Arabski konj

Lastnosti pasme

Arabski konji imajo glavo v obliki trikotnika, široko čelo, velike oči, velike nosnice in majhne gobce (nosove). Večina jih ima konkavni ali "razgibani" profil. Imajo tanek, obokan vrat, gladko zadnjo plat in naravno visoko dvignjen rep. Arabci imajo močne kosti in dobre noge. Posebej so znani po svoji odlični vzdržljivosti. Barve dlake arabov so siva, siva, kostanjeva in črna. Arabci imajo lahko gene robicono in/ali sabino. Vsi arabci imajo pod dlako črno kožo, razen pod belimi oznakami.

Beduini so veliko arabskih konj prodali ljudem iz Evrope. Drugi arabski konji so bili ujeti v vojni in odpeljani v druge države zunaj Bližnjega vzhoda. Danes najdemo arabske konje po vsem svetu. Družine arabskih konj so zdaj označene po tem, kje so bili vzrejeni njihovi zadnji predniki, na primer "poljski", "španski", "crabbet" (iz Anglije), "ruski", "egipčanski" in "domači" (v Združenih državah). Na primer, konj, ki se imenuje "poljski arabski konj", je arabski konj, katerega nedavni predniki so bili vzrejeni na kmetijah na Poljskem iz konj, ki so jih Poljaki pred več stoletji kupili od beduinov v Arabiji.

Uporablja

Arabci tekmujejo na številnih področjih, vključno s konjskimi dirkami, konjskimi razstavami, vzdržljivostnim jahanjem, preskakovanjem ovir in drugimi tekmovanji. Prav tako so dobri konji za užitek, za pot in na delovnem ranču za ljudi, ki ne marajo tekmovalnih prireditev. Arabske konje lahko vidimo tudi v filmih, na paradah, v cirkusih in na drugih mestih, kjer se uporabljajo konji.

Zgodovina

O arabskih konjih kroži veliko legend in mitov. Ena od legend pravi, da je prerok Mohamed izbral svojih pet najboljših kobil (ženskih konj), imenovanih Al Khamsa ("pet"), ki so bile temelj arabske pasme. Druga legenda pravi, da je kraljica iz Sabe kralju Salomonu podarila arabsko kobilo in tako se je začela pasma. Še ena zgodba pravi, da je Alah ustvaril arabskega konja iz južnega vetra, rekoč: "Ustvarjam te, o Arabec ... dajem ti polet brez kril."

V resnični zgodovini so arabci ena najstarejših pasem konj na svetu, ki jih je razvil človek. Slike "protoarabskih" konj, ki so bili zelo podobni sodobnim arabskim konjem, so bile naslikane na skalah na Arabskem polotoku že 2 500 let pred našim štetjem. Predniki beduinov so verjetno ukrotili konje kmalu po tem, ko so ukrotili kamelo. Na Sinajskem polotoku je bilo odkrito okostje konja, datirano v leto 1700 pr. n. št. in velja za najzgodnejši dokaz konja v starem Egiptu. Verjetno so ga pripeljali napadalci Hiksi. Ta konj je imel klinasto oblikovano glavo, veliko oko in majhen gobec, tako kot današnji arabski konj.

V puščavi so bili ljudje edini vir hrane in vode za arabskega konja. Kjer ni bilo pašnikov, so beduini svoje konje hranili z datlji, sadežem dateljnove palme, in kameljim mlekom. Arabski konji so morali živeti z zelo malo hrane in preživeti v suhem podnebju, ki je bilo podnevi zelo vroče, ponoči pa zelo hladno. Šibki konji niso preživeli, konji, ki so preživeli puščavo, pa so morali preživeti tudi vojno jahanje. Zato je arabski konj postal zelo vzdržljiv in sposoben živeti v surovem svetu.

Slavni arabski konji

Napoleon je jezdil sivega arabskega žrebca po imenu Marengo. George Washington je med ameriško revolucijo jahal polarabskega žrebca po imenu Blueskin. Izmišljenega konja "Črnega žrebca" je v filmu, ki je bil posnet po knjigi Walterja Farleyja, igral pravi arabski žrebec po imenu Cass Ole.

Aziziye Stud

Leta 1864 je sultan Abdulaziz ustanovil novo konjerejo z arabskimi konji in poslal komisijo za nakup v Bialocerkiew, konjerejo grofa Branickega na Poljskem, katere reja je imela zelo dober sloves. Komisija je kupila 92 konj, vključno z nekaterimi potomci žrebca Indjanina iz leta 1855, uvoženega iz Anglije.