Angas Downs: avtohtono zaščiteno območje v Severnem teritoriju Avstralije
Angas Downs Indigenous Protected Area je zaščiteno območje na jugu Severnega teritorija v Avstraliji. Obsega 320.500 hektarjev (3.205 km2) pašniškega zakupa, ki je v lasti avtohtone skupnosti Imaṉpa. Nahaja se ob avtocesti Luritja, približno 135 km vzhodno od narodnega parka Uluṟu-Kata Tjuṯa in 100 km jugovzhodno od Kings Canyona. Na vzhodu meji na postajo Mount Ebenezer, na zahodu pa na postajo Curtin Springs. Posestvo je 10. junija 2009 postalo zaščiteno območje avtohtonih prebivalcev in je del avstralskega sistema nacionalnih rezervatov.
Pokrajina in podnebje
Angas Downs leži v osrednjem puščavskem pasu, kjer prevladujejo peščene sipine, kamnite planote in redki, občasni vodotoki ter izviri. Vegetacijo sestavljajo trde trave (spinifex), akacije (mulga), puščavske kasuarine in solničevje, ki so prilagojene na nizke padavine, vroča poletja in hladne zimske noči. Poplavne ravnice in depresije po dežju za kratek čas ustvarijo mokrišča, ki omogočajo razmnoževanje številnim žuželkam, pticam in dvoživkam.
Ljudje, jezik in kultura
Angas Downs je del domovine južnega ljudstva Luritja in severnega ljudstva Yankunytjatjara. Skupaj se imenujejo Matutjara in govorijo narečje, ki je mešanica obeh jezikov. Ljudje, ki živijo v Imaṉpi, so Luritja, Yankunytjatjara in Pitjantjatjara. Na posestvu je več krajev (songline in svetišča), ki so pomembni za domorodne družine Tjukurpa. Več živali, ki živijo v rezervatu, predstavljajo toteme prednikov, ki opominjajo na identiteto, sorodstvo in poreklo ljudi. Številne rastline in živali so že tisočletja tudi pomemben vir hrane za domačine.
Kulturne zgodbe in pravila, ki izhajajo iz Tjukurpa, vodijo skrbništvo nad krajem, določajo odgovornosti družin za posamezna območja in urejajo trajnostno rabo virov. Starešine znanje o vodnih točkah, sezonskih premikih živali, nabiralništvu in obredih prenašajo na mlajše generacije skozi učenje na terenu, pesmi in ceremonije, kar krepi jezik in povezavo skupnosti z njihovo deželo.
Biodiverziteta
V območju in širši regiji so značilni rdeči klokan in evro (kamniti valabiji), emu, številne puščavske drobne ptice in ujede, med njimi klinorepi orel. Raznoliki plazilci – od velikih varanov do skinkov in kač – izkoriščajo toploto kamnin in sandrastih tal. Rastlinstvo vključuje puščavske hrastovolike kasuarine, akacije, krvave evkalipte in odporne trave, ki preprečujejo erozijo ter nudijo zavetje in hrano številnim vrstam.
Upravljanje in skrb za območje
Angas Downs se upravlja po načelu sodelovanja tradicionalnih lastnikov, skupnosti Anangu iz Imaṉpe in strokovnjakov za varstvo narave. Pristopi povezujejo tradicionalno znanje z znanstvenimi metodami: nadzorujejo vodne točke, odstranjujejo invazivne rastline, spremljajo populacije prostoživečih živali in izvajajo mozaično, kulturno prilagojeno kurjenje za zmanjšanje tveganja uničujočih požarov. Poseben poudarek je na zaščiti kulturnih krajev, evidentiranju svetih območij in varni rabi prostora.
Grožnje in odzivi
Prejšnje prakse gospodarjenja z zemljišči in drugi pritiski so poškodovali Angas Downs in številne avtohtone vrste so izginile ali postale redke. Divjad in užitne rastline so manj pogoste, veliko težavo pa predstavljajo divje živali (kamele in konji) ter plevel. Centralni svet za deželo vodi program varuhov narave v Imaṉpi.
Med izzive sodijo tudi spremenjeni požarni režimi, plenilstvo tujerodnih vrst (npr. mačk in lisic), erozija tal in vplivi podnebnih sprememb, ki povečujejo pogostost suš in vročinskih valov. Odzivi vključujejo nadzor invazivnih živali, obnavljanje naravne vegetacije, odstranjevanje problematičnih plevelov, vzpostavljanje mozaičnih požarov v hladnejših delih leta, zaščito in čiščenje vodnih točk ter izobraževanje skupnosti in obiskovalcev o pravilni rabi prostora.
