Angas Downs Indigenous Protected Area je zaščiteno

Zgodovina

Območje Angas Downs spada v tradicionalno domovino južnega ljudstva Luritja in severnega ljudstva Yankunytjatjara. Skupaj se imenujejo Matutjara in govorijo narečje, ki je mešanica obeh jezikov.

V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja je na to območje prišel pionir William Liddle, ki je iskal zemljo, na kateri bi lahko gojil ovce. Prišel je do Wollunge, namočenega območja na severnem koncu današnjega Angas Downs, in tam našel vodo. Nadalje proti jugu je šel skozi prelom v gorovju Wollara Range in obiskal še eno vodno luknjo v bližini kraja, ki je pozneje postal prva domačija v Angas Downs. Na poti proti jugu je Liddle našel še več vodnih virov v Wilpiyi (v bližini Kernot Range) in v Curtin Springs. Leta 1927 je v Oodnadatti kupil 2000 ovac in jih gnal proti severu ob reki Finke ter nato proti jugu do Wollara Range. Leta 1930 je Liddle od vlade prejel zakup za pašništvo na območju okoli Wollara Range. Svojo posest je poimenoval Angas Downs in se tu naselil z ženo Mary (Aranda) in otroki. Svojo domačijo sta zgradila na prelazu Wollara Range, ki je postal znan kot Liddle Hills.

Leta 1945 je William prodal Angas Downs dvema sinovoma, Arthurju in Miltonu. Premaknila sta domačijo na sedanjo lokacijo, kjer je zanesljivejši vir vode. Prav tako sta spremenila stalež živali na postaji z ovac na govedo. Leta 1947 je drugi Williamov sin, Harold Liddle, ustanovil svojo lastno postajo na vzhodu, na gori Ebenezer. Arthur Liddle je leta 1956 prevzel Miltonovo polovico Angas Downs.

Frederick G. G. Rose je od julija do oktobra 1962 bival v Angas Downs in dokumentiral tamkajšnje aborigine in njihov način življenja. Zelo ga je zanimalo, kako je stik z belo civilizacijo vplival na domorodno kulturo. Beležil je tudi genealogijo družine Liddle in drugih domorodnih družin, ki so živele v Angas Downs.

Aboriginska skupnost Imaṉpa je bila ustanovljena v bližini gore Ebenezer leta 1978. V Angas Downs so Arthur Liddle in njegova družina v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja še naprej gojili govedo. Tako kot številna pastirska podjetja v tem času se je tudi Angas Downs spopadal z denarjem. Posestvo je 2. maja 1994 kupila bližnja skupnost Imaṉpa. Od takrat je v lasti razvojnega združenja Imanpa, upravlja pa ga njihovo podjetje Lisanote Pty. Ltd. Angas Downs je bil leta 2009 razglašen za zaščiteno območje avtohtonih prebivalcev. Na posesti je še vedno 300-400 glav govedi, ki so omejene na 266 km2 ograde na jugovzhodu.

Postavitev

Rezervat obsega približno 3 205 km2 (1 237 km²). Zemlja je večinoma ravninska, vendar se na njej nahajata dve glavni gorovji: gorovje Kernot na jugozahodu in gorovje Wollara (ali Liddle Hills) v središču. Stara domačija je v središču posestva, v dolini gorovja Wollara Range. Nova domačija je južneje, ob cesti Luritja Highway. Ta avtocesta poteka v smeri sever-jug skozi sredino posestva. Na južnem koncu rezervata se sreča s cesto Lasseter Highway. Pomembna mokrišča na posesti so Wollunga in Yaua na severu, Wallara na jugovzhodu in Wilpiya (zapisano tudi Wilpia ali Wilbia), ki se nahaja na jugovzhodnem koncu gorovja Kernot.

Trnovi hudič živi na celotnem zemljišču. Uporablja se kot maskota Angas Downs in se pojavlja na logotipu parka.

Biotska raznovrstnost

V Angas Downs je veliko različnih vrst rastlin in habitatov, vključno z gozdovi mulge, mavčnimi depresijami, apnenčastimi ravnicami, trpotcem, peščenimi sipinami, puščavskimi hrastovimi gozdovi, aluvialnimi poplavnimi ravnicami in kremenčevimi griči. Na območju Angas Downs je bilo zabeleženih več vrst domačih sesalcev, vključno z ehidnami, kengurujem Ooldea dunnart, kultarrom, rdečim kengurujem, vzhodnim valarjem, Gouldovim netopirjem, malim ušatim netopirjem, mišjo, ki skače po spinifexu, peščeno celinsko mišjo in dingosi. Na območju je bila v preteklosti prisotna tudi mala, vendar je na območju ni več mogoče opaziti.

V rezervatu so zabeležili več kot 90 vrst ptic. Pogosti so emu, puščavnik (grmovni puran), grmovni kamenjak in papiga mulga, kakadu majorja Mitchella, avstralski ringon, papiga Bourkeja in budgerigar.

Od leta 2009 so na zavarovanem območju zabeležili več kot 50 vrst plazilcev. Med njimi so Simoselaps betholdi (Janova kača), Suta punctata (mala pikasta kača), Demansia psammophis (rumenolična kača), Tiliqua multifasciata (osrednjealpski modri jezik), Ramphotyphlops endoterus (notranja slepa kača), Pygopus nigriceps (zahodni kapucinček), Nephrurus laevissimus, Nephrurus levis levis, Morethia ruficauda in Egernia inornata (puščavski skink) in drugi.

Rdeči kenguru na Angas Downs.