Neoasirsko cesarstvo: nastanek, vojaške inovacije in padec

Neoasirsko cesarstvo je bilo cesarstvo v Mezopotamiji v železni dobi. V času svojega obstoja med letoma 911 in 609 pr. n. št. je bilo največje cesarstvo na svetu do tedaj in je izvajalo številne zgodnje tehnike imperializma, ki so postale običajne v poznejših imperijih. Po mnenju mnogih zgodovinarjev je bil prvi pravi imperij v zgodovini. Bil je tudi pionir številnih taktik, kot sta oborožitev z železnim orožjem in uporaba naprednih, učinkovitih vojaških taktik.

Po osvajanjih Adad-nirarija II. v 900. letih pred našim štetjem je Neo-asirsko cesarstvo postalo naslednik Starega asirskega cesarstva (2025-1378 pred našim štetjem) in Srednjega asirskega cesarstva (1365-934 pred našim štetjem) ter zavladalo na starodavnem Bližnjem vzhodu, v vzhodnem Sredozemlju, Mali Aziji in na Kavkazu, ter dele Arabskega polotoka in severne Afrike, pri čemer je osvojil in obstajal dlje kot njegovi tekmeci, kot so Babilonija, Elam, Perzija, Urartu, Lidija, Mediji, Frigija, Kimmerijci, Izrael, Juda, Fenicija, Novobabilonsko cesarstvo, Kanaan, Kušitsko cesarstvo in stari Egipt.

Cesarstvo je začelo propadati leta 631 pr. n. št., ko je umrl Ašurbanipal in so se začele številne državljanske vojne, ki so omogočile Kiaksarju, kralju Perzije in Medije, da je sklenil zavezništvo z Nabopolasarjem, vladarjem Babilonije in Kimmerijcev, ter napadel Asirijo. Asirja se je povezala z Egiptom, vendar sta obe državi padli ob padcu Harrana leta 609 pr. n. št. Drugo obleganje Harrana je dokončno končalo Asirijo. Vendar še danes v Iranu, Iraku in drugod živijo Asirci.

Nastanek in širitev

Neoasirsko cesarstvo se je oblikovalo po obdobjih prejšnjih asirskih držav. V 10. in 9. stoletju pr. n. št. je pod vladarjem Adad-nirarijem II. potekala konsolidacija moči in ponovno širjenje oblasti. Poznejši vladarji, kot so Tiglatpileser III, Sargon II, Senahebič in Asarhaddon, so nadaljevali vojaške in upravne reforme, ki so omogočile hitro širitev na širša ozemlja. Kapitale so pogosto premikali ali obnavljali — pomembna središča so bila Ashur, Kalhu (Nimrud), Dur‑Šarrukin (Khorsabad) in Nineveh.

Vojaške inovacije

Neoasirci so uvedli več vojaških in tehničnih novosti, ki so prispevale k njihovim uspehom:

Organizirana stalna vojska: vzpostavili so profesionalno vojsko z različnimi enotami (pehota, artilerija lokostrelcev, vojska voznic in kasneje kavalerija).
Uporaba železnega orožja: masovna uporaba železnih sulic, mečev in orodij je izboljšala učinkovitost bojev in vzdržljivost orožja.
Oblegovalne tehnike: uporaba oblegovalnih stolpov, prebojev z rayači, miniranja in gradnje lesenih konštrukcij za zavzemanje utrdb.
Kavalerija in mobilnost: večja uporaba konjenice je povečala sposobnost hitrega gibanja in izvidništva.
Taktična prilagodljivost: kombinacija pehote, lokostrelcev in obrambe v utrjenih taborih ter hitro premikanje rezervnih enot.
Deportacije in prisilno premestitev prebivalstva: kot del imperialne politike so premikali velike skupine ljudi, da bi preprečili vstaje in utrdili nadzor nad osvojenimi ozemlji.

Upravljanje, gospodarstvo in kultura

Asirska uprava je delovala preko provincialnega sistema, v katerem so bili upravniki odgovorni kralju in so nadzirali pobiranje davkov, vojaške obveznosti ter red v provincah. Država je odlikovala učinkovita komunikacija (sprva po cesti in z jahači), cestna omrežja, vojaške garnizije in sistem hitrega prenosa ukazov.