Družbeni pomen in priložnosti
Za skupnost Imaṉpa je območje vir zaposlitve, usposabljanja in ponosa. Programi varuhov narave (rangerjev) zagotavljajo delovna mesta, omogočajo prenos znanja med generacijami in krepijo lokalno gospodarstvo. Načrtovanje upravljanja vključuje mladino ter šole, da se veščine sledenja, branja krajine in kulturne prakse ohranijo tudi v prihodnje.
Obisk in dostop
Glavne prometnice omogočajo tranzit skozi širše območje, vendar je dostop izven glavnih cest praviloma mogoč le z dovoljenjem tradicionalnih lastnikov ali upravljavcev. Obiskovalci naj spoštujejo kulturna pravila, ne vstopajo na svete lokacije, ne kampirajo ali fotografirajo na občutljivih mestih brez soglasja, potujejo pripravljeni na puščavske razmere in ne puščajo sledi. S tem prispevajo k varovanju naravne in kulturne dediščine Angas Downsa.
Zgodovina
Območje Angas Downs spada v tradicionalno domovino južnega ljudstva Luritja in severnega ljudstva Yankunytjatjara. Skupaj se imenujejo Matutjara in govorijo narečje, ki je mešanica obeh jezikov.
V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja je na to območje prišel pionir William Liddle, ki je iskal zemljo, na kateri bi lahko gojil ovce. Prišel je do Wollunge, namočenega območja na severnem koncu današnjega Angas Downs, in tam našel vodo. Nadalje proti jugu je šel skozi prelom v gorovju Wollara Range in obiskal še eno vodno luknjo v bližini kraja, ki je pozneje postal prva domačija v Angas Downs. Na poti proti jugu je Liddle našel še več vodnih virov v Wilpiyi (v bližini Kernot Range) in v Curtin Springs. Leta 1927 je v Oodnadatti kupil 2000 ovac in jih gnal proti severu ob reki Finke ter nato proti jugu do Wollara Range. Leta 1930 je Liddle od vlade prejel zakup za pašništvo na območju okoli Wollara Range. Svojo posest je poimenoval Angas Downs in se tu naselil z ženo Mary (Aranda) in otroki. Svojo domačijo sta zgradila na prelazu Wollara Range, ki je postal znan kot Liddle Hills.
Leta 1945 je William prodal Angas Downs dvema sinovoma, Arthurju in Miltonu. Premaknila sta domačijo na sedanjo lokacijo, kjer je zanesljivejši vir vode. Prav tako sta spremenila stalež živali na postaji z ovac na govedo. Leta 1947 je drugi Williamov sin, Harold Liddle, ustanovil svojo lastno postajo na vzhodu, na gori Ebenezer. Arthur Liddle je leta 1956 prevzel Miltonovo polovico Angas Downs.
Frederick G. G. Rose je od julija do oktobra 1962 bival v Angas Downs in dokumentiral tamkajšnje aborigine in njihov način življenja. Zelo ga je zanimalo, kako je stik z belo civilizacijo vplival na domorodno kulturo. Beležil je tudi genealogijo družine Liddle in drugih domorodnih družin, ki so živele v Angas Downs.
Aboriginska skupnost Imaṉpa je bila ustanovljena v bližini gore Ebenezer leta 1978. V Angas Downs so Arthur Liddle in njegova družina v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja še naprej gojili govedo. Tako kot številna pastirska podjetja v tem času se je tudi Angas Downs spopadal z denarjem. Posestvo je 2. maja 1994 kupila bližnja skupnost Imaṉpa. Od takrat je v lasti razvojnega združenja Imanpa, upravlja pa ga njihovo podjetje Lisanote Pty. Ltd. Angas Downs je bil leta 2009 razglašen za zaščiteno območje avtohtonih prebivalcev. Na posesti je še vedno 300-400 glav govedi, ki so omejene na 266 km2 ograde na jugovzhodu.
