Žafran: zgodovina, izvor in razvoj gojenja skozi več kot 3.000 let

Minojci so imeli v svojih palačah slike žafrana že 1500-1600 let pred našim štetjem, ki so prikazovale, kako se lahko uporablja kot zdravilo. Kasneje so grške legende pripovedovale o pomorskih potovanjih v Kilikijo, kjer so pustolovci upali, da bodo našli najdragocenejši žafran na svetu. Druga legenda pripoveduje, da je bil nekdo z imenom Krokus začaran in spremenjen v prvotni krokus žafran. Starodavna sredozemska ljudstva - vključno s parfumerji v Egiptu, zdravniki v Gazi, meščani na Rodosu in grškimi kurtizanami heterami - so uporabljala žafran v svojih parfumih, mazilih, potpurijih, maskarah, božjih daritvah in zdravilih.

V poznem helenističnem Egiptu je Kleopatra v kopelih uporabljala žafran, da bi se dobro počutila. Egipčanski zdravilci so žafran uporabljali za zdravljenje vseh vrst bolezni prebavil. Žafran so uporabljali tudi kot barvilo za tkanine v mestih v Levantu, kot sta Sidon in Tira. Aulus Cornelius Celsus predpisuje žafran v zdravilih za rane, kašelj, kolike in garje ter v mithridatiju. Rimljani so žafran tako vzljubili, da so ga rimski kolonisti, ko so se naselili v južni Galiji, vzeli s seboj, kjer so ga intenzivno gojili vse do propada Rima. Konkurenčne teorije trdijo, da se je žafran v Francijo vrnil šele z Mavri v 8. stoletju našega štetja ali z avignonskim papeštvom v 14. stoletju našega štetja.

Barve iz žafrana so uporabljali za risanje že pred 50.000 leti. Našli so jih v državi, ki se danes imenuje Irak. Kasneje so ljudje, imenovani Sumerci, uporabljali divje rastoči žafran v svojih zdravilih in čarobnih napitkih. Pred 2. tisočletjem pred našim štetjem so trgovci žafran prenašali na dolge razdalje. Stari Perzijci so do 10. stoletja pred našim štetjem v Derbeni, Isfahanu in Khorasanu gojili svojo vrsto žafrana (Crocus sativus "Hausknechtii"). Včasih so žafranove niti vtkali v tekstil. Darovali so jih bogovom in jih uporabljali v barvilih, parfumih, zdravilih in umivalih za telo. Žafranove niti so raztresali tudi po posteljah in jih vmešali v vroč čaj kot sredstvo za zdravljenje žalostnih občutkov. Drugi ljudje so se bali, da bodo Perzijci uporabljali žafran kot drogo in afrodiziak. Aleksander Veliki je med svojimi azijskimi pohodi uporabljal perzijski žafran v čaju, rižu in kopelih, da bi si lažje pozdravil bojne rane. Aleksandrovi vojaki so posnemali dejanja svojega vodje in navado kopanja z žafranom prinesli nazaj v Grčijo.

Nihče ne ve, kako je žafran prišel v Južno Azijo. Tradicionalni kašmirski in kitajski zapisi govorijo o njegovem prihodu pred 900-2500 leti. Zgodovinarji, ki preučujejo starodavne perzijske zapise, pa prihod pripisujejo nekje pred letom 500 pr. n. št. in ga pripisujejo bodisi perzijskemu presajanju žafranovih stebel za zasaditev novih vrtov in parkov bodisi perzijski invaziji in kolonizaciji Kašmirja. Feničani so nato kašmirski žafran prodajali kot barvilo in zdravilo proti melanholiji. Od tam se je uporaba žafrana v živilih in barvilih razširila po vsej južni Aziji. Budistični menihi v Indiji so na primer po smrti Bude Siddharte Gautame prevzeli žafranova oblačila. Vendar se niso barvali z dragim žafranom, temveč s kurkumo, cenejšim barvilom, ali s sadežem.

