Velikost črk (majuskule, minuskule): pomen, zgodovina in pravila
Velikost črk označuje razliko med velikimi in malimi črkami v določenih sistemih pisanja. Ime izvira iz postavitve črk na tiskarskem stroju, kjer so bile velike črke shranjene nad malimi v predalu. Uradni termini sta majuskule (velike črke) in minuskule (male črke). Pisalni sistemi, ki imajo velikost črk, vključujejo latinico, grško abecedo in cirilico, medtem ko nekateri sistemi (na primer kitajski, japonski, arabski) običajno nimajo ločene velike in male oblike.
Poreklo in zgodovina
Ko so bile narejene prve abecede, so imele sprva samo velike črke — take oblike imenujemo tudi kapitalske ali majuskule. V poznejših obdobjih, predvsem v srednjem veku, so pisci zaradi hitrosti in tekočnosti pisanja razvili manjše, povezane oblike črk, iz katerih so nastale minuskule. Pomemben mejnik je bila karolinška minuskula (karolinška pisava), ki je v 8.–9. stoletju poenotila obliko malih črk in močno vplivala na sodobno latinico.
S časom so različne školje in kulture vpeljale svoje variante majuskul in minuskul (uncial, pol-uncial, gotica itd.), kar je pripeljalo do današnje raznolikosti tipografskih stilov. V tiskarstvu so se obe oblike ohranili in se danes uporabljata tako v rokopisih kot v tisku ter digitalnih pisavah.
Pravila rabe velikih črk
Pravila, kdaj uporabiti veliko črko, so jezikovno in kulturno pogojena. Nekatera splošna pravila so:
- Prva črka prve besede v stavku se običajno piše z veliko začetnico.
- Lastna imena (osebna imena, kraji, organizacije) se v večini jezikov pišejo z veliko začetnico.
- Posebna pravila posameznih jezikov: v nemščini se samostalniki navadno pišejo z veliko začetnico, medtem ko v angleščini z veliko pišemo predvsem lastne samostalnike (npr. v angleščini "the automobile" se ne piše z veliko, medtem ko bi v nemščini napisali "das Auto").
- V nekaterih jezikih ali slogih se velike črke uporabljajo za poudarek ali v akronimih (npr. NASA, UNESCO).
Posebnosti in izjeme
- V slovenščini se imena dni in mesecev pišejo z malo začetnico (npr. januar, ponedeljek), enako velja za večino jezikov, kot so španščina ali francoščina.
- Pri naslovih ima veliko jezikov več stilov: »sentence case« (samo prva beseda z veliko) in »title case« (vsaka pomembna beseda z veliko). Slovenska pravila običajno dovoljujejo le veliko začetnico pri prvi besedi naslova in pri lastnih imenih.
- Vljudnostne oblike: v slovenščini se lahko za vljudnost pišejo osebne zaimke (npr. Vi) z veliko, a to je predvsem slogovna izbira in ni enotno pravilo.
- Tipografske oblika: besedilo v VELIKIH ČRKAH se pogosto uporablja za močan poudarek, vendar je slabše berljivo; obstajajo tudi »small caps« (majhne velike črke) kot slogovni element.
Računalništvo in jeziki z neenotnim prehodom med velikimi in malimi črkami
V programiranju in obdelavi besedil se velikost črk pogosto manipulira z vgrajenimi funkcijami (toUpperCase, toLowerCase), vendar so rezultati odvisni od lokalizacije. Primer: turški jezik razlikuje med pikčastim in brezpikčastim »i« (dotični in nedotični i), zato enostavno pretvarjanje med velikimi in malimi črkami brez upoštevanja lokalnih pravil lahko privede do napak. Prav tako ima grščina posebnosti, npr. končni sigma (ς) se uporablja na koncu besede.
Mnogo sodobnih sistemov uporablja Unicode, ki vsebuje pravila za mapiranje med majusklami in minuskulami, vendar je pogosto potrebno upoštevati jezikovno okolje (locale) za pravilne rezultate.
Pravila v slovenščini — povzetek
- Prva beseda v stavku: velika začetnica.
- Lastna imena: velika začetnica (osebe, kraji, organizacije, zgodovinski dogodki, ipd.).
- Imena dni, mesecev, letnih časov in splošnih pojmov: običajno z malo začetnico.
- Naslovi del: v slovenščini se običajno piše prva beseda z veliko začetnico; nadaljnje besede le, če so lastna imena ali začetek podnaslova.
- Okrajšave in akronimi: pišemo jih po pravilih, ki veljajo za posamezno okrajšavo (npr. RS, EU, dr., prof.).
Velikost črk je torej ne le tipografski pojav, ampak tudi pomemben del ortografije in komunikacije. Poznavanje pravil in posebnosti različnih jezikov ter zavedanje lokalnih in računalniških omejitev pripomore k pravilni in jasni rabi velikih in malih črk.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je velikost črk?
O: Velikost črk je razlika med velikimi/velikimi in malimi črkami pri določenih sistemih pisanja.
V: Zakaj se imenujejo velike in male črke?
O: Ime izhaja iz črk na tiskarskem stroju, kjer so bile velike črke shranjene na vrhu malih črk v predalu. Njuni uradni imeni sta "majuskule" in "minuskule" v enakem vrstnem redu.
V: Katere abecede imajo velike črke?
O: Med pisne sisteme, ki imajo velike črke, spadajo latinska abeceda, grška abeceda in cirilica.
V: Kako so male črke postale del abeced?
O: Ko so nastale prve abecede, so imele samo velike črke. Sčasoma, zlasti v srednjem veku, so zaradi hitrejšega pisanja nastale male črke.
V: Ali so v vseh jezikih jasne razlike med velikimi in malimi črkami?
O: Ne, razen grščine in latinščine evropski jeziki do leta 1300 niso imeli jasnih razlik med velikimi in malimi črkami.
V: Ali lahko navedete primer različnih pravil za pisanje velikih črk v dveh jezikih?
O: Da, na primer, v nemščini se samostalniki vedno pišejo z veliko začetnico, medtem ko se v angleščini z veliko začetnico pišejo samo lastni samostalniki, zato bi v nemščini "avtomobil" zapisali kot "das Auto", v angleščini pa ne.
V: V katerih okoliščinah skoraj vsi jeziki z veliko začetnico pišejo prvo črko prve besede z veliko začetnico?
O: Skoraj vsi jeziki z veliko začetnico pišejo prvo črko prve besede v vsakem stavku.