Mount St. Helens (vulkan v Washingtonu) — izbruh 1980

Mount St. Helens — dramatičen izbruh 1980 v Washingtonu: smrtonosen plaz, obsežno uničenje in zgodovina, danes Nacionalni vulkanski spomenik.

Avtor: Leandro Alegsa

19-12-2025 19:37

Mount St. Helens je vulkan v ameriški zvezni državi Washington. Leži 154 km južno od Seattla in 85 km severovzhodno od Portlanda v zvezni državi Oregon. Vulkan je v Kaskadnem gorovju in je del Kaskadnega vulkanskega loka v Pacifiškem ognjenem obroču, ki vključuje več kot 160 aktivnih vulkanov. Mount St. Helens spada med potencialno nevarne in smrtonosne vulkane zaradi kombinacije eksplozivnosti izbruhov, strmih pobočij in gostega poseljenega območja v bližini.

Ime in zgodovinski pomen

Mount St. Helens so najprej imenovali Louwala-Clough, kar v jeziku ameriških staroselcev Klickitat pomeni "dimljenje" ali "ognjena gora". Vulkan je skozi zgodovino znan po svojih eksplozijah in tokovih lave. Najbolj znan izbruh je bil 18. maja 1980 — ta dogodek je močno vplival na znanost o vulkanih, stanje pripravljenosti in upravljanje z naravnimi nesrečami v ZDA.

Izbruh 18. maja 1980 — potek in posledice

Izbruh 18. maja 1980 je bil najsmrtonosnejši in gospodarsko najbolj uničujoč vulkanski dogodek v zgodovini Združenih držav. Dogodek se je začel z močno deformacijo pobočja in nabiranjem tlaka v notranjosti gore. Zjutraj je potres magnitude približno 5,1 po Richterjevi lestvici sprožil ogromen plaz ruševin (debris avalanche), ki je izpodrinil in odstrl severni del vrha. Ta plaz je povzročil nenadni lateralni (stranski) izbruh — silovit izbruh plinskega in skalnega materiala, ki je pognal gosto oblakasto steno proti severu in podrla milijone dreves.

Smrtne žrtve: Umrlo je 57 ljudi.
Material in razsežnost: Plaz ruševin je obsegal do približno 0,7 kubične milje (≈3,1 km³). Izbruh je z vrha gore odtrgal velik del krone in ustvaril 1 miljo (1,6 km) širok krater v obliki podkve.
Višina in krater: Višina gore se je znižala s približno 9 677 čevljev (2 950 m) na okoli 8 365 čevljev (2 550 m).
Stolpec pepela: Vulkanski stolpec je dosegel v višino več deset kilometrov, pepel pa se je razširil nad več držav in tudi proti Kanadi, motil letalski promet in povzročil posledice v kmetijstvu.
Razdejanje infrastrukture: Uničenih je bilo približno 250 domov, 47 mostov, 15 milj železnic in 185 milj avtocest. Gospodarska škoda je bila velika — ocenjuje se v milijardah dolarjev (USD).
Dodatni pojavi: Močne pyroklastične tokove, tokove blata (laharje), plazove in velike količine pepela, ki so zamašili rečne korita in spremenili hidrologijo območja (npr. Spirit Lake je bil močno prizadet).

Fizični učinki na okolje

Eksplozija je v neposredni okolici ustvarila široko območje izruvanega gozda in plast pepela. Veter je odnesel pepel stotine kilometrov daleč; v nekaterih krajih so bile epizode padavine pepela debeline več centimetrov. Spirit Lake je bil zapolnjen s plavinami in zamuljen; jezero se je dvignilo in spremembe so trajno spremenile ekosistem. Plaz in odplake so preoblikovali rečne doline in ustvarili velike usedline v rekah, kar je vplivalo na vodne poti in infrastrukturo.

Vpliv na znanost, pripravljenost in upravljanje

Izbruh je povečal pozornost do nadzora in napovedovanja vulkanskih izbruhov ter spodbudil ustanovitev in krepitev opazovalnih mrež. Leta 1982 sta ameriški predsednik Ronald Reagan in ameriški kongres razglasila Nacionalni vulkanski spomenik Mount St. Helens, 110.000 akrov (445 km²) veliko območje okoli vulkana, ki je tudi del nacionalnega gozda Gifford Pinchot. To zaščiteno območje služi tako znanstvenim raziskavam kot izobraževanju in rekreaciji.