Gospodarstvo je temeljilo na intenzivnem kmetijstvu v plodnih nižinah Eufrata in Tigrisa, obsežnem trgovanju (vključno s cesti za les, kovine in luksuzne proizvode) ter izkoriščanju davkov in dajatev iz osvojenih ozemelj. Asirska umetnost in arhitektura sta znana po velikih kamnitih reliefih, ki prikazujejo vojne spopade, lov in obrede, ter po obsežnih pisnih virih v klinopisu — najbolj znana je knjižnica Ašurbanipala v Nineveh, kjer so ohranjene številne tablice z mitologijo, zgodovino in administrativnimi zapisi.

Padec cesarstva

Po smrti Ašurbanipala je cesarstvo začelo šibeti zaradi notranjih sporov, dinastičnih bojev in odcepov nekaterih provinc. Zgodovinski viri in arheološki dokazi kažejo, da so izkoristili zavezništvo Medov in Babiloncev (pod vodstvom Nabopolasarja) ter nomadske skupine, da so se uprli asirskemu žezlu. Pomembni dogodki v propadu so vpad Medov in Babiloncev, obleganje in padec Nineve (612 pr. n. št.) ter dokončni padec Harrana (609 pr. n. št.). S tem je nastopilo obdobje preoblikovanja politične karte v regiji, ki je dalo prostor Novobabilonskemu cesarstvu in kasneje Perzijskemu imperiju.

Dediščina

Neoasirsko cesarstvo je pomembno vplivalo na nadaljnji razvoj državne organizacije, vojaške strategije in diplomatskih praks v starodavnem svetu. Njegova administrativna miselnost, ceste, oblegovalna tehnologija in umetniška izročila so vplivala na kasnejše imperije. Poleg tega so se ohranile številne pisne zapise, ki nam danes omogočajo vpogled v politično, vojaško in kulturno življenje tega obdobja. Tudi sodobni Asirci ohranjajo jezikovne, verske in kulturne vezi s svojo dolgo zgodovino v regiji.

Zgodovina

911-859 PR. N. ŠT.

Po strmoglavljenju petindvajsete egiptovske dinastije in osvojitvi Elama, Urartuja, Medije, Perzije, Manneje, Gutije, Fenicije/Kanaanaana, Arabije, Izraela in Jude je Asirja s svojimi pohodi postala velika sila, Filistijo, Edom, Moab, Samarro, Kilikijo, Ciper, Kaldejo, Nabatejo, Komageno, Dilmun, Šutu in Neohitite ter odstranil Nube, Kušite in Etiopce iz Egipta ter izsilil davek od Frigije in drugih. Poleg tega je s svojimi nasledniki osvojil območja, ki so bila prej le nekoliko pod asirskim nadzorom, ter izgnal Arameje in Hurijce. Nato je dvakrat napadel in premagal Šamaša-mudammika iz Babilonije in ponovno njegovega naslednika Nabu-šuma-ukina I.

Tudi naslednji trije kralji so bili enako agresivni. Tukulti-Ninurta II. je leta 891 pr. n. št. nasledil Adad-nirarija II. in se razširil v Malo Azijo in gorovje Zagros, nato pa ga je leta 883 pr. n. št. nasledil Ašurnasirpal II., ki je obnovil večino ozemlja, izgubljenega po propadu Srednjega asirskega cesarstva leta 1100 pr. n. št., in končal upor, ki so ga povzročili Lullibi in Gutiani. On in njegov naslednik in sin Šalmaneser III. sta bila znana po svoji neusmiljenosti in politiki deportacij, pa tudi po ljubezni do umetnosti. Ašurnasirpal II. je prestolnico prav tako preselil v Kalhu.

859-783 PR. N. ŠT.

Letne kampanje pod Šalmaneserjem III. so omogočile, da se je prestolnica spremenila v vojaški tabor in da so bili zasedeni pomembni tekmeci. Babilon je bil zavzet in Babilonija je prišla pod asirsko oblast, vendar se je bitka pri Karkarju leta 853 pr. n. št. proti aramejskim državam končala z zastojem. Leta 849 pr. n. št. so zasedli Karkemeš, do leta 842 pr. n. št. pa je bil Damask prisiljen plačevati davek, prav tako Tira in Sidon, ki sta bila leta 841 pr. n. št. takrat del Fenicije.

