Gastornis (Diatryma): izumrla velikanska neletajoča ptica iz paleocena

Gastornis, prej znan kot Diatryma, je izumrla vrsta velikih ptic brez letala. Živeli so v poznem paleocenu in zgodnjem eocenu kainozoika. Prvi ostanki so bili odkriti sredi 19. stoletja.

V 70. letih 19. stoletja je slavni ameriški paleontolog Edward Drinker Cope v Severni Ameriki odkril še en, popolnejši niz fosilov in jih poimenoval Diatryma.

Fosilni ostanki teh ptic so bili najdeni v zahodni in srednji Evropi (Anglija, Belgija, Francija in Nemčija) ter v Severni Ameriki. Njihov način življenja je sporen.

Opis in velikost

Gastornis je bil mogočna neletajoča ptica z masivno glavo in močnim kljunom. Ocenjuje se, da je bil visok približno 1,5–2 m, s kratkimi krili in robustnim trupom. Teža je predmet negotovosti in ocen se razlikujejo glede na uporabo različnih metod; več ocen postavlja maso v razponu od nekaj deset do več sto kilogramov, kar kaže na znatno telesno težo v primerjavi z današnjimi pticami. Lobanja je bila močna, kljun širok in včasih rahlo ukrivljen — značilnosti, ki so v preteklosti spodbudile razprave o prehrani.

Taksonomija in poimenovanje

Imena Gastornis in Diatryma sta bila skozi zgodovino uporabljeni za sorodne ali iste fosilne ptice. Razvrščanje in razmejevanje med različnimi vrstami in rodovi iz tega obdobja sta bila dolgotrajna predmet razprav; paleontologi so združevali in ločevali najdbe glede na novoanalize kostnih ostankov. V sodobnih delih se pogosto uporablja ime Gastornis za evropske ostanke, medtem ko je ime Diatryma zgodovinsko povezano s severnoameriškimi najdbami, čeprav se praksa razlikuje med avtorji.

Prehrana in ekologija — zakaj je to sporno?

Za Gastornis je bila dolgo razširjena predstava, da gre za velikanskega plenilca (podobno temu, kar ljudje pogosto imenujejo "ptica-terror"), vendar sodobne preiskave kažejo bolj zapleteno sliko. Glavni razlogi za razpravo so:

• morfologija kljuna in lobanje — močan, robusten kljun lahko služi tako za ubijanje plena kot za lomljenje trde rastlinske snovi;
• analize biomehanike in ugriza — nekatera dognanja kažejo na impresivno moč ugriza, kar podpira hipotezo o mesojedosti, medtem ko druga opozarjajo na obliko bolj primerljivo z rastlinojedci;
• izotopske analize in primerjave s sodobnimi živalmi — rezultati niso povsem enoznačni in omogočajo interpretacije v obe smeri;
• manjka neposrednih dokazov (na primer vsebina želodca ali coproliti jasno povezana s tem rodom), kar otežuje dokončno presojo.

Zato sodobni znanstveniki pogosto navajajo možnost, da je bil Gastornis oportunistični prehranjevalec — lahko je jedel rastline, semena in bolj počasne živali ali mrhovino — namesto specializiranega velikana, ki je aktivno lovil hitre sesalce.

Življenjsko okolje in časovna razporeditev

Gastornis je živel v obdobju toplih, vlažnih razmer, ki je sledilo izumrtju dinozavrov — čas intenzivnega razcveta sesalcev in razširjenega rastlinstva. Življenjska niša teh ptic je verjetno vključevala gozdnata in polgozdnata območja, kjer so imele primerne pogoje za iskanje hrane in zavetje. Najstarejši fosili segajo v pozni paleocen, več najdb pa je znanih iz zgodnjega eocena (približno pred 56–50 milijoni let). Z razvojem okolij in spreminjanjem klim v srednjem eocenu so se razmere spremenile, kar je verjetno prispevalo k njihovemu izginjanju.

Odkritja in zgodovina raziskav

Prve kosti so odkrili v 19. stoletju, nato pa so sledila dodatna odkritja v Evropi in Severni Ameriki. Najdbe so spodbudile obsežno paleontološko razpravo in preimenovanja v taksonomiji. Znanstvena metoda in nove tehnike analize (na primer biomehanske študije in izotopske analize) so v zadnjih desetletjih pomembno prispevale k razumevanju teh ptic in zmanjšale prvotno enostransko podobo kot nujno vrhunskega plenilca.

Pomen in priljubljena predstava

V javnosti in priljubljeni znanosti so bile ptice iz rodu Gastornis pogosto prikazane kot strašljivi plenilci. To poimenovanje in predstavitev so deloma vplivale na zgodovinske Interpretacije njihove masivne postave in kljuna. Sodobne študije pa pozivajo k bolj zadržanim interpretacijam in poudarjajo ekološko kompleksnost teh izumrlih ptic.