Postavitev
Rezervat obsega približno 3 205 km2 (1 237 km²). Zemlja je večinoma ravninska, vendar se na njej nahajata dve glavni gorovji: gorovje Kernot na jugozahodu in gorovje Wollara (ali Liddle Hills) v središču. Stara domačija je v središču posestva, v dolini gorovja Wollara Range. Nova domačija je južneje, ob cesti Luritja Highway. Ta avtocesta poteka v smeri sever-jug skozi sredino posestva. Na južnem koncu rezervata se sreča s cesto Lasseter Highway. Pomembna mokrišča na posesti so Wollunga in Yaua na severu, Wallara na jugovzhodu in Wilpiya (zapisano tudi Wilpia ali Wilbia), ki se nahaja na jugovzhodnem koncu gorovja Kernot.
Trnovi hudič živi na celotnem zemljišču. Uporablja se kot maskota Angas Downs in se pojavlja na logotipu parka.
Biotska raznovrstnost
V Angas Downs je veliko različnih vrst rastlin in habitatov, vključno z gozdovi mulge, mavčnimi depresijami, apnenčastimi ravnicami, trpotcem, peščenimi sipinami, puščavskimi hrastovimi gozdovi, aluvialnimi poplavnimi ravnicami in kremenčevimi griči. Na območju Angas Downs je bilo zabeleženih več vrst domačih sesalcev, vključno z ehidnami, kengurujem Ooldea dunnart, kultarrom, rdečim kengurujem, vzhodnim valarjem, Gouldovim netopirjem, malim ušatim netopirjem, mišjo, ki skače po spinifexu, peščeno celinsko mišjo in dingosi. Na območju je bila v preteklosti prisotna tudi mala, vendar je na območju ni več mogoče opaziti.
V rezervatu so zabeležili več kot 90 vrst ptic. Pogosti so emu, puščavnik (grmovni puran), grmovni kamenjak in papiga mulga, kakadu majorja Mitchella, avstralski ringon, papiga Bourkeja in budgerigar.
Od leta 2009 so na zavarovanem območju zabeležili več kot 50 vrst plazilcev. Med njimi so Simoselaps betholdi (Janova kača), Suta punctata (mala pikasta kača), Demansia psammophis (rumenolična kača), Tiliqua multifasciata (osrednjealpski modri jezik), Ramphotyphlops endoterus (notranja slepa kača), Pygopus nigriceps (zahodni kapucinček), Nephrurus laevissimus, Nephrurus levis levis, Morethia ruficauda in Egernia inornata (puščavski skink) in drugi.
Rdeči kenguru na Angas Downs.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je avtohtono zavarovano območje Angas Downs?
O: Angas Downs Indigenous Protected Area je zavarovano območje na jugu Severnega teritorija v Avstraliji. Obsega 320 500 hektarjev (3 205 km2) pašniškega zakupa, ki je v lasti avtohtone skupnosti Imaṉpa.
V: Kje se nahaja Angas Downs?
O: Angas Downs se nahaja ob avtocesti Luritja, približno 135 km vzhodno od narodnega parka Uluṟu-Kata Tjuṯa in 100 km jugovzhodno od Kings Canyona. Na vzhodu meji na postajo Mount Ebenezer, na zahodu pa na postajo Curtin Springs.
V: Kdaj je postalo avtohtono zavarovano območje?
O: Območje je bilo 10. junija 2009 razglašeno za zaščiteno območje avtohtonih prebivalcev in je del avstralskega sistema nacionalnih rezervatov.
V: Kdo so ljudje Matutjara?
O: Ljudstvo Matutjara sestavljajo južni Luritja in severni Yankunytjatjara, ki govorijo narečje, ki je mešanica obeh jezikov. V Imaṉpi živijo Luritja, Yankunytjatjara in Pitjantjatjara.
V: Kateri so nekateri pomembni kraji v Angas Downs?
O: Na posestvu je več krajev (songline in sveti kraji), ki so pomembni za domorodne družine Tjukurpa. Več živali, ki živijo v rezervatu, predstavljajo toteme prednikov, ki spominjajo na identiteto, sorodstvo in poreklo ljudi. Številne rastline in živali so že tisočletja tudi pomemben vir hrane za domačine.
V: Kakšne vrste škode so nastale v Angas Downs?
O: Prejšnji načini upravljanja zemljišč in drugi pritiski so poškodovali Angas Downs, zaradi česar so izginile številne avtohtone vrste, divjad in užitne rastline pa so postale manj pogoste. Divje živali (kamele in konji) ter plevel so postali glavni problemi zaradi te škode, ki je nastala v daljšem časovnem obdobju.
