Potsdamska konferenca je bilo vrhunsko srečanje Sovjetske zveze, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike, ki je potekalo v Potsdamu v Nemčiji od 17. julija do 2. avgusta 1945. Na konferenci so sodelovali predsednik vlade Združenega kraljestva (Clement Attlee), predsednik Združenih držav Amerike (Harry S. Truman) in voditelj ZSSR (Josif Stalin) so se julija 1945 sestali, da bi odločali o usodi Nemčije po koncu druge svetovne vojne in o ureditev evropskega reda po vojni.

Ozadje in spremembe od Jalte

Prva velika konferenca zaveznikov je bila na Jalti, vendar tam niso bile dokončno razrešene vse ključne zadeve. Med Jalto in Potsdamom pa so se zgodile pomembne politične spremembe: v ZDA je po smrti Franklina D. Roosevelta postal predsednik Harry S. Truman, ki je bil bolj odločen in sumničav do širjenja komunizma; v Združenem kraljestvu pa je med konferenco prišlo do volilnega presenečenja in je izvoljenega Churchilla zamenjal Clement Attlee. Stalin je menil, da ima več izkušenj in da lahko izsiljuje bolj nove voditelje, kar je prispevalo k napetostim.

Glavne teme in odločitve

Na konferenci so se zavezniki dogovarjali o temeljnih vprašanjih glede Nemčije in Evrope. Med ključnimi odločitvami so bile:

  • Razdelitev Nemčije na zasedbene cone: Nemčija je bila razdeljena na štiri cone zasedbe (sovjetsko, ameriško, britansko in francosko), Berlin pa je bil prav tako razdeljen.
  • Demilitarizacija in denacifikacija: Nemčiji je bila naložena popolna demilitarizacija, prepoved nacističnih organizacij in programi za premagovanje nacistične ideologije.
  • Demokratizacija in decentralizacija: načrti so vključevali vzpostavitev demokratičnih institucij in razpustitev velikih monopolov/koncernov, ki so prispevali k vojaški industriji.
  • Reparacije: določene so bile zaveze glede izplačil vojnih odškodnin — Sovjetska zveza je dobila pravico do zadevnih sredstev iz svoje cone in dodatno iz drugih zon s pomočjo industrijskih premikov.
  • Obravnava vojnih zločinov: potrdili so načelo kaznovanja odgovornih za vojne zločine (kar je vodilo k sojenjem v Nürnbergu).
  • Prebivalstvene preselitve: dogovorili so se o nadzorovanih preselitvah nemškega prebivalstva iz Poljske, Češkoslovaške in Madžarske v Nemčijo, kar je sprožilo množične izselitve.
  • Potsdamska deklaracija za Japonsko: 26. julija 1945 so zavezniški voditelji izdali deklaracijo, ki je zahtevala brezpogojno kapitulacijo Japonske in določila pogoje za njeno predajo.

Poljska in spori s Stalinom

Ena izmed najbolj sporenih tem je bila usoda Poljske. Na Jalti so se zavezniki dogovorili o ustanovitvi začasne vlade, ki naj bi priredila svobodne volitve, vendar je Stalin v praksi podprl komunistično vlado, znano kot Lublinska vlada, in zatrl neodvisne politične sile. V članku smo omenili, da je Stalin “ubijal voditelje nevtralne vlade” — v resnici je Sovjetska zveza podpirala in nameščala politične voditelje, ki so bili zavezani moskovski politiki, kar je onemogočalo svobodne volitve in povzročilo veliko nezaupanja med zavezniki. To je postalo eno ključnih vprašanj, ki so poglabljala razkol in bili kasneje eden od vzrokov za začetek hladne vojne.

Učinki in pomen

Potsdamska konferenca je določila okvir za povojno ureditev Nemčije in imela velike posledice za Evropo:

  • Vzpostavitev zasedbenega režima in začetek politike razoroževanja ter dekonstrukcije vojaške industrije v Nemčiji.
  • Pričetek množičnih preselitev in velike demografske spremembe v srednji in vzhodni Evropi.
  • Potrditev načrta za sojenje vojnim zločincem, kar je utrdilo načelo mednarodne odgovornosti za zločine proti človečnosti.
  • Izraženo nezaupanje med zahodnimi zavezniki in Sovjetsko zvezo je utrdilo geopolitične delitve, ki so vodile v hladno vojno.

Čeprav so bili nekateri dogovori na konferenci praktični in usmerjeni v obnovo in varnost Evrope, je bila Potsdamska konferenca tudi pomembna prelomnica, saj je pokazala rast napetosti med nekdanjimi zavezniki. Odločitve, sprejete v Potsdamu, so oblikovale politično in geografsko podobo Evrope za desetletja po koncu vojne.