Zakon o enakem plačilu (ZDA, 1963): prepoved plačnih razlik po spolu
Zakon o enakem plačilu iz leta 1963 je zvezni zakon, ki spreminja zakon o poštenih delovnih standardih. Prepoveduje razlike v plačah izključno na podlagi spola. Zakon je 10. junija 1963 podpisal John F. Kennedy, ki je bil takrat predsednik ZDA. Načelo je bilo enako plačilo za enako delo ne glede na spol.
Kaj zakon zahteva
Zakon o enakem plačilu zahteva, da delodajalci izplačujejo enako plačilo moškim in ženskam za delo, ki je po vsebini in zahtevnosti bistveno enako. Pri oceni enakosti dela se upoštevajo:
- spretnost (skill) – izobrazba, izkušnje in usposobljenost, potrebna za opravljanje dela;
- napor (effort) – fizični ali intelektualni napor, potreben za delo;
- odgovornost (responsibility) – obseg odgovornosti in samostojnosti pri delu;
- delovne razmere (working conditions) – okolje in pogoji, v katerih se delo opravlja.
Pomembno je, da zakon ne zahteva, da sta delovni mesti identična; dovolj je, da sta "bistveno enaki".
Izjeme in zakonite utemeljitve
Zakon dovoljuje nekatere zakonite razlike v plačilu, če jih lahko delodajalec utemelji z enim od naslednjih razlogov:
- sistemom starejše službe (seniority system);
- sistemom zaslug (merit system);
- sistemom, ki meri plačilo po količini ali kakovosti opravljenega dela (piece-rate system);
- drugim dejavnikom, ki niso povezani s spolom (»factor other than sex«), če je tak razlog pravičen in povezan z delom.
V praksi morajo ti razlogi biti verodostojni in dosledno uporabljeni; naknadne izgovore, ki so le pretveza za diskriminacijo, sodišča običajno zavrnejo.
Izvajanje in pravni postopki
Ukrepe za spoštovanje zakona izvajata večinoma:
- Equal Employment Opportunity Commission (EEOC) – sprejema pritožbe glede plačne diskriminacije in drugih oblik diskriminacije v zaposlovanju;
- Department of Labor, Wage and Hour Division – nadzira spoštovanje določil Zveznega zakona o poštenih delovnih standardih, vključno z določili o plačilu.
Pritožnik lahko vloži prijavo pri EEOC ali sproži zasebno tožbo na zveznem sodišču. Zakon omogoča povrnitev za:
- zamujeno plačilo (back pay);
- likvidacijske odškodnine v višini do zneska zamujene plače (v številnih primerih);
- pravne stroške in odvetniške nagrade.
Rok za vložitev tožbe (statute of limitations) je po splošnih določilih FLSA običajno 2 leti od datuma kršitve, pri siceršnji (willful) kršitvi pa 3 leta. Leta 2009 je bil sprejet Lilly Ledbetter Fair Pay Act, ki je spremenil način izračuna roka — vsak diskriminatoren izplačan plačilni list šteje kot nova kršitev in zato ponovno zažene časovni rok za tožbo.
Zgodovinski in sodobni pomen
Enakopravnost plačil, ki jo je uvedel ta zakon, je predstavljala pomemben korak proti odpravi spolne diskriminacije na trgu dela v ZDA. Kljub temu se razlike v plačah med spoloma še vedno pojavljajo zaradi več dejavnikov (razlike v panogah in poklicih, prekinitve zaposlitve zaradi varstva družine, razlike v pogajalskih možnostih idr.).
Zakon o enakem plačilu deluje skupaj z drugimi protidiskriminacijskimi zakoni, kot je Title VII Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964, in z nadaljnjimi sodnimi odločbami ter zakonodajnimi spremembami, ki so razširile varstvo in način uveljavljanja pravic delavcev.
Članice Ameriškega združenja univerzitetnih žensk s predsednikom Johnom F. Kennedyjem ob podpisu zakona o enakem plačilu
Ena od milijonov "Rosie the Riveters" pri delu
Zgodovina
Leta 1868 je bil glavni cilj Vitezov dela enako plačilo za moške in ženske. Med prvo in drugo svetovno vojno je bil Nacionalni odbor za delo v vojni pristojen za določanje delovnih standardov za ameriška podjetja. Med korejsko vojno je te standarde določal odbor za stabilizacijo plač. V vseh treh primerih so med vojno določili politiko enakega plačila za oba spola. Med vojno je bila Rosie Riveter plačana enako kot moški, ki so opravljali enako delo. Leta 1919 sta dve državi, Michigan in Montana, sprejeli zakone o enakem plačilu. Vendar so njunemu zgledu sledile šele po drugi svetovni vojni druge zvezne države. Leta 1920 je bil ustanovljen Ameriški urad za ženske, ki je bil del ameriškega ministrstva za delo. Od začetka delovanja si je prizadeval za enako plačilo. Leta 1952 je bil ustanovljen Nacionalni odbor za enako plačilo kot koalicija več ženskih, delavskih, poslovnih in civilnih skupin. Začeli so kampanjo za nove zakone, ki zahtevajo enako plačilo. Leta 1945 je 79. kongres predložil zakon o enakem plačilu, ki pa ni bil sprejet. Šele 18 let pozneje je 88. kongres sprejel takšno zakonodajo. Imenoval se je Zakon o enakem plačilu iz leta 1963.
