Samba, ki je zdaj del ruske Kaliningrajske oblasti. Približno 90 % jantarja, ki ga je mogoče pridobiti na svetu, se nahaja v Kaliningrajski regiji v Rusiji ob Baltskem morju.

Ta jantar je bil odložen v poznem eocenu in zgodnjem oligocenu v delti prazgodovinske reke v plitvem delu morskega bazena. Poleg obale pri Kaliningradu je jantar najden tudi drugod na območju Baltskega morja. Majhne količine baltskega jantarja je mogoče najti tudi zunaj baltske regije, na primer na obali jugovzhodne Anglije. Na podlagi analize jantarja in smole iz živih dreves z infrardečo mikrospektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (FTIR) je bilo ugotovljeno, da so za nastanek jantarja odgovorni iglavci iz družine Sciadopityaceae. Edini živeči predstavnik te družine je japonski dežnik, Sciadopitys verticillata.

Smola iz izumrlega drevesa Hymenaea protera je vir dominikanskega jantarja in verjetno tudi večine jantarja, ki ga najdemo v tropih. Dominikanski jantar se od baltskega razlikuje predvsem po tem, da je skoraj vedno prozoren in ima večje število fosilnih vključkov. To je omogočilo podrobno rekonstrukcijo ekosistema davno izginulega tropskega gozda.

Jantar se pogosto uporablja za izdelavo biserov in drugih okraskov ter za držala za cigare in ustnike za pipe. Znamenita je jantarna soba v Katarinini palači pri Sankt Peterburgu. Gre za reprodukcijo prvotne jantarne sobe, ki je bila uničena med drugo svetovno vojno.

V baltskih državah jantar pogosto obdelujejo v avtoklavu, predvsem za pridobivanje in poudarjanje barv ter vizualnih učinkov, s čimer ustvarjajo čudovit nakit. Pri postopnem segrevanju v oljni kopeli postane jantar mehak in prožen. Dva kosa jantarja se lahko združita tako, da se površini namažeta z lanenim oljem, segrejeta in nato vroča stisneta skupaj. Moten jantar lahko v oljni kopeli postane bistrejši, saj olje zapolni številne pore, ki so vzrok motnosti. Majhni delci, ki so jih prej zavrgli ali uporabili le za lak, se zdaj v velikem obsegu uporabljajo za izdelavo "ambroida" ali "stisnjenega jantarja". Kosi se skrbno segrevajo z izključitvijo zraka, nato pa se z močnim hidravličnim pritiskom stisnejo v eno maso, pri čemer se zmehčani jantar iztisne skozi luknje v kovinski plošči. Kot že omenjeno, se izdelek pogosto uporablja za izdelavo poceni nakita in izdelkov za kajenje.

Jantar je bil v zgodnjih časih zelo cenjen kot okrasni material, pa tudi v verske namene. Rožni venec še danes uporabljajo tako katoličani kot muslimani. Okrog leta 58 n. št. je rimski cesar Neron poslal rimskega viteza na iskanje "zlata severa" in v Rim prinesel več sto kilogramov jantarja. Kasneje, od leta 1283, so tevtonski vitezi po vrnitvi s križarskih pohodov postali absolutni vladarji Prusije in baltskih virov jantarja ter proizvodnje predmetov iz jantarja, kršitelje pa so kaznovali s smrtjo z obešanjem. Zgodovina pravi, da je Kolumb, ko je leta 1492 prispel na karibski otok "La Hispaniola" (Dominikanska republika), od mladega princa Tainov prejel par čevljev, okrašenih z dominikanskim jantarjem, v zameno za pramen biserov iz baltskega jantarja, ki ga je ponudil.

Sorodne strani

• Amber (barva)
• Seznam mineralov