Republika Kitajska 1912–1949: Zgodovina, KMT, KPK in vojna

Republika Kitajska 1912–1949: kronika vzpona KMT in KPK, državljanske in protijaponske vojne, ključni dogodki in prelomne osebnosti v prehodu k Ljudski republiki.

Republika Kitajska (RK) je obstajala med letoma 1912 in 1949. Ustanovljena je bila januarja 1912 po Sinhajski revoluciji, ki je strmoglavila dinastijo Qing. Prvi predsednik republike je bil Sun Yat-sen. Sunova stranka Kuomintang (KMT) je zmagala na parlamentarnih volitvah decembra 1912, vendar so politično prizorišče hitro začele oblikovati tudi vojaške sile in regionalni gospodarji oblasti.

Prehod iz cesarstva v republiko in obdobje vojskovodij

Sun Yat-sen je bil vodilna osebnost pri oblikovanju nove države in idej, kot so Trije principi naroda (narodnost, demokracija in blaginja), a je kmalu prepustil predsedniško mesto močnejšemu vojskovnemu vodji Yuan Shikaiju (Beiyang). Vojska Beiyang je hitro pridobila vpliv nad državnimi institucijami in nadzorovala vlado Beiyang, ki je med drugim imela vpliv tudi v Mongoliji.

Med letoma 1915 in 1916 se je Yuan Shikai poskušal okronati za cesarja; ta poskus centralizacije oblasti je sprožil odpor (t. i. nacionalna zaščitna vojna) in široko nasprotovanje javnosti. Po Yuanovi smrti leta 1916 je oslabljena centralna oblast začela izgubljati nadzor — obdobje je zaznamovalo močno razdrobljenost države, ko so lokalni vojskovodje (warlords) oblikovali svoje vojske in de facto oblastne strukture ter se pogosto spopadali med seboj.

Vzpon KMT in ustanovitev konkurentnih vlad

Leta 1921 je KMT v Kantonu ustanovil konkurenčno vlado, ki jo je sprva podpirala tudi Komunistična partija Kitajske (KPK). V tem času so delovale različne politične koalicije: KMT je iskal konsolidacijo oblasti in modernizacijo države, medtem ko je KPK pridobivala podporo delavcev in kmetov. V obdobju med obalami so bili glavni težavni dejavniki: moč vojskovodij na severu, šibka državna uprava in gospodarske motnje — na primer severna Kitajska je bila med letoma 1927 in 1928 gospodarsko zelo obremenjena.

Severna ekspedicija, razkol in začetki državljanske vojne

Po Sunovi smrti je postal vodja KMT general Jiang Jieshi (znan tudi kot Chiang Kai-shek). Leta 1926 je Jiang začel t. i. Severno ekspedicijo, vojaško kampanjo, katere cilj je bila združitev države in odprava oblasti vojaških gospodov v korist nacionalne vlade. Leta 1928 je ekspedicija strmoglavila vlado Beiyang in prinesla formalno združitev več jugovzhodnih področij pod nadzor KMT. Aprila 1927 je Jiang ustanovil nacionalistično vlado v Nanjingu in v istem času izvedel krvav razpad z notoričnim pobojem komunistov v Šanghaju — ta dogodek (t. i. Shanghai massacre oziroma beli teror) je prisilil KPK k prehodu v oborožen odpor in politiki obeh strani sta vojno spremenili v dolgotrajni spopad, znan kot kitajska državljanska vojna.

Modernizacija, socialne spremembe in notranji spori

Med 1920-ih in 1930-ih je Kitajska doživljala poskuse industrializacije in modernizacije — predvsem v obalnih mestih, kot so Šanghaj in Kanton — vendar so bile koristi neenakomerno razporejene. Gospodarski napredek je spremljala huda politična nestabilnost: konflikti med nacionalistično vlado v Nanjingu, KPK, močnimi vojskovodji in sčasoma tujo agresijo japonskega cesarstva so državo dodatno obremenjevali. Velike družbene težave — revščina na podeželju, nezadovoljstvo kmetov in nezmožnost učinkovite državne administracije — so bili rodovitno tle za komunistično oblikovanje podpore, zlasti v notranjosti.

