Nizam je bil naziv avtohtonih vladarjev države Hyderabad v Indiji od začetka 18. stoletja. Pripadali so dinastiji Asaf Jahi. Dinastijo je ustanovil Mir Qamar-ud-Din Siddiqi (znan tudi kot Asaf Jah I), ki je izkoristil razpad mogulskega cesarstva po smrti Aurangzeba (1707) in postopoma vzpostavil praktično neodvisno oblast na Dečanu. Čeprav se datum začetnega uveljavljanja naziva v virih razlikuje, je oblast Asaf Jah I utrjena v prvi polovici 18. stoletja; v nadaljevanju so njegovi potomci v Hajderabadu vladali kot nizami.

Ustanovitev in zgodnja zgodovina

Po šibitenju centralne mogulske oblasti so regionalni podkralji in vojskovodje pridobili vse večjo samostojnost. Mir Qamar-ud-Din Siddiqi je sprva služil kot namestnik v Dekanu pod mogulskimi oblastmi (okoli let 1713–1721) in je s strateškimi zavezništvi, vojaško močjo ter upravnimi reformami dosegel de facto neodvisnost. V naslednjih desetletjih je dinastija Asaf Jahi utrdila svojo moč in ustanovila upravne institucije ter dvorno strukturo, ki je vključevala tako lokalne kot perske in turške vplive.

Vladavina in odnos z Britanci

Od leta 1798 je bil Hajderabad ena od knežjih držav Britanske Indije. To je pomenilo, da so nizami ohranili notranjo avtonomijo pri upravi, sodstvu in zbiranju davkov, medtem ko je zunanja politika in vojaška zaščita prešla pod britanski vpliv. Hajderabad je imel svojega britanskega Rezidenta, sporazumi pa so zagotavljali dolgo obdobje relativne stabilnosti in sodelovanja z Britansko Indijo.

Kultura, umetnost in gospodarstvo

Nizami so z denarjem in patronatom močno podpirali brezplačno izobraževanje, literaturo, arhitekturo, umetnost, kulturo in kulinariko. Pod njihovim pokroviteljstvom so nastale številne pomembne ustanove in spomeniki:

  • univerze in šole (med najbolj znanimi je Osmania University, ustanovljena leta 1918),
  • palače in arhitekturne mojstrovine, kot so Chowmahalla, Falaknuma in Purani Haveli, ki združujejo dečanski, perzijski in evropski slog,
  • podpora literaturi v urduju in perzijščini ter razcvet glasbe in dvornih umetniških oblik,
  • razvoj infrastrukture (ceste, železnice, javne zdravstvene in dobrodelne ustanove) in trgovine,
  • kulinarika: razvoj znamenitih lokalnih jedi, med njimi slavni Hyderabadi biryani in haleem.

Nizami so bili znani tudi po veliki osebni premoženjski moči; dvor je zbiral bogastva, dragocenosti in podprl številne dobrodelne projekte (waqf). Njihova podpora umetnosti je pustila vidne kulturne sledi, še posebej v jezikih, literaturi in glasbenih tradicijah regije.

Konec neodvisnosti in priključitev Indiji (1947–1948)

S padcem britanskega cesarstva in indijsko neodvisnostjo leta 1947 so knežje države dobile možnost, da se pridružijo Indiji ali Pakistanu ali ostanejo formalno samostojne. Sedmi in zadnji nizam, Osman Ali Khan, Asaf Jah VII, si je prizadeval za ohranitev neodvisnosti Hajderabada. Po zapletenih pogajanjih, notranjih nemirih in pritiskih nove indijske vlade je doseg razpleta prišel s tako imenovano »policijsko akcijo« Indijske republike, operacijo Polo, septembra 1948, zaradi katere je bila država priključena Indiji. Po priključitvi je nizam ohranil cerkveno in ceremonialno vlogo ter nekatere privilegije; pozneje je bil med letoma 1950 in 1956 imenovan za rajpramukha (ceremonialnega guvernerja) državne enote Hyderabad.

Zapuščina

Nizami Hajderabada so s svojo dvojnim vlogo vladarjev in pokroviteljev kulture oblikovali bogato dečansko-urbano kulturo, ki je še danes prepoznavna v jeziku, arhitekturi, kulinariki in umetnosti mesta Hyderabad in širše regije. Po reorganizaciji držav leta 1956 je bila območja nekdanjega Hajderabada razdeljena med nove administrativne enote (del so pridobile države, kot so Andhra Pradesh, Maharashtra in Karnataka); kasneje so se politične in kulturne vezi oblikovale naprej znotraj indijske federacije.

Skupno so sedem nizamov v Hajderabadu vladali približno dve stoletji. Njihova vloga v regionalni zgodovini, kulturne investicije in politični preobrati ob razpadu mogulske moči ter pri prehodu med britansko kolonialno dobo in neodvisno Indijo ostajajo pomemben del moderne južnoazijske zgodovine.