Nekateri zgodovinarji menijo, da je žafran na Kitajsko prvič prišel z mongolskimi zavojevalci iz Perzije. Po drugi strani je žafran omenjen v starodavnih kitajskih medicinskih besedilih, vključno s štiridesetdelno farmakopejo Shennong Bencaojing (神農本草經 - "Shennongovo veliko zelišče", znano tudi kot Pen Ts'ao ali Pun Tsao), ki je nastala 200-300 let pred našim štetjem. Tradicionalno se pripisuje legendarnemu cesarju Yan ("ogenj") (炎帝) Shennongu, v njem pa je dokumentiranih 252 zdravil za različne bolezni, ki temeljijo na fitokemikalijah. Vendar so Kitajci že okoli 3. stoletja našega štetja omenjali žafran kašmirskega porekla. Wan Zhen, kitajski medicinski strokovnjak, je na primer poročal, da je "nahajališče žafrana v Kašmirju, kjer ga ljudje gojijo predvsem zato, da ga darujejo Budi". Wan je razmišljal tudi o tem, kako so žafran uporabljali v njegovem času: "Cvet [žafranovega krokusa] po nekaj dneh odcveti, nato pa se pridobi žafran. Cenjen je zaradi enakomerne rumene barve. Uporablja se lahko za aromatiziranje vina."

V Evropi je gojenje žafrana po propadu Rimskega cesarstva močno upadlo. Žafran se je ponovno pojavil, ko se je islamska civilizacija "Al-Andalus" razširila v Španijo, Francijo in Italijo. Med črno smrtjo v 14. stoletju je povpraševanje po zdravilih na osnovi žafrana močno naraslo, zato je bilo treba veliko žafrana uvoziti z beneškimi in genovskimi ladjami iz južnih in sredozemskih dežel, kot je Rodos. Kraja ene od takih pošiljk, ki so jo ukradli plemiči, je sprožila štirinajst tednov trajajočo "žafranovo vojno". Spopad in posledično strah pred divjim piratstvom z žafranom sta spodbudila obsežno gojenje žafrana v Baslu, ki je postalo uspešno. Gojenje in trgovina sta se nato razširila v Nürnberg, kjer je epidemija ponarejanja žafrana povzročila uvedbo kodeksa Safranschou, po katerem so bili ponarejevalci žafrana kaznovani z globo, zaprti in usmrčeni. Kmalu zatem se je gojenje žafrana razširilo po vsej Angliji, zlasti v Norfolku in Suffolku. Mesto Saffron Walden v Essexu, ki je dobilo ime po novi posebni kulturi, je postalo glavno angleško središče za gojenje in trgovanje z žafranom. Vendar je zaradi prihoda bolj eksotičnih začimb, kot so čokolada, kava, čaj in vanilija, iz vzhodnih in čezmorskih držav, s katerimi so navezali stike, pridelava in uporaba žafrana v Evropi upadla. Le v južni Franciji, Italiji in Španiji se je gojenje ohranilo v večjem obsegu.

Evropejci so žafran prinesli v Ameriko, ko so priseljeni člani šenkfeldske cerkve zapustili Evropo z deblom, v katerem so bili žafranovi vršički; mnogi šenkfeldi so namreč v Evropi na veliko gojili žafran. Do leta 1730 so Pensilvanski Nizozemci gojili žafran po vsej vzhodni Pensilvaniji. Španske kolonije na Karibih so kupovale velike količine tega novega ameriškega žafrana, veliko povpraševanje pa je zagotovilo, da je bila cena žafrana na filadelfijski blagovni borzi enaka ceni zlata. Trgovina s Karibi je kasneje propadla zaradi vojne leta 1812, ko je bilo uničenih veliko trgovskih plovil, ki so prevažala žafran. Kljub temu so Pensilvanijski Nizozemci še naprej pridelovali manjše količine žafrana za lokalno trgovino in uporabo v svojem pecivu, rezancih ter piščančjih ali postrvjih jedeh. Ameriško gojenje žafrana se je do sodobnega časa ohranilo predvsem v okrožju Lancaster v Pensilvaniji.