Divji

Primeri prostoživečih živali

Psi se zlahka spremenijo v divje živali in postanejo uspešni lovci.

Mačka lahko zlahka postane divja. Divje mačke so škodljivci tako na podeželju kot v mestih. Resno škodujejo populacijam ptic, plazilcev in sesalcev. Ker se prostoživeče mačke hitro razmnožujejo, je njihovo populacijo težko nadzorovati. Na podeželskih območjih divje mačke pogosto ustrelijo. V zadnjem času se kot alternativno sredstvo za obvladovanje populacije divjih mačk uporablja metoda "ujemi, kastriraj in vrni".

Koza je ena najstarejših udomačenih živali, vendar se zlahka udomači in se dobro znajde sama.

Dromedarska kamela, ki je udomačena že več kot 3000 let, prav tako zlahka postane divja. Divje kamele, ki so potomke vprežnih živali, ki so pobegnile v 19. in na začetku 20. stoletja, danes uspevajo v avstralski notranjosti.

Ovce so občutljive na plenjenje in poškodbe ter običajno ne preživijo kot divje živali. Vendar pa se v krajih, kjer je malo plenilcev, dobro počutijo, na primer pri ovcah pasme Soay.

Vodne bivole najdemo v bolj vlažnih predelih zahodne in severne Avstralije. Avstralska vlada spodbuja lov na divje vodne bivole zaradi njihovega velikega števila.

Govedo so udomačili že v neolitiku, vendar lahko preživi več mesecev ali celo let brez nadzora. Njihovi predniki, turohi, so bili zelo divji. Sodobno govedo, zlasti tisto, ki se redi na prostem, je na splošno bolj ubogljivo, vendar je lahko v primeru nevarnosti agresivno. Govedo, zlasti govedo, ki ga gojijo za govedino, se pogosto prosto giblje in je v Avstraliji, Novi Zelandiji in na več pacifiških otokih že dolgo neodvisno. Na jugozahodu ZDA in v severni Mehiki živijo majhne populacije napol prostoživečih živali. Takšno govedo se imenuje Mavericks, Scrubbers ali Cleanskins. Večina prosto živečega goveda, čeprav je neukročeno, je dragocena in jo običajno zberejo v tesno naseljenih regijah.

Konji in osli, udomačeni okoli 5000 let pred našim štetjem, so prostoživeči na odprtih travnikih po vsem svetu (glej divji konj). Na Portugalskem divje konje imenujejo Sorraia, v Avstraliji jih imenujejo Brumbies, na ameriškem zahodu pa Mustangi. Obstajajo tudi druge izolirane populacije divjih konj, med njimi Chincoteague Pony in Banker Horse. Pogosto jih imenujemo "divji konji", vendar to ni pravilno. Obstajajo resnično "divji" konji, ki niso bili nikoli udomačeni, predvsem konj Przewalskega. Čeprav je bil konj prvotno avtohton v Severni Ameriki, je divji prednik izumrl ob koncu zadnje ledene dobe. Tako v Avstraliji kot v Ameriki so sodobni "divji" konji nastali zaradi udomačenih konj, ki so jih prinesli evropski raziskovalci in naseljenci, ki so pobegnili, se razširili in uspevali.

Divji prašiči živijo po vsem svetu, vključno z Avstralijo, Novo Zelandijo, Združenimi državami Amerike, Novo Gvinejo in pacifiškimi otoki. V melanezijsko in polinezijsko regijo je človek prašiče prinesel pred nekaj tisoč do petsto leti, v Avstralijo in Ameriko pa v zadnjih 500 letih. Prvotni polinezijski naseljenci so prašiče prinesli na Novo Zelandijo, vendar je ta populacija do evropske naselitve izumrla. Vsi divji prašiči na Novi Zelandiji danes izvirajo iz evropskih farmskih živali. Številne evropske populacije divjih prašičev prav tako izvirajo iz pobeglih domačih prašičev in so tehnično gledano divje živali, čeprav živijo na avtohtonem območju prednikov.

Golobe so nekoč gojili zaradi mesa ali pogosteje kot tekmovalne živali in so se naselili v mestih po vsem svetu.

Družine medonosnih čebel pogosto pobegnejo v naravo. Njihovo vedenje pa se ne razlikuje od vedenja v ujetništvu, dokler se ne razmnožijo z drugimi divjimi čebelami z drugačnim genetskim zapisom, zaradi česar lahko postanejo bolj ubogljive ali agresivne (glej afrikanizirane čebele).

