Pleme Cheema se je v Indiji imenovalo "Shaka" po imenu Saka, ki so ga uporabljali Perzijci. Od časa vojn Mahabharata (1500-500 pr. n. št.) so bili Šaki večkrat omenjeni v besedilih, kot so Purane, Manusmriti, Ramajana, Mahabharata, Patanjalijeva Mahabhasija, Brhat Samhita Vraha Mihire, Kavyamimamsa, Brihat-Katha-Manjari, Katha-Saritsagara in številna druga stara besedila. Obstajajo tri kraljeve družine jattov (Cheema, Sandhu in Gill). Pravijo tudi, da so Cheema/Chattha Jaats potomci maharadže Prithvi Raj Chohana od ene od njegovih žena.
Invazija v Indijo (180 pr. n. št. in pozneje)
Vanaparava iz Mahabharate vsebuje prerokbo, ki pravi, da bodo kralji Šakov, Javanov, Kambodžev, Bahlikov in Abhirjev v Kalijugi vladali nepravično (MBH 3/188/34-36).
Zdi se, da gre za razmere po razpadu dinastij Maurijanov in Sungov, ko so severno Indijo zasedle tuje vojske Šakov, Javanov, Kambodžov in Pahlavov.
Aleksandrova invazija na Pandžab
Aleksander je leta 331 pr. n. št. premagal Ahemenidsko cesarstvo in s 50.000 vojaki vkorakal na ozemlje današnjega Afganistana. Njegovi pisarji ne omenjajo Gandhare ali Kamboja; namesto tega imenujejo dvanajst majhnih držav na teh ozemljih. To pomeni, da Gandhara in/ali Kamboja v poznem 4. stoletju pr. n. št. verjetno nista bili zelo veliki kraljestvi. Leta 326 pr. n. št. je večino teh približno dvanajstih držav, ki so bile nekoč v Gandhari Kamboja Mahajanapada, osvojil makedonski osvajalec.
Aleksander je povabil vse poglavarje nekdanje satrapije Gandhara, naj pridejo k njemu in se podredijo njegovi oblasti. Ambhi, vladar Taxile, katerega kraljestvo se je raztezalo od Indusa do Hydaspesa (Jheluma), mu je ugodil. Ko ga je Aleksander potrdil v svoji satrapiji, se je odpravil proti Sakom (Čemi veljajo za dekadente Sakov) in kamboškim gornikom iz doline Kunar in Svat, ki so v grških besedilih znani kot Aspasios in Assakenois (q.v.), v indijskih pa kot Ašvajana in Ašvakajana (imeni se nanašata na njihovo konjeniško naravo), ki se niso hoteli podrediti Aleksandru. Ašvajani, Ašvakajani, Kamboja in zavezniški klani Saka so se napadalcu odločno uprli in se z njim borili do zadnjega. Ko je prišlo do najhujšega, so celo ženske iz ljudstva Ašvakajan prijele za orožje in se na bojišču pridružile svojim moškim, tako da so raje izbrale "slavno smrt kot nečastno življenje".
Nato se je Aleksander odpravil proti vzhodu do Hydaspe, kjer se mu Porus, vladar kraljestva med Hydaspe (Jhelum) in Akesine (Chenab), ni hotel podrediti. Vojski sta se spopadli v zgodovinski bitki pri reki Hydaspes na rečnem bregu pred mestom Nikaia (blizu sodobnega mesta Jhelum). Porusova vojska se je borila pogumno, vendar ni bila kos Aleksandrovi vojski. Ko so kljubovalnega radžo (ki je bil sicer ranjen in je izgubil sinove) privedli pred Aleksandra, je prišlo do legendarnega pogovora, v katerem je Aleksander vprašal Porusa: "Kako naj ravnam s teboj?" Pogumni Porus je odvrnil: "Tako kot kralj ravna z drugim kraljem." Aleksander je bil presenečen nad njegovim duhom. Poru ni vrnil le osvojenega kraljestva, temveč mu je dodal še deželo med rekama Akesin (Chenab) in Hydraotis (Ravi), katere vladar je pobegnil. Aleksandrova vojska je prečkala Hydraotis in krenila proti vzhodu do reke Hesidros (Beas), vendar tam njegovi vojaki niso hoteli korakati naprej proti vzhodu, zato se je Aleksander obrnil nazaj in po rekah Jhelum in Indus priplul do Arabskega morja ter odplul v Babilon.
Sredi 2. stoletja pred našim štetjem se je pleme Yuezhi iz današnje Kitajske preselilo proti zahodu v Srednjo Azijo, kar je povzročilo premik Sakov (Skitov) proti zahodu in jugu. Severni Saki, znani tudi kot Indoskiti, so se najprej preselili v Baktrijo, pozneje pa so prek Hindukuša prišli v Indijo in uspešno odvzeli oblast Indogrkom. Sledili so jim Yuezhi, ki so bili v Indiji znani kot Kušani ali Kušani. Kušani so v 1. stoletju ustanovili kraljestvo, ki je trajalo več stoletij. Tako Indokitje kot Kušani so sprejeli budizem ter v svojo kulturo prevzeli elemente indogrške umetnosti in kulture. Drugo ljudstvo iz osrednje Azije, ki si je za svoj dom izbralo Pandžab, so bili Heftaliti (beli Huni), ki so se udeleževali nenehnih pohodov čez Hindukuš in v 5. stoletju končno vzpostavili svojo vladavino v Indiji.
