Milo: definicija, sestava, izdelava, uporaba in zgodovina

Milo je kemična spojina, ki nastane pri reakciji alkalije (običajno natrijevega ali kalijevega hidroksida) z maščobno kislino. Mila so kovinske soli dolgoverižnih maščobnih kislin. Ko jih med kopanjem ali pranjem zmešamo z vodo, pomagajo ljudem in oblačilom pri čiščenju, saj zmanjšajo možnost, da umazanija in olje prodreta na kožo ali tkanino. Mila so izdelana iz živalskih maščob ali rastlinskih olj. Pri izdelavi mila sta dva osnovna postopka. Imenujeta se umiljenje in izločanje soli iz mila. Nekateri ljudje radi sami izdelujejo milo.

Milo zelo dobro čisti v mehki vodi. Ni strupeno za življenje v vodi. Bakterije ga lahko razgradijo. Vendar je v vodi rahlo topno, zato se ne uporablja pogosto v pralnih strojih. V trdi vodi ne deluje dobro. Ne moremo ga uporabljati v močno kislih raztopinah. Blaga mila za roke so dovolj bazična le za odstranjevanje neželenih kožnih olj. Za druge oblike olj je milo za pomivanje posode dovolj močno, da odstrani skoraj vse oblike olj, ne da bi poškodovalo naftne izdelke, kot je plastika. Prav tako ne poškoduje kože.

Milo so izdelovali na različne načine. Človeštvo že več tisoč let uporablja milo. Najstarejši zapisi o izdelavi mila segajo v čas okoli leta 2800 pred našim štetjem v stari Babiloniji. Na babilonski glineni ploščici je bil okoli leta 2200 pred našim štetjem zapisan recept za izdelavo mila iz vode, alkalij in olja kasije.

Ebersov papirus (Egipt, 1550 pr. n. št.) kaže, da so se stari Egipčani pogosto kopali in da so živalska in rastlinska olja z alkalnimi solmi uporabljali za izdelavo milu podobne snovi. V egipčanskih dokumentih je zapisano, da so milu podobno snov uporabljali pri pripravi volne za tkanje.

Definicija in osnovna kemija

Milo je splošno poimenovanje za natrijeve ali kalijeve soli maščobnih kislin. Tipično nastane s kemijsko reakcijo, imenovano umiljenje (saponifikacija), ko se trigliceridi (maščobe/olje) zreagirajo z alkalijo (NaOH ali KOH). Reakcija sprosti glicerin (glicerol) in tvorbo soli maščobnih kislin – to so dejanska mila.

Molekule mila so amfifilne: imajo hidrofobni (nepolarni) dolgi ogljikovodikovni "rep", ki veže maščobe, in hidrofilni (polarni) karboksilatni "glavo", ki je topna v vodi. V vodi se molekule mila razporedijo v micelne strukture, kjer repi zajamejo maščobne kapljice, glave pa ostanejo v stiku z vodo. Tako se umazanija emulgira in izpere.

Sestava in vrste mil

• Trdna mila: navadno vsebujejo natrijeve soli maščobnih kislin (NaOH). Tipične oblike so palčke, kocke ali ročno izdelane ploščice.
• Tekuča mila: pogosto vsebujejo kalijeve soli (KOH), saj ta tvorijo bolj topne soli; so primerna za tekoče milo in pralne gele.
• Sintetična čistila (syndeti): niso prava mila – gre za anionske ali neionske detergente, običajno iz petro- ali rastlinskih surovin, ki bolje delujejo v trdi vodi in pri nižjih temperaturah.
• Posebna mila: vsebujejo dodatke, kot so glicerin (vlažilec), eterična olja, barvila, antibakterijske sestavine ali dodatne maščobe za bolj nežno nego kože.

Postopki izdelave mila

Najpogostejši postopki domače in industrijske izdelave:

• Cold process (hladni postopek): olje in raztopina NaOH se združita pri zmernih temperaturah; nastalo milo se vlije v modele in pusti, da se cure (običajno 4–6 tednov), kar omogoča izhlapevanje vode in izravnavo pH.
• Hot process (topel postopek): med reakcijo se toplota sprošča in/ali dodaja; rezultat je hitrejše uveljavljanje saponifikacije in krajši čas do uporabe.
• Melt and pour: predhodno pripravljeno milno maso segrevamo, zlijemo v model in po želji dodamo barvila ali dišave; primeren za začetnike in varnejši, ker ne dela neposredno z lužino.
• Industrijski postopki: vključujejo rafiniranje olj, masovno umiljenje, ločevanje glicerina in nadaljnjo obdelavo (sušenje, rezanje, pakiranje).

