Parjenje – definicija, oploditev, kopulacija in hermafroditizem

Parjenje je združevanje organizmov nasprotnega spola ali hermafroditov, običajno zaradi spolnega razmnoževanja. Ta izraz se pogosto uporablja za živali, vendar ga nekatere opredelitve razširijo tudi na parjenje pri rastlinah in glivah. Parjenje vključuje različne biološke in vedenjske mehanizme, ki povečajo verjetnost uspešne oploditve in preživetja potomcev.

Oploditev in kopulacija

Oploditev je združitev gamet — velike jajčne celice (oocita) in majhnega gibčnega semenčeca (spermija) pri živalih ali analognih struktur pri rastlinah. Oploditev vodi v nastanek zygote, iz katere se razvije zarodek in kasneje mlad organizem.

Kopulacija je združitev spolnih organov dveh spolno razmnožujočih se živali za notranjo oploditev. Pri kopulaciji pride do neposrednega prenosa semenčic v reproduktivni trakt samice (ali v primernem delu hermafroditnega partnerja), kar omogoči notranjo oploditev in pogosto poveča zaščito gamet in zarodka.

Vrste oploditve

Oploditev lahko poteka interno ali externo:

• Notranja (interna) oploditev: značilna za številne kopenske živali (sesalci, ptice v nekaterih primerih, plazilci) in nekatere ribe ter nekatere žuželke; obsega kopulacijo ali druge oblike prenosa sperme.
• Zunanja (eksterna) oploditev: značilna za mnoge vodne vrste, na primer dvoživke in ribe, kjer samica izloči jajčne celice v vodno okolje, samec pa jih zunaj telesa oplodi. Taka strategija je pogosta tudi pri številnih morskih nevretenčarjih in pri rastlinah v obliki razprševanja pelodov in oploditve s pomočjo vetra ali vode.

Hermafroditizem in samooploditev

Pri nekaterih hermafroditnih vrstah kopulacija ni potrebna, ker se starševski organizem lahko sam oplodi (avtogamija). Hermafroditizem lahko poteka na več načinov:

• Simultani hermafroditi: posamezniki imajo hkrati moške in ženske reproduktivne organe (npr. številni polži), zato lahko med seboj izmenjujejo gamete ali se oplodijo vzajemno.
• Zaporedni hermafroditi: posameznik spreminja spol v življenju — protandrija (najprej moški, nato ženska) ali protoginija (najprej ženska, nato moški); primeri vključujejo nekatere ribe.
• Avtogamija (samooploditev): pri nekaterih cvetočih rastlinah lahko pride do samooploditve znotraj istega cveta, nekatere hermafroditne živali pa se oplodijo same. Takšna strategija zagotavlja reprodukcijo, kadar so partnerji redki, vendar zmanjšuje genetsko raznolikost.

Številni polži so hermafroditi in se kopulirajo istočasno. To počnejo tudi deževniki, ki si med parjenjem izmenjujejo spermo in nato vsak zase oplodijo svoja jajčeca.

Vedenja in sistemi parjenja

Parjenje pogosto vključuje zapletena vedenja in rituale, s katerimi si osebki izkazujejo kakovost partnerja ali utrjujejo parne vezi. Pri nekaterih pticah so takšna vedenja povezana z gradnjo gnezda, prikazi poleta, prepevanjem ali bogato obarvanostjo, pri drugih pa s predstavitvijo virov hrane ali teritorija. Pri mnogih vrstah je tudi hranjenje potomcev del paritvenih obveznosti, kar vpliva na izbiro partnerja in preživetje mladičev.

Sistemi parjenja se razlikujejo med vrstami; najpogostejši so:

• monogamija (en partner vsaj za eno sezono ali za življenje),
• poligamija: poliginija (ena samica, več samcev) ali poliandrija (ena samica, več samic),
• promisčnost (brez stalnih parov, več partnerjev za vsakega).

Te strategije so pogojene z ekologijo, razpoložljivostjo partnerjev, z militarizacijo skrbi za mladiče in s pritiskom spolne selekcije, ki lahko vodi do razvoja spolnega dimerizma (razlike v videzu med spoloma).

Človeška vloga in umetne metode

Pri nekaterih pticah parjenje vključuje vedenje, kot sta gradnja gnezda in hranjenje potomcev. Človeška praksa parjenja in umetne oploditve udomačenih živali je del živinoreje. V živinoreji se pogosto uporabljata selektivno parjenje in umetna oploditev (inseminacija) za prenos želenih lastnosti, zmanjševanje tveganj bolezni ali povečanje plodnosti. Poleg tega sodobne reproduktivne tehnologije vključujejo oploditev in vitro (IVF), krioprezervacijo semena ter genetsko svetovanje pri načrtovanju paritev.

Pomembni pojmi

• Gameti: spolne celice (jajčna celica in spermij).
• Zygota: takoj po oploditvi nastala celica, iz katere se razvije zarodek.
• Sekundarni spolni znaki: lastnosti, ki jih opazimo pri odraslih osebkih in niso neposredno vključene v reprodukcijo (npr. velikost, barva, rogovi), vendar vplivajo na uspeh pri parjenju.

Razumevanje parjenja zajema tako morfološke in fiziološke mehanizme kot tudi vedenjske strategije in ekološke pogoje, ki vplivajo na uspeh razmnoževanja. Raziskave na tem področju vključujejo etologijo, evolucijsko biologijo in biotehnologijo ter imajo praktične aplikacije v ohranjanju vrst, kmetijstvu in veterinarski medicini.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je parjenje?

V: Kaj je kopulacija?

V: Kako se razmnožujejo nekatere vodne vrste?

V: Ali se lahko hermafroditne vrste oplodijo same?

V: Ali obstajajo še druga vedenja, povezana s parjenjem pri pticah?

V: Ali je umetno osemenjevanje del živinoreje?

Išči po črki