Wende

Začetki

Dogodki Wende so bili del padca komunizma po vsej Vzhodni Evropi, na primer na Poljskem, Madžarskem in Češkoslovaškem. Kmalu so se v teh državah začele reforme. Avgusta 1989 je Madžarska odprla svoje meje z Avstrijo in veliko turistov iz Vzhodne Nemčije je prečkalo mejo ter pobegnilo v zahodne države.

Septembra vzhodni Nemci niso smeli več na Madžarsko. Kmalu je vse več Vzhodnih Nemcev odhajalo na veleposlaništva Zahodne Nemčije v Varšavi in zlasti v Pragi. Kmalu je bilo na veleposlaništvu v Pragi več kot 4 000 ljudi. Zahodna Nemčija je lahko dosegla, da je Vzhodna Nemčija svojim ljudem dovolila odhod. Zahodnonemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher je 30. septembra 1989 prišel v Prago in vzhodnim Nemcem na vrtu veleposlaništva povedal, da lahko gredo. V Zahodno Nemčijo so potovali z vlaki, ki so vozili skozi NDR. V prvih dneh oktobra je iz Prage v Zahodno Nemčijo odšlo še več Vzhodnih Nemcev.

Ponedeljkove demonstracije

V sami NDR so bile ustanovljene nekatere opozicijske skupine, na primer Neues Forum ("Novi forum"), Demokratischer Aufbruch ("Demokratična prebuditev") ali Demokratie Jetzt ("Demokracija zdaj").

Od oktobra 1989 so potekale številne demonstracije proti SED ter za demokracijo in človekove pravice. V mestu Leipzig so se ljudje vsak ponedeljek zbirali v cerkvi, ki se imenuje Nikolaikirche. Molili so za mir in svobodo, nato pa so odšli na demonstracije. Te demonstracije se imenujejo Montagsdemonstrationen (ponedeljkove demonstracije).

7. oktobra 1989 je bil 40. "rojstni dan" NDR. SED je v Vzhodnem Berlinu in drugih mestih organizirala velike proslave in festivale. Hkrati je veliko ljudi protestiralo na ulicah in več kot 1 000 jih je bilo aretiranih. V mestu Plauen na jugu Vzhodne Nemčije se je na demonstracijah zbralo veliko ljudi. Dva dni pozneje, 9. oktobra, je bila naslednja ponedeljkova demonstracija v Leipzigu. Okoli 70.000 ljudi se je mirno sprehodilo po središču mesta, policija ali državna varnost (Stasi) pa nista storili ničesar, da bi jih ustavili.

Glavni voditelji SED so 18. oktobra sklenili, da mora njihov predsednik Erich Honecker odstopiti. Novi vodja SED (Generalsekretär des Zentralkomitees der SED, "generalni sekretar centralnega komiteja SED") in državni voditelj (Staatsratsvorsitzender, "predsednik državnega sveta") je postal Egon Krenz. Dejal je, da želi začeti "Wende", vendar so demonstranti še vedno želeli, da se SED odpove vsej oblasti.

Demonstracija v Plauenu 30. oktobra 1989

Padec zidu

4. novembra so bile na trgu Alexanderplatz v Vzhodnem Berlinu zelo velike demonstracije. Udeležilo se ga je več kot 400.000 ljudi, demonstracije pa je v živo prenašala vzhodnonemška televizija.

Vlada NDR je razpravljala o novem zakonu o potovanjih v Zahodno Nemčijo in druge države. Zvečer 9. novembra 1989 je bila tiskovna konferenca s tiskovnim predstavnikom centralnega komiteja SED Günterjem Schabowskim. Tik pred tiskovno konferenco je Egon Krenz Schabowskemu izročil list papirja o novem zakonu o potovanjih. Pred koncem tiskovne konference je novinar iz Italije Schabowskemu zastavil vprašanje o svobodi potovanja. Schabowski je prebral svoj list papirja, na katerem je pisalo, da bi moralo biti vsakomur dovoljeno zapustiti državo in se vrniti, kadar koli želi. Na vprašanje, kdaj naj bi to pravilo začelo veljati, je Schabowski odgovoril "takoj" in "takoj".

Tiskovno konferenco je po televiziji spremljalo veliko ljudi, zahodnonemški mediji pa so poročali, da želi NDR "takoj" odpreti meje. Zato je vse več Vzhodnih Nemcev odhajalo k zidu, da bi preverili, ali je to res. Ko so videli, da je zid še vedno zaprt, so postajali vedno bolj jezni. Po 23. uri je bila meja odprta na eni mejni kontrolni točki, na Bornholmer Straße, kmalu pa so ji sledile še druge kontrolne točke. Tisto noč je veliko ljudi odšlo v Zahodni Berlin in nazaj. V naslednjih dneh in tednih je na tisoče ljudi obiskalo Zahodno Nemčijo.

Tiskovna konferenca Schabowskega 9. novembra 1989


Vzhodnonemški potniki na poti v Zahodno Nemčijo, 12. november 1989

"Okrogle mize" in konec Stasija

13. novembra 1989 je Hans Modrow postal novi ministrski predsednik Vzhodne Nemčije. Ustanovil je okroglo mizo za politične odločitve. Na okrogli mizi so sodelovali člani SED in njenih množičnih organizacij, opozicijskih skupin in cerkva. V mestih in vaseh so bile ustanovljene tudi številne druge okrogle mize.

Veliko ljudi v NDR se je še vedno balo ministrstva za državno varnost, ki je bilo znano kot "Stasi". Modrow je ministrstvo preimenoval v Amt für Nationale Sicherheit (Urad za nacionalno varnost; AfN). AfN je začel uničevati dokumente, ki jih je zbral v preteklih letih. Opozicijske sile so želele dokumente ohraniti, zato so decembra 1989 in januarja 1990 zasedle vse urade Stasija v državi. Zadnji je bil 15. januarja 1990 sedež Stasija v Vzhodnem Berlinu.

Brezplačne volitve

18. marca 1990 so v Vzhodni Nemčiji potekale svobodne volitve v parlament, ljudsko zbornico (Volkskammer). Na teh volitvah je zmagala skupina strank Allianz für Deutschland ("Zavezništvo za Nemčijo"), ki je želela, da se NDR priključi Zahodni Nemčiji. Najpomembnejša stranka zavezništva je bila CDU, njen predsednik Lothar de Maizière pa je postal novi ministrski predsednik NDR. Nova vlada je začela proces združitve, ki se je dokončno končal 3. oktobra 1990.