Zakon o enakem plačilu iz leta 1963 je kot sprememba zakona o poštenih delovnih standardih določil, da je diskriminacija delavcev na podlagi spola prepovedana z zveznim zakonom. To velja, kadar "naloge zahtevajo enako spretnost, trud in odgovornost v podobnih delovnih pogojih". Predsednik John F. Kennedy je zakon podpisal 10. junija 1963. Na slovesnosti v Ovalni pisarni Bele hiše je predsednik Kennedy podelil posebna priznanja več skupinam in posameznikom, ki so si prizadevali za ta zakon. Med odlikovanimi so bili kongresnici Edna Kelly in Edith Green, pomočnica ministra za delo Esther Peterson, predsednica Nacionalnega sveta temnopoltih žensk Dr. Dorothy Height ter predsednica Fundacije poslovnih in poklicnih žensk Dr. Minnie Miles.
Zakon je bil sprejet predvsem zato, ker je kongres spoznal, da se delovna sila v Združenih državah Amerike spreminja. Gospodinjstva, ki so jih vzdrževali moški, so postajala zastarela, saj se je vse več žensk vključevalo v delovno silo. Večje število ločitev je pomenilo več gospodinjstev, ki so jih vzdrževale ženske. Toda v 60. letih 20. stoletja so ženske zaslužile le 60 centov na vsak dolar, ki so ga prejeli moški delavci. Zakon o enakem plačilu naj bi bil del rešitve za neenako plačilo. Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964, naslov VII, je zakon o enakem plačilu še dopolnil, saj je prepovedal diskriminacijo na podlagi rase ali spola. Naslov VII je v zakon dodal tudi delavce z belimi ovratniki.
Rezultati
V sedemdesetih letih so ženske zaslužile 75 centov na dolar, ki ga je zaslužil moški. Po statističnih podatkih ameriškega ministrstva za delo je bila leta 2007 ta stopnja še vedno približno 75 centov. Razlika med univerzitetno izobraženimi ženskami in univerzitetno izobraženimi moškimi se je dejansko nekoliko povečala. V podjetjih Fortune 500 (največje ameriške korporacije) ženske še vedno zasedajo le približno 17 % vodilnih položajev. Leta 2010 je Urad za statistiko dela poročal, da so ženske, ki so delale polni delovni čas, zaslužile približno 81 centov za vsak dolar, ki ga je zaslužil moški (s polnim delovnim časom).
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Zakon o enakem plačilu iz leta 1963?
O: Zakon o enakem plačilu iz leta 1963 je zvezni zakon, ki spreminja Zakon o poštenih delovnih standardih in prepoveduje diskriminacijo pri plačilu izključno zaradi spola.
V: Kdo je podpisal zakon o enakem plačilu iz leta 1963?
O: Predsednik John F. Kennedy je zakon o enakem plačilu iz leta 1963 podpisal 10. junija 1963.
V: Kakšen je namen zakona o enakem plačilu iz leta 1963?
O: Namen zakona o enakem plačilu iz leta 1963 je uvesti enako plačilo za enako delo ne glede na spol in tako preprečiti diskriminacijo pri plačilu zgolj na podlagi spola.
V: Kaj prepoveduje Zakon o enakem plačilu iz leta 1963?
O: Zakon o enakem plačilu iz leta 1963 prepoveduje diskriminacijo pri plačilu izključno na podlagi spola in si prizadeva zagotoviti enako plačilo za podobno delo ne glede na spolne norme.
V: Kakšen je pomen zakona o enakem plačilu iz leta 1963?
O: Zakon o enakem plačilu iz leta 1963 je mejnik v delovnem pravu, ki spodbuja enakost spolov na delovnem mestu in ponuja priložnost za pravno ukrepanje proti delodajalcem, ki izvajajo nepoštene prakse glede plačila.
V: Kdaj je bil zakon o enakem plačilu iz leta 1963 podpisan?
O: Zakon o enakem plačilu iz leta 1963 je bil podpisan 10. junija 1963.
V: Kateri zakon ureja Zakon o enakem plačilu iz leta 1963?
O: Zakon o poštenih delovnih standardih ureja Zakon o enakem plačilu iz leta 1963, saj ga je leta 1963 spremenil Kongres.