Skupaj je Gastornis zanimiv primer, kako nove metode in odkritja stalno spreminjajo naše razumevanje prazgodovinskega sveta in kako en sam rod lahko odpira široko paleto znanstvenih vprašanj o vedenju, prehrani in prilagoditvah v svetu, ki se je po izumrtju dinozavrov hitro spreminjal.

Paleobiologija

Distribucija

Čeprav sta se Severna Amerika in Evropa konec krede ločili, je nekje še vedno moral obstajati kopenski pas. To pa zato, ker so si bile evropske in severnoameriške diatrime tako podobne. V paleocenu in eocenu se na obeh straneh (današnjega) severnega Atlantika pojavljajo tudi drugi rodovi ptic in sesalcev. To je dokaz, da sta bili Evropa in Severna Amerika v delu zgodnjega kainozoika nekoč povezani s kopnim.

Paleoekologija

Okolje, v katerem je živel Gastornis, je bilo takrat gosto gozdnato in je imelo vlažno do suho subtropsko ali celo tropsko podnebje. Severna Amerika in Evropa sta bili še vedno precej blizu, Grenlandija pa je bila verjetno pokrita z bujnimi gozdovi in travniki. Širjenje prednikov Gastornisa po kopnem so preprečevale le ozke ožine, dolge največ nekaj 100 km. Kopno v Severni Ameriki je bilo povezano. Njihovo evropsko območje je bilo arhipelag, z gradnjo Alp in visoko morsko gladino v paleocenu in eocenu. Geografsko je bilo približno podobno današnji Indoneziji.

Gastornis je bil prikazan kot plenilski. Vendar nekateri dvomijo, da je bila ptica dovolj okretna, da bi ujela hitro premikajoči se plen, in dvomijo, da je bil kljun primeren za mesojedstvo. Morda je bil Gastornis lovec iz zasede ali pa je za zasledovanje ali zasede plena uporabljal tehnike lova v jatah. Če je bil Gastornis plenilec, bi potreboval način, kako loviti plen v gostem gozdu.

Lahko pa so bili predvsem mrhovinarji, vsejedi ali celo rastlinojedi. Velik kljun Gastornisa bi bil primeren za drobljenje semen in trganje rastlinja. Vendar se zdi premočan za povsem vegetarijansko prehrano. Ne glede na to, kaj so te ptice jedle, so kljun morda uporabljale tudi za socialno razkazovanje - njegova prisotnost v vseh znanih fosilih govori proti spolni razkazovalni vlogi. Zaradi teh nasprotujočih si hipotez, ki jih na podlagi dokazov ni mogoče ločiti, je paleobiologija Gastornisa nejasna.

Podobne velikanske ptice v kenozoiku so bile južnoameriške strašnice (phorusrhacidi) in avstralski mihirungi (Dromornis). Prvi so bili zagotovo mesojedi, za druge pa se domneva, da so bili tudi plenilci. Po drugi strani pa se ratiti, današnje orjaške ptice brez leta, prehranjujejo z rastlinami, majhnimi vretenčarji in nevretenčarji.

Gastornisi so bili v paleogenu med največjimi, če ne celo med največjimi pticami. Imeli so malo naravnih sovražnikov in resnih konkurentov. Če so bile te ogromne ptice aktivni lovci, so morale biti pomembni vrhunski plenilci, ki so prevladovali v gozdnih ekosistemih Severne Amerike in Evrope do srednjega eocena.

Sredi eocena so se v Evraziji in Severni Ameriki pojavili veliki kreodontni in mezonychidni plenilci. Pojav teh novih plenilcev sovpada z upadom vrste Gastornis in njenih sorodnikov. To je bilo verjetno posledica večje nagnjenosti sesalskih plenilcev k skupnemu lovu v jatah (zlasti pri kreodontih, podobnih hijeni). Ne poznamo ptice, ki bi tehtala več kot pol metrske tone. Morda se niso mogli razviti do večjih velikosti. Če je tako, potem ne bi mogle tekmovati s samo maso, kot to pogosto počnejo sesalci.

okostje Gastornisa


Gastornisova lobanja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Gastornis?

V: Kdaj je živel Gastornis?

V: Kdaj so bili odkriti prvi ostanki Gastornisa?

V: Kdo je v Severni Ameriki odkril popolnejši niz fosilov Gastornisa?

V: Kje so bili najdeni fosilni ostanki Gastornisa?

V: Kaj je sporno glede načina življenja Gastornisa?

V: Ali je Gastornis neleteča ptica?

Išči po črki