Leta 828 pr. n. št. se je začela državljanska vojna, ko so se njegov najstarejši sin Ašur-nadin-aplu in 27 mest uprli asirskim upraviteljem, kar je omogočilo Babiloniji, Medijcem, Manejcem, Aramejcem, Neohititom in Perzijcem, da so si v veliki meri povrnili svojo deželo, Urartu pa je uveljavil svoj vpliv v regiji. Drugi sin Ašurnasirpala Šamši-Adad V. je leta 824 pr. n. št. dokončno končal državljansko vojno, istega leta kot očetova smrt, in skoraj ves preostanek svoje vladavine poskušal ponovno osvojiti izgubljene dežele, preden je leta 811 pr. n. št. umrl, ko sta ga nasledila njegova žena, kraljica Sammuramat, in nato leta 806 pr. n. št. njegov sin Adad-nirari III.

Adad-nirari III. je bil agresiven monarh, ki je vdrl v Levant, si podredil Arameje, Feničane, Filistejce, Izraelce, Neohitite in Edomce, okrepil davek v Damasku, vdrl v Perzijo in si podredil Perzijce, Mede in Manone do Kaspijskega morja ter osvojil kaldejska in sutijska plemena v južni Mezopotamiji.

783-745 PR. N. ŠT.

Po smrti Adad-nirarija III. leta 783 pr. n. št. je sledilo obdobje stagnacije, ko je Šalmaneser IV. pred svojo smrtjo leta 773 pr. n. št. dosegel le manjše zmage proti Urartu v bitki pri Til Barsipu, Aramejcem in Neohititom. Druga vrsta državljanskih vojn je pestila vladavino Ašur-dana III, ki je vladal od leta 772-754 pr. n. št., in Ašur-nirarja IV od leta 754-745 pr. n. št. z upori v Ašuru, Arrapki in Guzani, neuspelim napadom na Aram-Naharaim ali Babilonijo, izbruhom kuge in sončnim mrkom, ki je veljal za slabo znamenje. Ašur-nirarja IV. je leta 745 pr. n. št. odstavil general Pulu, ki se je, ko je postal kralj, preimenoval v Tiglat-Pilezerja III. in tako vrnil Asirijo.

744-727 PR. N. ŠT.

Takoj ko je Tiglat-Pilezir leta 744 zasedel prestol, sta Asirijo ogrožala državljanska vojna in kuga, medtem ko je bila vojna z Uratrom izgubljena. Vendar je Tiglat Pileser III. močno spremenil asirsko strukturo ter izboljšal njeno varnost in učinkovitost. Pokrajine

NEPOPOLNA

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo Neo-asirsko cesarstvo?

O: Neoasirsko cesarstvo je bilo cesarstvo v Mezopotamiji v železni dobi, ki je obstajalo med letoma 911 in 609 pred našim štetjem. Do takrat je bil največji imperij na svetu, mnogi zgodovinarji pa ga štejejo za prvi pravi imperij v zgodovini.

V: Katere tehnike je uporabljal?

O: Neoazirsko cesarstvo je uporabljalo napredne in učinkovite vojaške taktike, na primer oborožitev z železnim orožjem in pionirstvo pri številnih taktikah imperializma, ki so postale običajne v poznejših imperijih.

V: Kdo so bili njegovi tekmeci?

O: Njegovi tekmeci so bili Babilonija, Elam, Perzija, Urartu, Lidija, Mediji, Frigija, Kimmerijci, Izrael, Juda, Fenicija, nebabilonsko cesarstvo, Kanaan, Kušitsko cesarstvo in stari Egipt.

V: Kdaj je začelo propadati?

O: Neoabsirsko cesarstvo je začelo propadati leta 631 pr. n. št., ko je umrl Ašurbanipal in so izbruhnile državljanske vojne. To je omogočilo, da je Kiaksares (perzijski in medijski kralj) sklenil zavezništvo z Nabopolasarjem (vladar Babilonije in Kimmerijcev), kar je privedlo do njune invazije na Asirijo.

V: Kako se je Asirja odzvala?

O: Asirja se je na to invazijo odzvala z Egiptom, vendar sta obe državi padli ob padcu Harrana leta 609 pred našim štetjem, ko je drugo obleganje Harrana končalo obstoj Asirskega cesarstva.

V: Ali danes še vedno živijo Asirci?

O: Da - Asirci še vedno živijo v Iranu, Iraku in drugih krajih po svetu.