Po izbruhu — obnova in nadaljnja dejavnost

Po začetnem izbruhu so se v kraterju pojavili tokovi lave ter z leti zgradili nov lava kup (lava dome). V letih po izbruhu je prišlo do več epizod magmačne dejavnosti, vključno z obdobjem občasnega izlivanja lave v osemdesetih in poznejših letih. V obdobju 2004–2008 je spremljanje pokazalo ponovno rast intracraternega kupola z občasnimi manjšimi eksplozijami in premiki, kar je še enkrat poudarilo, da je Mount St. Helens še vedno aktiven in monitoriran.

Sodobni status in spremljanje

Mount St. Helens je danes pod stalnim nadzorom geologov in seizmologov. Varnostne cone in omejitve dostopa so vzpostavljene glede na trenutne ocene nevarnosti. Znanstveniki redno spremljajo potrese, deformacije pobočij, geokemijo izpljunih plinov in druge kazalnike, da bi lažje napovedali morebitne prihodnje izbruhe. Glavni nadzornik dejavnosti je ameriška geološka služba (USGS) in njeni specializirani centri za opazovanje vulkanov.

Obiskovanje in izobraževanje

Območje Nacionalnega vulkanskega spomenika Mount St. Helens je danes priljubljena destinacija za obiskovalce, planince, študente in raziskovalce. Območje ponuja informacijske centerje, razgledne točke in urejene poti, kjer lahko obiskovalci spoznajo posledice izbruha in naraven proces obnove. Obiskovalcem svetujemo, naj upoštevajo opozorila in začasne zapore, saj lahko razmere v primeru povečane aktivnosti hitro postanejo nevarne.

Zaključek

Izbruh Mount St. Helens leta 1980 je bil ena od najbolj pomembnih naravnih nesreč v sodobni ameriški zgodovini — s tragičnimi posledicami za življenje in premoženje, pa tudi z dragocenimi učnimi lekcijami za znanost o vulkanih, upravljanje tveganj in dolgoročno obnovo krajine. Vulkan ostaja aktivna geološka značilnost, ki jo znanstveniki natančno spremljajo, območje pa je hkrati kraj, kjer narava razkriva svojo moč in sposobnost okrevanja.

Panorama vulkanskega kraterja

Zgodovina

Pred izbruhom leta 1980 je bil Mount St. Helens peti najvišji vrh v zvezni državi Washington. Vrh se je dvignil za več kot 5.000 čevljev (1.525 m) nad svojim vznožjem, kjer se dviga iz grebenov, ki so okoli njega. Od okoliških hribov je izstopal zaradi simetrične stožčaste oblike in snega, ki je pokrival vrh. Zaradi stožčaste oblike so ga poimenovali "ameriška gora Fudži", po znameniti gori Fudži, ki je simbol Japonske.

Sodobni izbruhi

V mesecih pred velikim izbruhom 18. maja 1980 je bilo veliko znakov vulkanske dejavnosti. 20. marca 1980 je bil Mount St. Helens središče potresa z magnitudo 4,2. Iz vulkana se je 27. marca začela sproščati para. Do konca aprila se je severna stran vulkana začela povečevati.

18. maja se je ob drugem potresu z magnitudo 5,1 zrušil velik del severne stene vulkana. To je bil največji znani plaz ruševin v zgodovini. Ob 8.32 po pacifiškem letnem času je magma v St. Helensu eksplodirala. Na lestvici indeksa vulkanske eksplozivnosti je bil izbruh ocenjen s petimi točkami, kar je enaka ocena kot pri znamenitem izbruhu Vezuva leta 79 našega štetja.

Iz vulkana je več kot devet ur bruhal pepel, ki se je dvigal v zrak 12 do 16 milj (20 do 27 km) nad morsko gladino v zraku. Ta oblak, ki se dviga iz vulkana, se imenuje "plume". Piroklastični tok segretih kamnin in plina, ki se je izlil iz vulkana, se je razširil na območje več kot 230 kvadratnih milj (600 km²) ter uničil rastline in zgradbe. Pepel se je širil proti vzhodu s hitrostjo približno 95 km/h (60 milj na uro), nekaj pepela pa je doseglo Idaho okoli 12.00, skoraj 3,5 ure po izbruhu. Do približno 17.30 je bil plaz pepela manjši. Ponoči in še nekaj dni po tem so se pojavljali manjši izbruhi.