Long March in utrditev KPK

Po razkolu leta 1927 so komunisti utrpeli številne poraze proti KMT in bili prisiljeni k strateškemu umiku. Med letoma 1934 in 1935 je KPK izvedla znano Dolgo marširanje (Long March), dolgotrajen in izredno težaven umik, med katerim so komunisti pod vodstvom Mao Zedonga (kasneje vodilnega v KPK) preživeli in konsolidirali svojo organizacijo ter ideologijo. Long March je postal simbol vztrajnosti in je KPK pomagal pridobiti legendarni status v ljudskem spominu.

Druga kitajsko-japonska vojna (1937–1945)

Ko je japonska cesarska vojska leta 1937 stopila v obsežen oborožen konflikt z Kitajsko, je to preraslo v dolgo in brutalno vojno — druga kitajsko-japonska vojna — ki je združila nasprotnike v začasen drugi narodno-obrambni front (drugi združeni front). Konflikt je povzročil velike civilne žrtve, uničenje mest in obsežne premike prebivalstva. Kljub sovražnostim je to obdobje prineslo tudi določeno sodelovanje med KMT in KPK proti skupnemu sovražniku; hkrati pa so oboji izkoristili vojno za utrjevanje svojih območij vpliva (KMT v mestih in na zahodu, KPK na podeželju in v notranjosti, zlasti v območju Yan'an).

Ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 je Japonska kapitulirala; Kitajska je bila ena izmed zmagovalk, a država je bila izčrpana in razdeljena. Vrnitev problemov iz prejšnjih let in spetovirajoči spopadi sta vodila v nadaljevanje notranjih bojev.

Obnova državljanske vojne in ustanovitev Ljudske republike

Leta 1946 je spet izbruhnila obsežna kitajska državljanska vojna med KMT in KPK. Po dveh letih intenzivnih spopadov so komunisti pridobili odločilno prednost: bolje so organizirali podeželje, izvajali zemljiške reforme, pridobivali množično podporo in izkoriščali slabosti nacionalistične vlade, kot so korupcija, inflacija in slabo upravljanje. Leta 1949 je KPK porazila KMT in razglasila ustanovitev Ljudske republike Kitajske (LRK), formalno 1. oktobra 1949 v Pekingu, pod vodstvom Mao Zedonga.

Jiang Jieshi in preostanki nacionalistične vlade so se umaknili na otok Tajvan, kjer je KMT ohranil oblast in tam nadaljeval obstoj Republike Kitajske (ROC). Po letu 1949 sta torej na Kitajskem obstajali dve ločeni politični realnosti: na kopnem Ljudska republika Kitajska, na Tajvanu pa vladajoča republika, ki je trdila kontinuiteto stare RK.

Posledice in pomen obdobja (1912–1949)

• Politična transformacija: obdobje je pomenilo prehod iz večstoletnega cesarstva v moderno državo z novimi ideologijami in tekmovanjem med nacionalizmom in komunizmom.
• Družbene spremembe: industrijska rast v nekaterih regijah, hkrati pa velike socialne razlike in revščina na podeželju, ki je spodbujala radikalne reforme.
• Vpliv vojn: konflikti — notranji in zunanji — so povzročili velike človeške in materialne izgube ter zamaknili razvoj države za desetletja.
• Geopolitične posledice: zmaga KPK je preoblikovala politično krajino vzhodne Azije; posledice konflikta so še danes prisotne v odnosih med Kitajsko in Tajvanom ter v regionalni politiki.

Obdobje Republike Kitajske (1912–1949) je bilo polno prelomov, notranjih konfliktov in poskusov modernizacije. Čeprav je Republika formalno obstajala v tem času, so realne oblike oblasti in uprave močno nihale z območja v območje — dokler ustanovitev Ljudske republike Kitajske ni postavila temeljev za naslednje desetletja kitajske zgodovine.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila Republika Kitajska?

V: Kdo je vodil vlado Beiyang?

V: Kaj se je zgodilo, ko se je Yuan Shikai razglasil za kitajskega cesarja?

V: Zaradi česa je severnokitajsko gospodarstvo trpelo v letih 1927-1928?

V: Kdo je postal vodja Kuomintanga po Sun Yat-senovi smrti?

V: Kako se je Jiang Jieshi odzval Komunistični partiji Kitajske (KPK)?

V: Kateri dogodek je zaznamoval konec druge kitajsko-japonske vojne?

Išči po črki