Moa: izumrle neleteče ptice Nove Zelandije — vrste in zgodovina

Moa so bile velike ptice brez leta. Živele so le na Novi Zelandiji in so zdaj izumrle.

Vrste in velikost

Na Novi Zelandiji je bilo devet vrst moa, razporejenih v šest rodov. Najbolj znane so vrste iz rodu Dinornis, ki so dosegle tudi do približno 3,6 metra v stoječem položaju in tehtale več sto kilogramov. Druge vrste so bile bistveno manjše — nekatere so bile primerljive s puranom ali previsokim kokošjim sorodnikom. Moa so bile del skupine velikih, neletalnih ptic, znanih kot ratiti, in so pokazale veliko raznolikost glede na velikost, obliko nog in hrano.

Življenjski slog in ekologija

Skupina ptic, ki ji pripadajo moa, ima korenine, ki segajo v daljno preteklost, celo do obdobij, povezanih s krednim obdobjem. Moa so zasedale različne habitate po celotni Novi Zelandiji — od gozdov in grmišč do alpskih pašnikov. Nekatere vrste so bile predvsem listno prehranjevalne (brskateljice po listju dreves in grmov), druge pa so se bolj prehranjevale z rastlinami v nižjih slojih vegetacije. Malo ali sploh niso imele kril za letenje; krmne in skeletne prilagoditve kažejo na specializirano iskanje hrane.

Mnoge vrste so izkazovale izrazit spolni dimorfizem — samice so bile v nekaterih vrstah večje od samcev. Moa so nesle velika jajca (eno največjih v živem svetu ptic), kar je pustilo bogato jajčno in kostno zapuščino za paleontologe in arheologe.

Izumrtje in glavni vzroki

Māori so na Novo Zelandijo prispeli iz Oceanije pred približno 700–800 leti. Pred njihovim prihodom so bile populacije moa številne, zlasti na Južnem otoku. Po prihodu ljudi so se razmere hitro spremenile: močna evidenca kaže, da je intenziven lov, odstranjevanje habitata z namernim požiganjem in spremembe v rabi zemljišč močno zmanjšal populacije moa.

Moa so bile tudi plen Haastovega orla, vendar njihova zasaditvena vloga kot plen ni povzročila izumrtja — to je storil predvsem človek. Poleg neposrednega lova so bile pomembne tudi posledice uvedbe tujih živalskih vrst (npr. glodavci, psi, pozneje prašiči in drugi vdori), ki so spreminjali ekosisteme in vplivali na preživetje mladih ptic ter obnovo habitatov.

Glede časa izumrtja kažejo arheološki in paleontološki dokazi, da so se večina vrst moa izumrla v obdobju nekaj stoletij po prihodu ljudi — pogosto navajajo se stoletja okoli 14. stoletja (okoli 1300–1500 n. št.). Izginotje moa je posledično vplivalo tudi na izumrtje njihovega glavnega plenilca Haastovega orla.

Odkritja, raziskave in pomen

Arheološka in paleontološka najdišča po vsej Novi Zelandiji ponujajo bogate dokaze o sožitju ljudi in moa: kosti, ostanki ognjišč, orodja in sledi lova. Sodobne metode, kot so analize ancient DNA, so omogočile natančnejše razumevanje vrste, rodovne pripadnosti in razširjenosti posameznih vrst moa.

Moa imajo velik kulturni pomen za Maori — njihova peresa, kosti in drugi deli so bili uporabljeni v oblačilih, obredih in orodjih. Hkrati so izumrtja moa pogosto navajana kot zgodnji primer vpliva ljudi na izolirane otoke in paščo globalnih posledic uvajanja tujih vrst.

Nedavna izumrtja na Novi Zelandiji (predvsem ptic) so bila pogosto posledica sprememb habitata in vnesenih vrst. Primer moa je pomembno opozorilo za varstvo današnjih endemičnih vrst in upravljanje otokovnih ekosistemov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so bile moas?

V: Koliko je bilo vrst moa?

V: Kateri je bil največji in najbolj znan rod moa in kako veliki so bili?

V: Kdaj so na Novo Zelandijo prišli Māori in kakšna je bila takrat populacija moa?

V: Ali so na Novi Zelandiji obstajala arheološka najdišča, ki pričajo o lovu na moa?

V: Kaj je povzročilo izumrtje moa?

V: Kateri so primeri nedavnih izumrtij?

Išči po črki