Velike populacije prostoživečih papig so prisotne v različnih delih sveta. Rožnate papige, papige mondene in rdeče maskirane papige (tema dokumentarnega filma The Wild Parrots of Telegraph Hill) so še posebej uspešne zunaj svojih domačih habitatov in se dobro prilagajajo predmestnim okoljem.

Prosti psi v Bukarešti


Divji osli ali osli v Nevadi

Škodljivi in koristni učinki divjih organizmov

Ekološki vpliv

Divja populacija lahko škoduje ekosistemu, ker se prehranjuje z ranljivimi rastlinami ali živalmi ali tekmuje z avtohtonimi vrstami. Divje rastline in živali so pogosto invazivne vrste in lahko ogrožajo ogrožene vrste.

Genetsko onesnaženje

Domače živali se lahko parijo z avtohtonimi divjimi živalmi. To križanje lahko ogrozi obstoj prvotne divje populacije. Primeri so mlakarica, divji prašič, skalni golob ali golob, rdeča ptica (Gallus gallus) (prednik vseh piščancev), krap in losos. Drug primer je dingo, ki je bil zgodnji divji pes in se križa s psi drugega izvora. Vendar je malo verjetno, da bi to škodovalo ekosistemom, v katerih ti psi živijo, zato nekateri menijo, da je pomen tega pojava sporen. V nekaterih primerih, kot so kunci, se zdi, da križanje ni opazno. O vplivu križanja na spremembe genov prostoživečih vrst se veliko razpravlja.

Gospodarska škoda

Divje živali tekmujejo za hrano z domačo živino. Lahko poškodujejo ograje, vodne vire in vegetacijo (s prekomerno pašo ali vnosom semen invazivnih rastlin). Čeprav je to zelo sporno, nekateri kot primer navajajo tekmovanje med divjimi konji in govedom na zahodu ZDA. Drug primer so koze, ki konkurirajo govedu v Avstraliji, ali koze, ki škodujejo drevesom in vegetaciji v okoljsko obremenjenih regijah Afrike. Naključno križanje s prostoživečimi živalmi lahko povzroči škodo v rejskih programih rodovniških živali. Njihova prisotnost lahko tudi vznemiri domače živali in jih prisili k pobegu. Divje populacije lahko prenašajo bolezni na domače črede.

Gospodarske koristi

Veliko prostoživečih živali je včasih mogoče ujeti z majhnimi stroški, zato so pomemben gospodarski vir. V večjem delu Polinezije in Melanezije so divji prašiči glavni vir živalskih beljakovin. Pred sprejetjem zakona o zaščiti prostoživečih divjih konj in burrojev iz leta 1971 so ameriške mustange pogosto lovili in prodajali za konjsko meso. V Avstraliji izvažajo meso divjih koz, prašičev in kamel. V določenih obdobjih so živali včasih namerno pustili prostoživeti, običajno na otokih, da bi jih pozneje po nekaj letih pridobili za dobiček ali za prehrano popotnikov (zlasti mornarjev).

Znanstvena vrednost

Znanstveniki lahko preučujejo populacije prostoživečih živali, da bi spoznali populacijsko dinamiko, ekologijo in vedenje (etologijo) v divjini vrst, ki so znane predvsem v domačem okolju. To lahko daje koristne informacije za kmete.

Genetska raznolikost

Divje populacije imajo ali razvijejo lastnosti, ki niso vedno prisotne pri popolnoma udomačenih živalih. To prispeva k domači biotski raznovrstnosti in si pogosto zasluži ohranitev, bodisi v divjem okolju bodisi kot domače živali. Na primer, divje vrste, ki so običajno predmet izkoreninjenja v določenih habitatih, bi lahko postale predmet študije, da bi ugotovili, ali obstaja potreba po njihovem ohranjanju.

Kulturna ali zgodovinska vrednost

Ameriški mustangi so zaščiteni od leta 1971, deloma zaradi njihove romantičnosti in povezanosti z zgodovino ameriškega Zahoda.

skalni golobi, znani tudi kot golobi


Divji barbarski golob na Tasmaniji v Avstraliji. Znan tudi kot obročkasti golob ali obročkasti golob (Streptopelia risoria)

Sorodne strani

• Udomačitev
• Invazivne vrste