Zakon o enakem plačilu iz leta 1963

Zgodovina

Leta 1868 je bil glavni cilj Vitezov dela enako plačilo za moške in ženske. Med prvo in drugo svetovno vojno je bil Nacionalni odbor za delo v vojni pristojen za določanje delovnih standardov za ameriška podjetja. Med korejsko vojno je te standarde določal odbor za stabilizacijo plač. V vseh treh primerih so med vojno določili politiko enakega plačila za oba spola. Med vojno je bila Rosie Riveter plačana enako kot moški, ki so opravljali enako delo. Leta 1919 sta dve državi, Michigan in Montana, sprejeli zakone o enakem plačilu. Vendar so njunemu zgledu sledile šele po drugi svetovni vojni druge zvezne države. Leta 1920 je bil ustanovljen Ameriški urad za ženske, ki je bil del ameriškega ministrstva za delo. Od začetka delovanja si je prizadeval za enako plačilo. Leta 1952 je bil ustanovljen Nacionalni odbor za enako plačilo kot koalicija več ženskih, delavskih, poslovnih in civilnih skupin. Začeli so kampanjo za nove zakone, ki zahtevajo enako plačilo. Leta 1945 je 79. kongres predložil zakon o enakem plačilu, ki pa ni bil sprejet. Šele 18 let pozneje je 88. kongres sprejel takšno zakonodajo. Imenoval se je Zakon o enakem plačilu iz leta 1963.

Zakon o enakem plačilu iz leta 1963 je kot sprememba zakona o poštenih delovnih standardih določil, da je diskriminacija delavcev na podlagi spola prepovedana z zveznim zakonom. To velja, kadar "naloge zahtevajo enako spretnost, trud in odgovornost v podobnih delovnih pogojih". Predsednik John F. Kennedy je zakon podpisal 10. junija 1963. Na slovesnosti v Ovalni pisarni Bele hiše je predsednik Kennedy podelil posebna priznanja več skupinam in posameznikom, ki so si prizadevali za ta zakon. Med odlikovanimi so bili kongresnici Edna Kelly in Edith Green, pomočnica ministra za delo Esther Peterson, predsednica Nacionalnega sveta temnopoltih žensk Dr. Dorothy Height ter predsednica Fundacije poslovnih in poklicnih žensk Dr. Minnie Miles.

Zakon je bil sprejet predvsem zato, ker je kongres spoznal, da se delovna sila v Združenih državah Amerike spreminja. Gospodinjstva, ki so jih vzdrževali moški, so postajala zastarela, saj se je vse več žensk vključevalo v delovno silo. Večje število ločitev je pomenilo več gospodinjstev, ki so jih vzdrževale ženske. Toda v 60. letih 20. stoletja so ženske zaslužile le 60 centov na vsak dolar, ki so ga prejeli moški delavci. Zakon o enakem plačilu naj bi bil del rešitve za neenako plačilo. Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964, naslov VII, je zakon o enakem plačilu še dopolnil, saj je prepovedal diskriminacijo na podlagi rase ali spola. Naslov VII je v zakon dodal tudi delavce z belimi ovratniki.

Rezultati

V sedemdesetih letih so ženske zaslužile 75 centov na dolar, ki ga je zaslužil moški. Po statističnih podatkih ameriškega ministrstva za delo je bila leta 2007 ta stopnja še vedno približno 75 centov. Razlika med univerzitetno izobraženimi ženskami in univerzitetno izobraženimi moškimi se je dejansko nekoliko povečala. V podjetjih Fortune 500 (največje ameriške korporacije) ženske še vedno zasedajo le približno 17 % vodilnih položajev. Leta 2010 je Urad za statistiko dela poročal, da so ženske, ki so delale polni delovni čas, zaslužile približno 81 centov za vsak dolar, ki ga je zaslužil moški (s polnim delovnim časom).