Azerbajdžanska vojska: pregled oboroženih sil, zgodovina in struktura

Podroben pregled Azerbajdžanske vojske: zgodovina, struktura, veje oboroženih sil, poveljstvo in modernizacija — analiza vojske, strategije in vloge v regiji.

Azerbajdžanska vojska (azerbajdžansko: Azərbaycan Yaraqly Qüvvələri) je vojska Republike Azerbajdžan. Gre za osrednjo institucijo državne obrambe, odgovorno za varovanje suverenosti, ozemeljske celovitosti in nacionalnih interesov države.

Oborožene sile imajo tri osnovne veje: azerbajdžanske kopenske sile, azerbajdžanske zračne sile in azerbajdžansko mornarico. Sorodne sile, ki niso formalno vključene v oborožene sile, vendar lahko sodelujejo pri obrambi države, vključujejo paravojaško azerbajdžansko nacionalno gardo, azerbajdžansko notranjo vojsko in azerbajdžansko državno mejno službo (ki patruljira na mejah z Gruzijo, Rusijo, Iranom, Turčijo in Armenijo), pa tudi različne rezervne in prostovoljno organizirane enote.

Poveljstvo in organizacija

Vrhovni poveljnik vojske je predsednik Azerbajdžana, trenutno Ilham Alijev. Ministrstvo za obrambo je odgovorno za politično vodenje in razvoj obrambne politike; na čelu ministrstva je od leta 2013 Zakir Hasanov. Vojaško poveljstvo vodi generalštab, ki skrbi za operativno načrtovanje in usklajevanje enot; načelnik generalštaba je Karim Valiyev (na tej funkciji od 2021).

Osebje, obveznosti in rezervni sistem

Azerbajdžan ima kombiniran sistem sestavljen iz profesionalnih vojakov in vojaške obveznosti. Po razpadu Sovjetske zveze se je država osredotočila na postopno profesionalizacijo in izboljšanje usposobljenosti sil. Po javno dostopnih podatkih iz preteklih let (npr. podatki iz leta 2007) je država imela približno 66.940 aktivnih pripadnikov in okoli 15.000 pripadnikov paravojaških enot; hkrati obstaja velika baza bivših vojaških obveznikov — po ocenah več sto tisoč oseb, ki so služile vojaški rok v zadnjih desetletjih. V zadnjih letih so javne ocene o velikosti in sestavi oboroženih sil različne; odvisno od metodologije štetja (ali se vštetajo rezervisti, policijske enote ipd.) se ocenjujejo širše razpone aktivnega osebja.

Država ohranja obvezno služenje vojaškega roka za moške, hkrati pa spodbuja rast kontraktnih in poklicnih enot ter razvoj specializiranih sil (npr. posebne enote, protizračne enote, obveščevalne in elektronsko-bojne enote).

Zgodovina

Azerbajdžan je svojo sodobno vojaško tradicijo začel oblikovati ob prvi neodvisnosti leta 1918: 26. junija 1918 s prvo neodvisnostjo Azerbajdžana kot Azerbajdžanske demokratične republike je bilo dejansko ustanovljeno tudi obrambno ministrstvo in prva organizirana vojska. Po razpadu ruskega imperija je ta vojaška organizacija obstajala le nekaj let, saj je bila leta 1920 oblast prevzeta in država priključena Sovjetski zvezi.

Po ponovni razglasitvi neodvisnosti leta 1991 so bile na osnovi nekdanjih sovjetskih struktur vzpostavljene nove azerbajdžanske oborožene sile. V 1990-ih so bile sile močno vpletene v oborožen spopad za regijo Nagorno-Karabakh, kar je imelo velik vpliv na formo in opremo vojske. Leta 2020 je potekal nov oborožen spopad (seis-tedenski konflikt), v katerem je Azerbajdžan ponovno pridobil nadzor nad večjim delom ozemelj, ki jih je izgubil v začetku 1990-ih — dogajanja so pomembno vplivala na pospešeno modernizacijo in reforme obrambnih zmogljivosti.

Modernizacija in oprema

V zadnjih letih je Azerbajdžan intenzivno vlagal v posodobitev svojih sil. Prioritete vključujejo:

• nadegradnjo oklepnih in mehkih vojaških enot, vključno z modernizacijo tankov in oklepnih vozil;
• razvoj raketnih in topniških zmogljivosti;
• izboljšanje protizračne obrambne opreme, radarjev in zračnih sistemov;
• znatne naložbe v brezpilotne letalnike (UAV), nadzor in obveščevalno-satelitske zmogljivosti ter elektronsko vojskovanje;
• modernizacijo komunikacij, poveljovanja in obveščevalnih sistemov ter usposabljanje sil po zahodnih in regionalnih standardih.

Vloge, misije in mednarodno sodelovanje

Azerbajdžanska vojska je osredotočena na obrambne in odmevne operativne naloge znotraj svoje regije. Poleg varovanja meja in teritorialne celovitosti se vojska ukvarja z iskanjem stabilnosti v spremenljivih varnostnih okoliščinah Kavkaza. Azerbajdžan sodeluje v programih mednarodnega sodelovanja za vojaško usposabljanje in raznovrstne vaje; država je član partnerskih programov, kot je sodelovanje z NATO v okviru Programa partnerstva za mir (Partnership for Peace), in izvaja bilateralne vojaške vaje z zavezniki ter sosedami.

Izzivi in prihodnji razvoj

Glavni izzivi za azerbajdžanske oborožene sile so nadaljnja profesionalizacija kadra, integracija sodobnih tehnologij v poveljniške in operativne strukture, vzdrževanje dolgoročnih nabavnih in logističnih verig ter upravljanje varnostnih tveganj v regiji. Hkrati je poudarek na razvoju rezerv in civilno-vojaških zmogljivosti za hitro mobilizacijo v primeru kriz.

Sklepno: Azerbajdžanska vojska je v zadnjih desetletjih prešla več faz preoblikovanja — od oblikovanja po razpadu Sovjetske zveze, preko težkih konfliktov v 1990-ih, do pospešene modernizacije in okrepljenega pomena v regionalni varnosti po dogodkih leta 2020. Nadaljnja modernizacija, usposobljenost in mednarodno sodelovanje bodo določili njen položaj v prihodnjih letih.

Vprašanja in odgovori

V: Katere so tri veje azerbajdžanskih oboroženih sil?

V: Kdo je odgovoren za politično vodenje azerbajdžanske vojske?

V: Kdo je vrhovni poveljnik azerbajdžanske vojske?

V: Koliko vojakov ima Azerbajdžan po statističnih podatkih iz leta 2007?

V: Kdaj je bila prvič razglašena neodvisnost Azerbajdžana?

Išči po črki