Poleg učinka hitro gibajočih se vročih plinov in kamenja, ki so nastali ob eksploziji, je zrušitev severne strani gore St. Helens povzročila tudi laharje ali vulkanske blatne tokove. To so bile mešanice vulkanskega pepela s staljenim ledom in snegom. Laharji so šli več kilometrov po rekah Toutle in Cowlitz ter uničili mostove in veliko dreves. Laharji so skupaj odnesli 3,9 milijona kubičnih jardov (3,0 milijona m³) materiala 17 milj (27 km) južno v reko Kolumbijo.

Ob izbruhu St. Helensa 18. maja se je sprostilo 24 megaton toplotne energije. Pri tem se je sprostilo več kot 0,67 kubične milje (2,8 kubičnega kilometra) pepela in drugega materiala. Zlom severne strani vulkana je skrajšal višino vulkana St. Helens za približno 1.300 čevljev (400 m) in pustil vulkanski krater, širok eno do dve milji (1,6 do 3,2 km) in globok pol milje (800 m). Zaradi izbruha je umrlo 57 ljudi, skoraj 7000 divjih živali (jelenov, losov in medvedov) ter približno 12 milijonov rib iz ribogojnice. Uničil ali poškodoval je več kot 200 domov, 185 milj (300 km) avtocest in 15 milj (24 km) železnic.

1980-2004

Med letoma 1980 in 1986 se je vulkanska aktivnost na Mount Saint Helens nadaljevala, v kraterju pa je nastala nova kupola iz lave. Prišlo je do več manjših eksplozij in izbruhov, pri čemer je nastalo več lavnih kupol. Od 7. decembra 1989 do 6. januarja 1990 in od 5. novembra 1990 do 14. februarja 1991 je vulkan izbruhnil z včasih velikimi oblaki pepela.

Pepel je dosegel številne države, od Montane na vzhodu do Kolorada na jugu.

Od leta 2004 do danes dejavnost

Magma je 11. oktobra 2004 dosegla vrh vulkana in na južni strani prve kupole je nastala nova lava. Ta nova kupola je rasla vse leto 2005 in v letu 2006. Opaziti je bilo več novih značilnosti, kot je "kitov hrbet", ki je trdna magma, ki jo magma pod njim potiska na vrh vulkana. Te značilnosti ne trajajo dolgo in razpadejo kmalu po nastanku. Julija 2005 se je konica "kitovega hrbta" odtrgala, padajoča skala pa je pepel poslala več sto metrov v zrak.

Mount St. Helens je 8. marca 2005 pokazal novo pomembno aktivnost, ko je iz vulkana izšel 36.000 metrov visok dimnik pare in pepela. Ta je bil viden vse od mesta Seattle, ki je oddaljeno 96 milj. Do tega dokaj majhnega izbruha je prišlo zaradi nastanka nove kupole lave in potresa z magnitudo 2,5.

Iz kupole je zrasla še ena značilnost, in sicer "plavut" ali "plošča". Velika vulkanska skala, ki je bila velika približno polovico nogometnega igrišča, se je dnevno premikala navzgor s hitrostjo 6 čevljev (2 m). Sredi junija 2006 so na ploščo zelo pogosto padale skale, vendar se je še vedno premikala navzgor iz notranjosti vulkana.

22. oktobra 2006 ob 15.13 po našem času je potres z magnitudo 3,5 porušil kupolo iz lave. Zaradi posledičnega zrušenja in plazu se je nad kraterjem dvignil pepelni dim 2.000 čevljev (610 m), ki pa je hitro izginil.

19. decembra 2006 so opazili velik bel dim pare in nekateri novinarji iz medijev so menili, da je prišlo do manjšega izbruha. Vendar pa je Cascades Volcano Observatory pri Geološkem zavodu Združenih držav Amerike povedal, da ni bilo velikega dimnika pepela, zato ni moglo iti za izbruh. Vulkan občasno izbruhne že od oktobra 2004.