Analitični jezik – definicija, značilnosti in primeri (kitajščina, angleščina)

Analitični jezik: kaj pomeni, glavne značilnosti in primeri (kitajščina, angleščina) — razumljivi primeri SVO, brez pregibov, enostavno razloženo.

Analitični jezik je jezik, ki besede in slovnico ureja po strogem besednem redu, ne pa po pregibih ali končnicah, ki kažejo slovnico. Primeri analitičnih jezikov so kitajščina, angleščina, vietnamščina, tajščina, kmerščina in laošščina.

V kitajščini so stavki večinoma v besednem redu SVO (subjekt, glagol, predmet). Zato mora biti stavek "I eat noodles", ne pa "I noodles eat" ali "eat I noodles". V kitajščini je to zapisano kot 我吃面条. Glagol 吃 (izgovori se chī, kar pomeni: "jesti") se ne spremeni glede na predmet "jaz" ali predmet "rezanci", prav tako predmet 我 (izgovori se wǒ, kar pomeni: "jaz") in predmet 面条 (izgovori se miàntiáo, kar pomeni: "rezanci/rezanci") nimata posebnih besednih končnic glede na svojo vlogo ali število. Pomembno je, da so vse besede v pravilnem vrstnem redu.

Sodobna angleščina ima nekaj pregibov glede na predmet (glagol "eat" postane "eats", kadar je predmet tretja oseba "he/she/it") in število ("noodle" je ednina, medtem ko je "noodles" množina), a razen tega jih skoraj ni. Zato je sodobna angleščina večinoma analitični jezik. Sodobna angleščina ima veliko manj pregibov kot skoraj vsi drugi indoevropski jeziki, kot so španščina, nemščina in ruščina.

Stara angleščina je bila pregibni jezik in besede so imele lahko več različnih končnic, podobno kot danes nemščina. Vendar so Anglijo prevzeli govorci drugih jezikov, zlasti francoščine, danščine in latinščine, in ker so novi vladarji postali drugi govorci angleščine, se je slovnica poenostavila do današnje oblike.

Značilnosti analitičnih jezikov

• Majhna ali ničelna flektivnost: besede običajno nimajo bogatih končnic za sklanjatve, čas, vid ali spol.
• Odvisnost od besednega reda: pomen stavka je pogosto povsem odvisen od pravilnega vrstnega reda (najpogosteje SVO).
• Uporaba pomožnih besed in partiklov: čas, vid, način in pasiv se pogosto izražajo s pomožnimi glagoli ali partiklov (npr. angleški will, have, be; kitajski vidni delci 了, 过, 着).
• Predlogi in funkcijske besede: razmerja, ki jih v pregibnih jezikih izražajo sklanjatve, v analitičnih jeziku pogosto nadomestijo predlogi in ustrezni funkcijski element.
• Izolacijska morfologija: mnogi analitični jeziki so tudi izolacijski — besede so sestavljene iz samostojnih morfemov brez združevanja ali zapletenih afiksov.
• Možnost tonov: nekateri analitični jeziki (npr. kitajščina, vietnamščina, tajščina) uporabljajo tonske razlike za razlikovanje pomenov besed — to ni sama po sebi analitična lastnost, a pogosto spremlja izolacijsko strukturo.

Primeri in dodatna pojasnila

Pri kitajščini se poleg fiksnega besednega reda pogosto srečamo z vidnimi partikli: za pretekli vid se lahko uporabi 了 (le), za izkušnjo 过 (guo), za trajanje ali kontinuum 着 (zhe). To pomeni, da se nekateri slovnični pomeni, ki bi jih v drugih jezikih izrazili z oblikami glagola, v kitajščini izrazijo z ločenimi besedami ali partikli.

V angleščini se sicer pojavijo sufixi (3. oseba en. š. -s) in nepravilne oblike preteklih časov (ate, went), vendar je glavno sredstvo za izražanje časov in vidov perifrastično: "I eat", "I am eating" (progressive), "I have eaten" (perfect), "I will eat" (future). Ti primeri kažejo, kako se analitična struktura opira na kombinacije pomožnih glagolov in neoporečnih oblik.

Analitični vs. pregibni jeziki — kontinuum

Razlikovanje med analitičnimi in pregibnimi jeziki ni absolutno; gre za kontinuum. Nekateri jeziki so močno pregibni (npr. ruščina, latinščina, starogrška), drugi močno analitični oziroma izolacijski (npr. kitajski dialekti, vietnamščina). Mnogi jeziki pa so vmes: imajo nekaj fleksij, hkrati pa močno zaupajo besednemu redu in funkcijskim besedam.

Posledice za učenje in prevajanje

• Pri učenju analitičnega jezika je pogosto ključno obvladovanje besednega reda in partiklov; manj pozornosti je treba nameniti učenju številnih sklanjatev ali končnic.
• Prevajanje iz pregibnega v analitični jezik zahteva pogosto eksplicitno izražanje odnosov z dodatnimi besedami (predlogi, pomožniki), medtem ko prevajanje v pregibni jezik lahko "stisne" pomen v eno obliko z ustreznimi končnicami.
• Ambigviteta: ker analitični jeziki uporabljajo manj fleksij, lahko v nekaterih primerih pride do nejasnosti, ki jo je treba razreševati s kontekstom, intonacijo ali dodatnimi besedami.

Sklep: Analitični jeziki temeljijo na fiksnem vrstnem redu, funkcijskih besedah in perifrastičnih oblikah namesto na bogati flektivni morfologiji. Primeri, kot sta kitajščina in sodobna angleščina, dobro ilustrirajo, kako ta strategija deluje v praksi, in prikazujejo tudi raznolikost načinov, kako jeziki rešujejo izrazitev časa, razmerij in sintaktičnih vlog.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je analitični jezik?

V: Kateri so primeri analitičnih jezikov?

V: Kako poteka stavčna struktura v kitajščini?

V: Ali ima sodobna angleščina kakšne pregibe?

V: Kako se je stara angleščina razlikovala od sodobne?

Išči po črki