Invazija Muhammeda bin Kasima v Pandžab
Hindujski kralj Radža Dahir, ki je vladal Pandžabu, kjer je večina prebivalstva sledila budizmu, je zatiral številne Jatte/Cheeme (Ram Swarup Joon: Sung Suph Sung: History of the Jats, Rohtak, Indija (1938, 1967)). Jati so sklenili močna zavezništva z muslimanskimi Arabci in pozdravili osvojitev arabskega generala Mohameda bin Kasima. Muhammad bin Kasim je v zavezništvu z Jati in drugimi budističnimi radžami premagal hindujskega radžo Dahira. Ob njegovem prihodu v mesto Brahmanabad je v bitki padlo od šest do šestnajst tisoč mož. Budisti ter plemena Jat, Meds in Bhutto so ga pozdravili kot rešitelja pred tiranijo iz rok Čaha in njegovih sorodnikov (ki so veljali za krivoverce dinastije Rai).
Zgodovinar Baladhuri je zapisal, kako so se ob Kasimovem odpoklicu počutili lokalni prebivalci,
"ljudje v Hindu so jokali za Kasimom in ohranili njegovo podobo v Karađu".
V knjigi Chach-Nama pa so med najpomembnejšimi točkami Kasimove vladavine navedene naslednje:
- vsem je dovolil, da svobodno prakticirajo svojo vero.
- Hindujci so bili vključeni v Ahl al Kitab
- hindujcem in budistom je bil podeljen status dhimmis (zaščitenih ljudi).
- Za premoženje, uničeno med vojnami, je bilo izplačano nadomestilo.
- V znak spoštovanja do hindujskega prebivalstva je bil izdan odlok o prepovedi klanja krav v Sindhu in Multanu.
Zatiranje Džatov
Vladarji pred islamom so bili: Siharus, Sahasi II, Chach, Dahir. Prva dva sta bila budistična džatta, zadnja dva pa hindujska džatta. Novi brahminski vladarji niso bili prijazni do številnih budistov, ki so bili takrat v Sindu, in so bili kruti do džatov in Medov, ki so bili večinoma kmetje. Za Jate so bili določeni slabi pogoji in izgubili so številne državljanske pravice. "Ko je Čač, brambovski komornik, ki si je prisvojil prestol kralja Čača, odšel v Brahmanabad, je Džatom in Lohanom ukazal, naj ne nosijo mečev, naj se izogibajo žameta ali svilenih tkanin, naj jezdijo konje brez sedel in naj hodijo po mestu goli in bosi". Zaradi tega ozadja je Mohamed bin Kasim med svojim pohodom v Sind sodeloval tako z budisti kot z Jati in Medi [1] (An advanced history of India by Ramesh Chandra Majumdar; Hemchandra Raychaudhuri; Kalikinkar Datta Delhi: Macmillan India, 1973).
Več skupin lokalnega prebivalstva ga je pozdravilo kot rešitelja. Stališče budistov v Sindu, ki so iskali podporo od zunaj, je razvidno iz Chach Nama.
Mohamed Bin Kasim je prišel kot osvoboditelj starodavnih plemen Jats in Meds ter premagal zatiralskega kralja Sindha. Od takrat je vojna med budisti in hindujci doživela še enega nasprotnika, ki je v prihodnosti kot privrženec monoteistične islamske vere za vedno spremenil zgodovino Indije.
Cheemas danes
Klan Cheema ima največ političnih sedežev v pakistanski narodni skupščini in pakistanskem senatu v Pandžabu, Dr. Nisar Ahmad Cheema iz NA-79 danes vodi Cheeme v narodni skupščini, njegovi predniki pa so to počeli zadnjih šest desetletij.
Družina Cheema je bila in je še vedno največja in najmočnejša družina, ki pripada Wazirabadu, in je imela veliko število javnih uslužbencev, sodnikov, policijskih uradnikov, zveznih in pokrajinskih ministrov ter celo pakistanskega predsednika. V sedanji generaciji je generalni direktor policije Zulfiqar Ahmad Cheema postal priljubljen po vsej državi in velja za najboljšega policista, kar jih je država kadar koli imela. Veliko Cheemov se je izselilo in med drugim uspešno delalo v agencijah za pomoč in vojski. Cheemi imajo zelo močan politični nadzor v številnih okrožjih, kot je Gujranwala. Cheemi so lastniki številnih tovarn riža in tal, kot je Ghulam Haider Cheema iz Aroopa, ki je imel nekoč največje podjetje za proizvodnjo riža in tal v Pakistanu.
Sardar (kapitan) Autar Singh Cheema je bil prvi v Pakistanu rojeni Indijec, ki se je 20. maja 1965 povzpel na najvišji vrh sveta Mount Everest. Pripadal je indijski vojski in po upokojitvi živel v vasi svojih prednikov Chak Sri Ganganagar v indijskem Radžastanu.
Veliko Cheemov se je naselilo v Angliji, potem ko so sodelovali v indijski vojski v prvi in drugi svetovni vojni za britanske sile. Večinoma so bili zavedeni, saj so mislili, da bodo ob koncu sveta dobili svobodo Indije, kar se ni zgodilo. V prvi svetovni vojni je služilo približno 1,3 milijona indijskih vojakov - in več kot 74.000 jih je izgubilo življenje.
Klan Cheema, ki se nahaja v Nurmahalu (Cheema Kalan in Cheema kurd), leži na zemljišču nekdanje Noor Jahan (Perzijske kraljice), dvajsete in zadnje žene mogulskega cesarja Džahangirja. Na zemljišču Cheema se zdaj nahajajo kraljičini skrivni podzemni prehodi. Večino zemljišč Cheema v Nurmahalu so podarili klanu Cheema za njihov pogum, trdo delo in večstoletno predanost v indijskih oboroženih silah in mornarici.
Klani Cheema so zdaj razširjeni po vsem svetu, vključno z Ameriko, Kanado, Anglijo in Avstralijo.
