Drugi strankarski sistem je ime za sistem političnih strank v Združenih državah Amerike v 19. stoletju. Zgodovinarji in politologi z njim opisujejo obdobje med letoma 1828 in 1854. Od leta 1828 se je med ljudmi hitro povečalo zanimanje za volitve. Več ljudi je prihajalo na politična zborovanja in se na dan volitev udeležilo volitev. Bilo je tudi več strankarskih časopisov, ki so podpirali določeno politično stranko. Ljudje so postali zelo zvesti svoji stranki.

V tem obdobju sta obstajali dve glavni politični stranki. Ena je bila Demokratska stranka, ki jo je vodil Andrew Jackson. Druga pa je bila stranka Whigov, ki jo je ustanovil Henry Clay. Stranko whigov so sestavljali člani nacionalne republikanske stranke in drugi ljudje, ki so nasprotovali Jacksonu.

Obstajale so tudi številne pomembne manjše stranke. Protimasonska stranka (1827-34) je bila pomembna pri razvoju političnih idej in zakonov. Stranka svobode v 40. letih 19. stoletja je bila pomembna abolicionistična stranka (proti suženjstvu). V letih 1848 in 1852 je bila stranka United States Free Soil Party še ena stranka proti suženjstvu.

Sistem druge stranke je bil pomemben del politike, družbe, gospodarstva in kulture v času Jacksonove dobe. Po letu 1854 mu je sledil sistem tretje stranke.

Zakaj je prišlo do porasta volilne udeležbe

V tem obdobju se je razširila volilna pravica; večina belih moških je dobila pravico glasovati, ker so bile odpravljene pretekle lastninske omejitve v številnih državah. To je skupaj z živahnimi političnimi zborovanji, paradi, glasnimi javnimi govori in množico strankarskih časopisov povzročilo izjemen porast volilne udeležbe in politične participacije. Stranke so organizirale lokalne klube, odbore in nacionalne konvencije, da so mobilizirale volivce.

Ključne značilnosti drugega strankarskega sistema

  • Močna strankarska identiteta: Ljudje so bili pogosto zelo zvesti svoji stranki in volitve so bile ostro polarizirane.
  • Organizirana strankarska mašina: Nacionalne in državniške organizacije so uporabljale sistem nagrajevanja podpornikov (»spoils system«) za zagotovitev zvestobe in širjenja vpliva.
  • Vloga tiska: Strankarski časopisi so oblikovali javno mnenje in mobilizirali volivce, pogosto z močno pristranskimi komentarji in napadi na nasprotnike.
  • Programska polarizacija: Demokrati in whigi so imeli različne poglede na gospodarsko politiko, moč zvezne vlade in vlogo institucij, kot je nacionalna banka.

Demokrati in Jacksonova doba

Demokratska stranka (vodena v veliki meri od Andrewja Jacksona) je zagovarjala ideje, kot so širitev politične moči med belimi moškimi volivci, omejena vloga zvezne vlade, skeptičnost do velikih korporacij in nacionalne banke ter poudarek na »ljudski« suverenosti. Jacksonova predsedniška obdobja (1829–1837) sta bila zaznamovana z več pomembnimi dogodki:

  • Zakon o preselitvi Indijancev (Indian Removal Act) 1830 in prisilne selitve domorodnih ameriških ljudstev, kar je imelo globoke družbene in človeške posledice.
  • Bank War (protiv nacionalne banke): Jackson je nasprotoval Drugemu nacionalnemu bančnemu sistemu in ga sčasoma omejil, kar je sprožilo politične spore in prispevalo k finančnim pretresom.
  • Nullifikacijska kriza: Spor okoli carin in zvezne oblasti, v katerem je Jackson kljub podpiranju državnih pravic zavrnil pravico države do enostranskega »razveljavljanja« zveznih zakonov.

Whigi: sestava in program

Whigi so se oblikovali kot široka koalicija nasprotnikov Jacksonovega avtoritarnega sloga in njegove politike. Pod vodstvom ljudi, kot je Henry Clay, so whigi zagovarjali t. i. »American System«: visoke zaščitne dajatve, zvezno financiranje infrastrukture (ceste, kanali) in obnovitev močne nacionalne banke. Njihova baza je vključevala industrijske in trgovske interese v severnih državah, del gospodarstvenikov ter nekdanje nacionalne republikance.

Manjše stranke in njihov vpliv

Manjše stranke so imele nesorazmeren vpliv na politični diskurz:

  • Protimasonska (Anti-Masonic) stranka: Prva večja tretja sila, ki je opozarjala na vpliv tajnih društev in razvila organizacijske oblike, kot so državni odbori in nacionalne konvencije.
  • Liberty Party (Stranka svobode) in Free Soil: Abolicionistična gibanja in stranke proti širjenju suženjstva so postopoma polarizirala politiko in pripravila teren za nove politične sile v 1850-ih.

Propad sistema in prehod v naslednje obdobje

Drugi strankarski sistem se je razkadil v zgodnjih 1850-ih zaradi naraščajočih konfliktov okoli suženjstva, zlasti po sprejetju zakonov, kot je Kansas–Nebraska Act (1854), ki sta jih številni videli kot posredovanje v razširjanje suženjstva. Whigi so bili razdeljeni med severnim in južnim krilom; del njihovih podpore so prevzele nove formacije (npr. Republikanec), medtem ko so antisuženjske sile iz manjših strank našle nove povezave. Tako je po letu 1854 sledil sistem tretje stranke, v katerem se je začela oblikovati sodobnejša delitev med Demokrati in novimi republikanskimi silami.

Pomen obdobja

Drugi strankarski sistem je bil ključen za razvoj ameriške politične kulture: utrdil je pomen političnih strank kot organizacij, ki mobilizirajo volivce, oblikujejo javno politiko in nadzorujejo selekcijo kadrov v administraciji. Prav tako je v tem obdobju prihajalo do intenzivnega političnega konflikta glede gospodarskih politik in suženjstva, konflikta, ki je naposled preoblikoval strankarsko zgradbo ZDA v naslednjih desetletjih.