Pri izdelavi je pomembna varnost: alkalije (NaOH, KOH) so jedke snovi — uporabljajte zaščitne rokavice, očala in delajte v dobro prezračevanem prostoru.

Uporaba in lastnosti

• Higiena: osebna nega (ročno milo, tuš gel), umivanje las, britje (tradicionalni penasti izdelki).
• Pranje perila in pomivanje: trdna mila dobro delujejo v mehki vodi; v trdi vodi tvorijo netopne soli (t. i. "milni kamenec" ali scum), zato so v tej vlogi pogosto bolj učinkoviti sintetični detergenti.
• Kozmetika in terapija: mila lahko vsebujejo vlažilce (glicerin), dodatne maščobe ali zdravila za občutljivo ali problematično kožo.
• Industrijska uporaba: posebna mila se uporabljajo tudi v metalurgiji, tekstilni industriji in kot komponenta v nekaterih procesih čiščenja.

Milom se pripisujejo tudi določene pH vrednosti; običajno so blago bazična (pH približno 9–10). To omogoča učinkovito raztapljanje kožnih olj, a lahko pri občutljivi koži povzroči izsušitev ali draženje, če niso dodani vlažilci.

Zgodovina in kulturni pomen

Milo ima dolgo zgodovino, od najstarejših zapisov v Babiloniji in Egiptu do klasičnih rimskih in srednjeveških praks. V antičnem svetu so obstajali recepti in prakse za čiščenje volne, tkanin in telesa. V srednjem veku so izdelavo nadzirale cehi, v 18. in 19. stoletju pa je industrializacija in razvoj postopkov za pridobivanje alkalij (npr. Leblancov in pozneje Solvayev postopek) omogočila množično proizvodnjo.

Znana tradicionalna mila so na primer:

• milo iz Marseilla (Francija), narejeno iz olivnega olja in NaOH,
• castile soap (špansko/italijansko-pleskovno, predvsem iz olivnega olja),
• Aleppo (Sirija) – starodavno milo iz olivnega olja in lovorjevega olja.

Okoljski vidiki

Mila so na splošno biološko razgradljiva in jih bakterije lahko razgradijo v naravi. Kljub temu imajo pri zelo visokih koncentracijah ali v majhnih vodnih telesih lahko neželene učinke (npr. vpliv na pH ali penjenje). Glavni okoljski problem, povezan s čiščenjem gospodinjstev, so pogosto sintetični detergentni izdelki in dodatki (fosfati, konzervansi), ki lahko vplivajo na vodne ekosisteme. V trdi vodi nastaja milni kamenec (insolubilne soli kalcija in magnezija), ki lahko učinkovitost mila zmanjša in povzroči usedline.

Nasveti za uporabo in varnost

• Za pranje perila v trdi vodi uporabite deterdžent ali mehčalec vode; milo je bolj primerno za mehko vodo.
• Če si doma izdelujete milo, upoštevajte varnostne ukrepe pri delu z lužinami (NaOH, KOH).
• Če imate občutljivo kožo, izberite mila z dodatkom glicerinov ali drugih vlažilcev in brez agresivnih dišav ali barvil.
• Racionalno odmerjajte uporabo mila v okolje – visoke koncentracije pri pranju v naravne vode lahko povzročijo penjenje in motnje v ekosistemu.

Zaključek

Milo je preprosta, a kemično zanimiva snov, ki temelji na reakciji maščob z alkalijo. Njegova sposobnost emulgiranja maščob in umazanije ga naredi za eno najpomembnejših čistil v zgodovini človeštva. Kljub sodobnim sintetičnim detergentom milo ostaja priljubljeno zaradi svoje naravne sestave, enostavnosti uporabe in možnosti ročne izdelave s spreminjanjem sestavin za različne namene.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je telenovela?

V: Iz česa so narejena mila?

V: Katera sta dva osnovna koraka pri izdelavi mila?

V: Ali milo dobro deluje v trdi vodi?

V: Ali je milo za pomivanje posode dovolj močno, da lahko odstrani skoraj vse oblike olja, ne da bi poškodovalo naftne izdelke, kot je plastika?

V: Kako dolgo že človeštvo uporablja milo za čiščenje?

Išči po črki